Visok moralni račun Zahoda

Prejšnji teden v Parizu. Tema, ki še dolgo ne bo dala miru, tako strokovnjakom kot navadnemu človeku. Prvi odziv ljudi je bil občudovanja vreden. Svet je bil priča spontanemu in dostojanstvenemu manifestiranju zapriseženosti razsvetljenskim vrednotam, brez kančka maščevalnosti. Posrečen je bil izbor pisala kot simbola manifestacij. Po eni strani ponazarja svobodo javnega izražanja, po drugi pa velja za nasprotje meča: argument proti nasilju.

Toda to je bil le prvi korak. Neizogibno bo treba dogodek, ki je Evropo verjetno razdelil na »prej« in »potem«, razložiti v vsej njegovi kompleksnosti. Tu pa se začenjajo zelo različne poti. V naslednjih vrsticah hočemo opozoriti na standardno napako, ki se je že pojavila – vsaj pri nas – tako na družabnih omrežjih kot celo v komentarjih poznavalcev. Na kratko: pokol naj bi bil (predvidljiva in logična) posledica zahodne zunanje politike, ki z brezobzirnimi vojaškimi intervencijami v islamskem svetu niza tisoče žrtev. Desetletja vojn, trpljenja, lakote, smrti, naj bi ustvarila ljudi, ki nimajo česa več izgubiti. Kar seješ, to žanješ.

Žanješ, kar seješ?

Tak pogled ni le napačen pri interpretaciji pokola. Zagovarjali bomo tezo, da je bil celo njegov (so)vzrok. Res je, priča smo bili fanatizmu, ki se je stopnjeval v nasilje. Toda ne gre za islamski fanatizem, ampak za naš, zahodni. »Islamskost« napada je bil le zadnji člen procesa, ki ima svoj izvor v zahodni metafiziki. Prvi razlog, ki govori proti omenjenemu pogledu je, da brata Kouachi pri najboljši volji ni mogoče umestiti v to sliko. Ne prihajata z vojnih območij, ki jih bombardirajo zahodna letala, odraščala sta v Franciji. Tudi vojna v Alžiriji, od koder izhaja njuna družina, je časovno oddaljena nekaj generacij.

Njuna izkušnja z Zahodom je pravzaprav nasprotna: deležna sta bila življenja v okolju, ki prebivalcem zagotavlja varnost, solidarnost in druge najvišje civilizacijske standarde. Ni veliko primerov v zgodovini, da bi se v tako kratkem času priselilo v neko deželo tako število ljudi s povsem drugo kulturo, ki bi jo avtohtono prebivalstvo takoj sprejelo kot enakopravni del tradicije države. Ustanovijo se institucije za integracijo različnih kultur, zagotovljeni so socialni transferji, brezplačna stanovanja.

Zdi se, da je storilcema težko pripisati vlogo nekoga, ki so ga krivce, nasilje in smrt, pognale v noro dejanje. Kajti, prvič, ni mogoče najti materialnega referenta maščevalnega pohoda, na kar stavi argument »Kar seješ, to žanješ«. Ne brata ne njegovi bližnji verjetno niso doživeli česa slabega, kar bi jima povzročil Zahod, prej nasprotno. Poleg tega, drugič, tarča napada ni bila vlada, ki odloča o vojaških operacijah, ampak uredništvo časopisa. Zaradi prestižnega razloga, načelne žalitve islama.

Manjkajoči člen

Motiv za dejanje je moral biti nekaj drugega kot osebna izkušnja nevzdržne krivice. Kateri princip ju je gnal? Najprej pomislimo na prepoved upodabljanja preroka, ki moti številne muslimane. Toda od neodobravanja take satire do fanatizma, ki vključuje smrt drugih in sebe, je neskončna razdalja. Sveta, v katerem se življenje, smrt in vera vsak dan neločljivo prepletajo, napadalca nista nikoli srečala: vse od šole do utripa ulice sta spoznavala sekularni eksistencialni vzorec. Kaj pripravi mladega človeka v Parizu, da namesto v diskoteko zavije v mošejo, kjer se leta predaja militantnim verskim pridigam? Manjka člen, ki je mlademu človeku sredi urbane Evrope uspel tako globoko ponotranjiti občutek žrtve in krivice, kot ga izkusijo ljudje po letih vojne.

Naša teza: tega transferja ne bi bilo brez značilnega samorazumevanja Zahoda, ki ga zaznamuje koncept krivde. Ne gre za krivdo zaradi tega ali onega dejanja. V igri je Krivda: univerzalna odgovornost za vse zlo na svetu. Sleherni konflikt na svetu smo vajeni pripisati sebi. Vse od vstaj v arabskem svetu do aneksije Krima in represivnih režimov v Južni Ameriki in vojn v Afriki. Čeprav se nemara zdi, da se v takem pogledu skriva pohvalna samokritika, gre v resnici za perverzno domišljavost Zahoda, kar sijajno opazi Slavoj Žižek: »Če ne zmoremo več biti dobrohotni gospodarji tretjega sveta, smo lahko vsaj privilegirani vir zla, s čimer drugim pokroviteljsko jemljemo odgovornost za njihovo lastno usodo.« (S. Žižek: Najprej kot tragedija, nato kot farsa, str. 109.)

Radi se posmehujemo trmoglavi srednjeveški dogmatiki. Toda prav koncept planetarne Krivde bo verjetno nekoč opisan kot ena glavnih »dogem« našega časa. Ne znamo več sprejeti, da svet – je. In da se kaj malo meni za naše želje. O tem nas poučujejo spodletele avanture, vse od komunističnih revolucij do sodobnih »demokratizacij« Afganistana in Iraka.

Spodletelost vključitve v skupnost

Zahod naj bi s svojo imperialno preteklostjo zmotil raj na Zemlji in potem je svet le še predstava izkoriščanja, krivic in vojn. Ta ideologem ima značaj dogme, saj je imun za vsa poznana dejstva. Morda se zdi presenetljivo, toda vojaško izvažanje »demokracije« po svetu in vzdihovanje nad planetarno Krivdo Zahoda sta dve plati istega kovanca. Domišljave predstave, da smo – mi, zahodnjaki! – sposobni vplivati na sleherni dogodek na svetu.

Še toliko bolj pa na naše neposredno okolje. Eden od projektov ustvarjanja novega sveta je multikulturalizem. Tudi tu se za strpnostjo skriva nekaj drugega: zahteva, da se univerzalnost Zahoda zrcali tudi v njem samem. Evropa naj postane pisana predstava vseh kultur sveta – živi etnološki muzej. Pozabili smo, da ljudje niso eksponati, na voljo naši planetarno-univerzalistični kaprici. Pri projektu multikulturalizma sta umazano kupčijo sklenila sicer zagrizena nasprotnika: kapitalizem in pokroviteljski »humanizem«.

Utišano je bilo vsakomur znano dejstvo: naš način življenja je rezultat tisočletne ontogeneze. Da lahko delujejo obstoječi medsebojni odnosi, je bilo treba v preteklosti premagati veliko prelomov, kot so razgradnja družine, sekularizacija, afirmacija posameznika. Nepremišljeno priseljevanje je bila tempirana bomba. Ljudje s tako različno eksistencialno izkušnjo imajo veliko tveganje, da se jim ne bo uspelo vključiti v intenzivne, specifično zahodne družbene odnose. Predvsem če so zaprti v geto stotisoč priseljencev.

Spodletelost vključitve v skupnost se je kopičila in izbruhnila leta 2005. Pariz in Evropo so osupnili obsežni nemiri, pustošenje množic mladih. Poimenovali so jih t. i. druga generacija, toda v resnici je prva izgubljena generacija, ki na vsakem koraku zre v svoj neuspeh in odrinjenost. Nemiri so bili alarmni znak, ki je klical po streznitvi. Jasno je postalo, da je preseljevanje okrogel trikotnik.

Toda – spet »srednjeveška« dogmatika – razlage nemirov so se oklepale istega koncepta, ki je bil njegov vzrok. Vztrajale so pri vsemoči zahodne kulture: izgrede naj bi povzročila izključno rasizem večinskega prebivalstva in nezadostna aktivnost v integracijski politiki. Torej spet produkta naše volje. Priseljenci so bili pokroviteljsko postavljeni v pasiven položaj. Nihče ni, denimo, postavil vprašanja, ali so, denimo, končali šolanje ali so aktivni pri iskanju zaposlitve, premislek o preseljevalni politiki pa je avtomatično veljal za populistično temo.

Zahodni fanatizem

To je svet, v katerem sta odraščala brata Kouachi. Interpelirana sta bila v pasivno žrtev vsemočega Zahoda. K zagrenjenosti zaradi lastne odrinjenosti so se vsak dan prištevala poročila o grozotah v islamskih državah širom sveta. Moralni račun je rastel in srd se je kopičil. Tisto, kar je za nas perverzen užitek ob posipanju s pepelom planetarne Krivde, je za nesrečneže, kot sta bila brata Kouachi nevarno pregrevanje. Sleherno vojno v (islamskih) državah na svetu pojasniti kot produkt Zahoda in sleherni osebni neuspeh priseljenca kot rasizem Evropejca, je neodgovorno in nevarno. Vsiljena vloga biti-žrtev je kopičila gnev v srcih ljudi, ki smo jih vzeli za eksponate muzeja, v katerem sami sebe prepričujemo o lastni »humanosti« in »toleranci«.

Življenja zahodnjakov so pričvrščena v (relativno) uspelost, temelječo na potrošniškem blagostanju. Vzdihovanje nad lastno planetarno krivdo je le sekularni dedič spovedi, ki naj – med obiski trgovskih središč – malo pomiri dušo. Priseljence v getih pa take besede premetavajo po eksistencialnih labirintih. Interpelirani v vlogo nemočne in ponižane žrtve Zahoda kopičijo sentiment, ki tlakuje pot radikalnemu pridigarju. To človeku – čeprav živi sredi sekularnega sveta – nazadnje pričara vtis, da je edino, kar s svojim življenjem lahko še naredi, da ga žrtvuje v totalni vojni. V vojni, ki ima jamstvo izključno v onostranstvu.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem