Tiskane izdaje
Dogajanje v visokem šolstvu poskusimo opisati skozi oči avtorja, ki se več desetletij kot član SVIZ in Inženirske akademije Slovenije sistemsko ukvarja z omenjeno problematiko.
Za začetek je treba omeniti, da so zaslužki v vrednosti ene ali dveh hiš, pridobljeni v dobrih desetih letih z dodatnim delom, povrhu vsega na lastni instituciji, za posameznike, ki so strokovno daleč od odličnih – ob hkratnem odpuščanju – človeško povsem nesprejemljivi. Hkrati pa je na fakultetah in inštitutih vse več odpuščanja, povprečen zaposleni pa zadnja leta doživlja uravnilovko, saj so povprečni dodatni dohodki na večini fakultet in inštitutov postali zanemarljivi.
Vzrok za ekstremna odstopanja je v tem, da glede definicije dela na trgu v Sloveniji vlada popolno razsulo. Eni menijo, da je delo na trgu tudi delo za ministrstva, drugi menijo, da so mednarodni projekti delo na trgu, tretji, da je na trgu vse, kjer ni državnega denarja, na tudi pri oddaji državnih prostorov ali opreme privatnikom. Edinole razvojno delo za gospodarstvo je povsod pravilno ovrednoteno kot delo za trg. Je na javni fakulteti učenje privatnih študentov tudi delo za trg? Če študentje plačajo iz svojega žepa, potem najbrž je, in dodatni zaslužki niso sporni, če se izplačila držijo normativov predavanj.
V čem je trik ekscesno
Ekscesna izplačila so tipično posledica »iznajdljivih« vodstev, ki za dodatno učenje na domicilni fakulteti ure obračunavajo podobno kot za redno učenje, s tem da dodatnega raziskovanja in dela s študenti v resnici ne opravljajo. Po zdravi pameti bi bila taka aktivnost pravno kazniva, a pravo in zdrava pamet v Sloveniji vsaj občasno ne hodita vštric. Možno je tudi, da so tisti, ki so pisali zakone, bolj ali manj namerno dopustili odprta vrata za velike apetite. Podoben primer se pojavlja v predlogih novih visokošolskih zakonov, ki zahtevajo dodatna raziskovalna sredstva brez razpisov, ali pri nekaterih ekscesnih izplačilih zdravnikov. Skoraj vsa najvišja izplačila so se zgodila na upravno-pravnih-organizacijskih fakultetah in ne na svetovno najbolj znanih oziroma za naše gospodarstvo najpomembnejših (kot sta naravoslovje in inženirstvo).
Morda je najbolj problematično, da se razmere le počasi izboljšujejo. Ko se je prvi res odmevni primer pojavil na sodišču, so bili akterji oproščeni, zakonodaja pa se ni spremenila. Ko so si začeli ravnatelji šol izplačevati po dve ali tri plače, ker so popoldne oddajali državno telovadnico, so politiki in uradniki predlagali uravnilovko – da nihče v javnem sektorju ne bi smel dodatno služiti.
Kaj je delo za trg in kaj ni
Za oddajanje državnih poslopij ne moremo govoriti o delu za trg, vseeno pa je smotrno vsaj delno stimulirati tovrstne aktivnosti. Hkrati pa ta stimulacija ne sme biti ekscesna, kot je na primer izlet na Kitajsko, kar se je konkretno dogodilo ravnateljici naše osnovne šole. Pravzaprav je nemogoče vse natančno predpisati, zato pa imamo konec koncev tudi vsebinske nadzornike kot računsko sodišče, ki pa v ekscesnih izplačilih ni videlo nič spornega. Vsebinski problem je torej v ekstremnih potezah vodstev, ki niso sankcionirana niti s strani za to pristojnih organov, kot v vsebinsko nekvalitetnih nadzornih organih in luknjičastih zakonih.
V resnici je v visokem šolstvu in znanosti bistveno premalo stimulacije za pravo delo na trgu in bistveno premalo upoštevanja teh kriterijev pri izvolitvah in napredovanjih. Za državo je ekstremno pomembno sodelovanje trga in akademskega sveta. Če profesor ali raziskovalec pri svojem delu odkrije novo znanje, primerno za prenos v prakso, ga vsaka pametna država močno motivira, da to tudi poskusi narediti. Ker je dobrih idej več kot realizacij, se je treba zavedati tudi tveganja, a brez vlaganja v novo znanje in prenosa na trg postane taka država preprosto nekonkurenčna in nazaduje. Posledično pade povprečna plača vsem državljanom. Konkreten način stimuliranja (pogodbe, dopolnilno, dodatno delo …) je manj pomemben kot sedanje stanje, ki je vsaj na inštitutih pripeljalo do popolne uravnilovke brez stimulacij za prenose na trg, po fakultetah pa je bolj ali manj vse odvisno od »iznajdljivosti« vodstva, ki pa ob sproščenih pogojih za pravo delo na trgu več in lažje zasluži z izigravanjem sistema in učenjem privatnikov. Podobno je tudi pri napredovanjih: skoraj vsi pogoji so akademski, medtem ko je sodelovanje na trgu skoraj nepomembno za napredovanje. S tem država in univerza že mlade usmeri izključno v akademsko odličnost, če hočejo uspeti in preživeti. V nasprotju z drugimi zaposlenimi v Sloveniji mladi v visokem šolstvu in znanosti v povprečju kakšnih deset let nimajo zaposlitve za nedoločen čas, ampak so na milost in nemilost prepuščeni virom državnega financiranja. Če pa se odločijo za delo na trgu, ne izpolnijo pogojev za izvolitev in že zato izgubijo službo.
Sami degradiramo svoje visoko šolstvo
Napadi na visoko šolstvo zaradi nekaj posameznikov, ki so izigravali sistem, so neutemeljeni, tako vsebinsko kot kvantitativno. Škoda zaradi teh nekaj posameznikov je zanemarljiva v primerjavi s tem, da država premalo stimulira sodelovanje akademske sfere z gospodarstvom, ali v primerjavi z nekaterimi napakami slovenske politike, bančništva in uradnikov, pri čemer pogosto niti niso širše obelodanjene, dobršen del javnosti pa te napake časti kot izredno uspešne dosežke.
Statistika pokaže, da so osnovnošolski in srednješolski učitelji izgubili okoli 15–18 odstotkovnih točk v primerjavi z rastjo povprečne slovenske plače v zadnjih 12 letih, zaposleni v znanosti in visokem šolstvu pa za četrtino. Ta padec plač in nastala uravnilovka sta neverjetna pojava v modernem tržnem gospodarstvu, pa se javnost kljub našim desetletnim naporom s tem ni kaj dosti ukvarjala, kot da je to nekaj samoumevnega – da sami degradiramo svoje visoko šolstvo in znanost bolj kot kdorkoli v Evropi in po svetu! Zdi se, da še nismo dovolj ponižali naše najbolj intelektualno izstopajoče populacije in drugih bistvenih komponent slovenske države. In da ne bo pomote, še enkrat: zaposlenim v visokem šolstvu in znanosti sta tako osnovna plača kot celoten prihodek v primerjavi s povprečno slovensko plačo v zadnjih dvanajstih letih upadla za neverjetnih 25 odstotkov.
Višek parodije pa je, da problemov sploh ne bi bilo, če bi bile univerze zasebne. Tam formalnih omejitev za poljubno visoka izplačila ni, ne pridejo v javnost in niso v ničemer problematična. Rešitev je torej jasna: sprivatizirajmo fakultete in inštitute.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Matjaž Gams, član Inženirske akademije Slovenije
