Tiskane izdaje
Hvala Bogu za Orena Hazana. Brez njega bi bil to neskončno dolgočasen obisk. Ministri izraelske vlade so se postavili v vrsto pod žgočim soncem ob stopnicah letala, da bi uradno sprejeli ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Bilo je zelo vroče, nikjer ni bilo nobene sence in temne moške obleke so bile obvezne. Kratko malo strašno. Številni vladni ministri se niso hoteli udeležiti sprejema, vendar jih je premier prisilil v to z ostrimi grožnjami.
Toda ko je Trump izstopil iz predsedniškega letala, ga je pričakal velika množica udeležencev sprejema. V vrsti niso stali samo vsi vladni ministri, ampak tudi več drugih ljudi, ki so se infiltrirali med ministre. Bilo je prepozno, da bi jih odstranili. Najbolj izstopajoč med njimi je bil Oren Hazan. Preprost poslanec, ki je sredi svojega prvega mandata v knesetu in je znan po svoji vulgarnosti, se je uspešno vtihotapil med vladne ministre. Ko se mu je predsednik Trump približal z iztegnjeno roko, je Hazan iz žepa potegnil mobilni telefon in z njim začel slikati sebe v družbi predsednika, ki je bil tako presenečen, da je tiho čakal na konec fotografiranja.
Selfi z ameriškim predsednikom. Foto: AP
Fotografija je v nekaj sekundah obkrožila svet in se pojavila na številnih spletnih straneh. Zdi se, da je še najmanj pozornosti vzbudila v Ameriki. Toda Hazan je bil ponosen. S fotografijo je okrepil svoj ugled še bolj kakor s sodnim postopkom, med katerim so pred kratkim ugotovili, da ni bilo nobenih dokazov za to, da je priskrbel prostitutke strankam v svoji igralnici v Bolgariji. Zdelo se je, kakor da je nekdo hotel dokazati mojo trditev iz prejšnjega tedna, ko sem ugotavljal, da je sedanji kneset poln »parlamentarne drhali«. Oren Hazan je popoln primerek takšnih ljudi.
Ta teden smo videli dva Donalda Trumpa. Eden od njiju je potoval po Bližnjem vzhodu in vsi so ga nenehno hvalili. Drugi je ostal v Washingtonu, kjer so ga napadali z vseh strani, trdili, da je nesposoben, in mu celo grozili z odpoklicem z njegovega položaja. Med težavami doma v Ameriki so bile Trumpove arabske noči videti čudovito. Najprej se je ustavil v Saudski Arabiji. Puščavsko kraljestvo je poskušalo narediti čim boljši vtis. Kraljeva družina, ki jo sestavlja nekaj sto princev (princese ne štejejo), je bila videti kakor uresničitev vseh Trumpovih skrivnih sanj. Sprejeli so ga kot Alahovo darilo. Celo Melania, zadržana in tiha kot vedno, je smela biti zraven (in to v kraljevini, v kateri ženske ne smejo voziti avtomobila).
Kakor je v navadi med vzhodnjaškimi mogočniki, so si izmenjali darila. Darilo za Trumpa je bil 110 milijard dolarjev vreden posel z orožjem, ki bo zagotovil številna delovna mesta za Američane, pa tudi naložbe v ameriška podjetja. Trump je po kratkem obisku, med katerim se je sestal z veliko skupino arabskih vladarjev, pokazal izjemno navdušenost nad vsem arabskim. Po dveurnem letalskem poletu se je znašel v popolnoma drugem svetu: Izraelu.
Saudska Arabija in Izrael nimata skupne meje. Na neki točki − ob Akabskem zalivu − ju loči samo nekaj kilometrov jordanskega ozemlja, vendar se zdi, kakor da bi državi obstajali na različnih planetih. V nasprotju z romantičnim puščavskim kraljestvom, v katerem cenijo lovske sokole, občudujejo konje in puščajo ženske za zaklenjenimi vrati, je Izrael zelo dolgočasen kraj. Trump je hitro izvedel, kako zelo dolgočasen.
Pred slavnostnim sprejemom na letališču je Benjamin Netanjahu le stežka prepričal svojo vlado, da je sploh prišla na letališče. Bil je zelo topel dan in letališče Bena Guriona je na splošno zelo vroč kraj, Izraelci pa zelo neradi oblečejo težka in temna poslovna oblačila na takšen dan. Toda nazadnje je občutek počaščenosti, ki so ga občutili udeleženci sprejema, ko so lahko pričakali visokega gosta, prevladal nad vsem drugim. Sprejema se niso udeležili samo vsi ministri, ampak tudi veliko navadnih članov parlamenta in ljudi na podobnih položajih, zato se je dolga vrsta čakajočih uglednemu gostu morala zdeti neskončna. Hazan je bil samo eden od mnogih, toda najslikovitejši med njimi.
Ni jim bilo dovolj, da so se samo rokovali, vsi so mu hoteli sporočiti tudi nekaj izjemno pomembnega. Zato je moral ubogi Donald vljudno poslušati njihove zgodovinsko pomembne pripombe, predvsem o svetosti večnega Jeruzalema. Policijski minister je Trumpu sporočil nujno novico: v Tel Avivu se je pravkar zgodil teroristični napad. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za običajno prometno nesrečo. Policijski minister torej ne more biti vedno dobro obveščen (moj skromni nasvet se glasi: ob tako vročih dneh, prosim, postavite na letališču šotor s klimatsko napravo).
Še nekaj o gospeh. Domnevam, da je Melania Trump v svoji poročni pogodbi obljubila, da bo elegantna in tiha ob takšnih priložnostih. Torej: bodi lepa in bodi tiho. Zato se drži nekoliko vzvišeno, videti je vitka in dostojanstvena, njen profil je obrnjen proti kameram. Sara Netanjahu je njeno popolno nasprotje. Ni tako urejena kot Melania in prav gotovo ni nikoli tiho. Prav nasprotno, nenehno nekaj govori. Zdi se, da si vedno in povsod želi biti v središču pozornosti. Ko je mikrofonu uspelo ujeti del njenih besed, smo izvedeli, da bi bilo treba prepleskati stene uradne rezidence pred tokratnim pomembnim obiskom. Nič kaj vzvišene besede. Mislim, da za Saro ni ravno priporočljivo, da stoji zraven mednarodne lepotne kraljice, kakršna je Melania (samo opazka).
Vse skupaj me je spomnilo na knjigo, ki sem jo bral že zelo dolgo tega. Prvi britanski kolonialni okrožni uradnik v Jeruzalemu je pred skoraj stotimi leti zapisal svoje spomine. Britanci so prišli v Palestino in kmalu objavili Balfourjevo deklaracijo, ki je obljubljala Judom državni dom v tej deželi. Deklaracija je bila resda izgovor za Britance, da so pograbili Palestino v korist Britanskega imperija, vendar so Britanci res vzljubili to deželo. Poleg tega so se vedli zelo prijazno do Judov. Toda to ni trajalo dolgo. Kolonialni uradniki, ki so prišli ter spoznali Jude in Arabce, so vzljubili Arabce. Streči gostom je del arabske kulture in starodavna tradicija, zato so bili Britanci navdušeni nad arabskim plemstvom. Precej manj so jim bili všeč sionistični funkcionarji, ki so večinoma prišli iz vzhodne Evrope ter se nikoli niso odpovedali zahtevam in se niso hoteli nehati pritoževati. Preveč so govorili in se prepirali. Niso imeli prelepih konj, sokolov in plemenitih manir. Ob koncu britanske vladavine so bili zelo redki britanski upravitelji navdušeni nad Judi.
Če spregovorimo še o politični vsebini Trumpovega obiska, lahko povemo, da je bil pravzaprav nekakšno tekmovanje v laganju. Trump je dober lažnivec, vendar se ne more meriti z Netanjahujem. Trump je nenehno omenjal Mir. Glede na to, da ve zelo malo o teh zadevah, je morda celo mislil resno. Če ne drugega, je vsaj spet opozoril na to besedo, potem ko so jo Izraelci skoraj vseh prepričanj izbrisali iz svojega besednega zaklada. Izraelci, celo mirovniki, zdaj raje govorijo o »ločitvi« (ki je po mojem mnenju v nasprotju z duhom miru).
Netanjahu ima rad mir, vendar ima še raje druge stvari − aneksijo, denimo, in naselbine. V enem od njegovih govorov se je pojavil prikrit stavek, o katerem se zdi, da ga ni opazil nihče razen mene. Rekel je, da bo »varnost« v državi – kar pomeni pravico do uporabe vojaške sile od Sredozemskega morja do reke Jordan – ostala izključno v rokah Izraela. Preprosto povedano, to pomeni večno zasedbo, palestinska entiteta pa je ponižana na raven nekakšnega Bantustana. Zdelo se je, da Trump ni opazil tega. Mar je kdo pričakoval, da bo?
Mir ni samo beseda. Je politično stanje. Včasih je tudi stanje duha. Trump je prišel v Izrael in imel občutek, da so mu saudski princi pravkar nekaj ponudili – Izrael bo osvobodil Palestino, sunitski Arabci in Izraelci bodo postali velika srečna družina ter se skupaj bojevali proti zlobnemu šiitskemu Iranu. Čudovito. Toda Netanjahu ne sanja o osvoboditvi Palestine. Pravzaprav mu je tudi čisto vseeno za oddaljeni Iran. Rad bi obdržal Vzhodni Jeruzalem, Zahodni breg in posredno tudi Gazo.
Trump je torej odšel domov srečen in zadovoljen. In v nekaj dneh bomo vsi pozabili na vse skupaj. In svoje težave bomo morali reševati sami.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
