Vonj bolezni

Če sem povsem iskren, bi prav rad dočakal čas, ko bi na infekcijski kliniki imeli nemškega ovčarja.
Objavljeno
27. junij 2018 09.00
Posodobljeno
26. junij 2018 21.11
Presenetljivo je, da kljub prepričljivim dokazom o učinkovitosti uporaba živalskih (ali elektronskih) smrčkov v medicinski praksi ni bolj razširjena. Eden pomembnih vzrokov je gotovo higiena. FOTO: Špela Ankele
Medicina ni lahek poklic. Kljub znanju, vsej informacijski podpori in medicinskim aplikacijam za mobilni telefon moraš za pravočasno in pravilno prepoznavo bolezni imeti nos. Ne samo tistega intuitivnega, metaforičnega, ampak dejanski nos kot na Magrittovih slikah. In voh je po krivici zanemarjen čut. Pri svojem delu se srečujem z najrazličnejšimi vonjavami, značilnimi za posamezne nalezljive bolezni. Tako ima blato otroka z rotavirusno drisko poseben vonj, ki ga nos izkušene medicinske sestre ali otroške zdravnice razpozna na daleč. In mikrobiološke preiskave, vredne kakih 150 evrov, katerih rezultate dobimo več ur ali celo dan kasneje, pravilnost te ugotovitve večinoma potrdijo.

Zato se sprašujem, zakaj se pogosteje ne zanesemo na voh izkušenih medicinskih sester in otroških zdravnic (žensko slovnično obliko skladno z aktualnim družbenim trendom uporabljam za oba spola, saj itak veste, kaj pravijo o nas pediatrih – da smo gospe srednjih let obeh spolov) in raje zapravljamo drage denarje za mikrobiološke preiskave. Blato bolnika z okužbo z bakterijo Clostridium difficile ima na primer vonj po hlevskem gnoju. Kadar imamo hospitaliziranega bolnika z infekcijsko mononukleozo, vso bolniško sobo zapolnjuje neprijeten vonj, ki bolniku veje iz ust. Glede na to, da se bolezen prenaša s poljubom, je omenjeno stanje resen preizkus trdnosti novonastale zveze – če bosta zaljubljenca ostala skupaj grozljivemu ustnemu zadahu (za katerega je seveda kriva ljubljena oseba) navkljub, bosta mirno previharila še kakšno drugo preizkušnjo v ljubezni. Tudi v mikrobiološkem laboratoriju imajo bakterije različne vonjave – Pseudomonas, ki povzroča hude okužbe pri imunsko oslabelih bolnikih, ima značilen sadni vonj. A v mikrobiološkem laboratoriju ni priporočljivo preveč zagnano ovohavati vzorcev, ker mimogrede lahko vdihneš mikroba preveč in se iz laboratorijskega delavca preleviš v poskusno žival. Poskusi v mikrobiološkem laboratoriju pa se za laboratorijske živali večinoma ne končajo srečno.

Voh se v medicini uporablja že tisočletja. Kitajski in antični zdravniki so iz značilnih vonjav gorečih izpljunkov jetičnih bolnikov prepoznavali tuberkulozo. V srednjem veku so zdravniki prepoznali plinsko gangreno pri ranjencih na bojišču le po značilnem vonju. Sladkornega bolnika z diabetično ketoacidozo ste zavohali že pri vratih, potem ste morali za potrditev diagnoze le še srkniti njegov sladki urin. Z napredkom medicine in tehnike pa so tovrstne klinične veščine žal začele izgubljati pomen, zdaj se bolj zanašamo na laboratorijske in slikovne preiskave ter informatiko. Več časa preživimo pred računalnikom kot z bolnikom. A voh in vonjave nas kljub temu vznemirjajo in spodbujajo k nadaljnjim raziskavam. Ker pa se človeška sposobnost vohanja ne more primerjati z živalsko, raziskave vključujejo živali, od psov in podgan do čebel, v zadnjih dveh desetletjih pa tudi elektronske naprave oziroma nosove (ali bolje rečeno, smrčke).

V številnih raziskavah so ocenjevali občutljivost in specifičnost voha psov in podgan pri zaznavanju različnih nalezljivih bolezni, kot so pljučna tuberkuloza, pseudomonasne okužbe pljuč in že omenjeni rotavirusna in klostridijska okužba prebavil. Podgane so tuberkulozo pri bolniku zavohale vsaj tako natančno, kot je bolezen prepoznal laboratorijski tehnik z mikroskopskim pregledom vzorca, z eno pomembno razliko: podgane na dan pregledajo več kot 1600 vzorcev, človek pa 40. Na NMK bi gospodična Velepič takoj uvidela ekonomsko računico. Treniran pes lahko zelo natančno zavoha bakterijo MRSA, proti meticilinu odpornega zlatega stafilokoka, pomembnega povzročitelja bolnišničnih okužb, elektronski nos pa prepozna okužbo rane z različnimi bakterijami in rezultat imamo na voljo v nekaj minutah. Omenjene raziskave niso omejene le na iskanje okužb. Živalske smrčke so preučevali in primerjali z elektronskimi tudi pri odkrivanju rakavih bolezni, kot so pljučni rak, rak jajčnikov, prebavil, mehurja ter maligni melanom. Rezultati so odlični, v večini raziskav so se živalski smrčki odrezali bolje od elektronskih nosov, saj je za večino hlapnih snovi prag zaznave živalskega voha bistveno nižji od elektronskega, oboji skupaj pa ljudi zlahka dajo v koš, saj je naša sposobnost zaznave vonjav v povprečju stokrat slabša.

Presenetljivo je, da kljub prepričljivim dokazom o učinkovitosti uporaba živalskih (ali elektronskih) smrčkov v medicinski praksi ni bolj razširjena. Eden pomembnih vzrokov je gotovo higiena. Živali je treba prepoznave značilnih vonjav naučiti in tovrstno znanje potem tudi vzdrževati. V hitrosti učenja podgane pogosto prekosijo pse, a jim na področju simpatičnosti nekaj zmanjka. A če sem povsem iskren, bi prav rad dočakal čas, ko bi na infekcijski kliniki imeli nemškega ovčarja, ki bi pri vratih zavohal MRSA-pozitivne bolnike in že ob sprejemu prepoznal tuberkulozo pri kašljajočem bolniku, obenem pa bi zaposlenim in bolnikom s svojo prisotnostjo in dobrodušnostjo krajšal čas ter vplival na njihovo boljše razpoloženje.

***

Marko Pokorn, dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik