Tiskane izdaje
Ne gre za stare, ampak za moderne »cehe« strokovnjakov kakšne stroke, tu kazenskopravne, katere predstavniki se nočejo sprijazniti s strokovno lekcijo, ki so jo dobili od ustavnega sodišča v zadevi Patria. Podobno ozko in za zunanjo kritiko slepo cehovsko solidarnost opažam (tam seveda kot laik) predvsem znotraj nekaterih medicinskih strok, delno pa tudi v »zdravniškem cehu« kot celoti, čeprav pri tem notranji kontrolni mehanizmi vendarle nekoliko bolje delujejo. A vrnimo se k pravu, ki ga bolje poznam. Ko gre za že omenjeno vprašanje, bi človek pričakoval, da bodo »pripadniki ceha« proti dobljeni strokovni lekciji ugovarjali v strokovnem tisku in tam poskušali – pred stroke veščimi bralci – dokazati, da se niso zmotili oni, ampak njihovi kritiki. Zadeva Patria ima sicer že od začetka tako močno politično dimenzijo, da je bila nenehno močno prisotna tudi v politični publicistiki, v kateri so se zato pojavljali tudi članki, ki bi prej spadali v strokovni tisk. Tudi dva moja: tisti junija lani (o »famozni luknji« v sodbi o Patrii), ki pa je bil prav zato zelo poljudno napisan, in članek Etika javne besede maja letos, ki pa je bil le odgovor na sarkastična norčevanja nekega kazenskopravnega strokovnjaka, objavljena v Delu. Ko sem bil zaradi tega kritiziran jaz, ne on, sem svojo naslednjo polemiko (s člankom predsednika vrhovnega sodišča Masleše, objavljenim v Delu) sam »preselil« v strokovno revijo Pravna praksa. Tam sem nato strokovno polemiziral še s tam objavljenima člankoma tožilca Ferlinca in mag. Melartove. Z nobenim od navedenih štirih mojih člankov vse do zdaj nihče ni strokovno polemiziral.
Namesto strokovne
Lahko bi z njimi polemiziral tudi odvetnik Marko Zorman, tam ali tu, v Delu – toda ni. Namesto tega je v Delu 1. avgusta (v članku Peta stopnja odločanja) našel nov način, kako neposredno, s sklicevanjem na domnevno »pretežno negativni odziv strokovne javnosti«, v dnevnem tisku nadaljevati diskreditiranje ustavnega sodišča – ki da je z domnevno »uporabo taksonomije« (kako učeno povedano!) spremenilo dotlej ustaljeno odločanje, s tem pa da se »ustvari vtis o arbitrarnosti in samovolji, če ne kaj hujšega«. Kaj pa bi lahko bilo še hujše?
Je bil odziv strokovne javnosti na odločbo ustavnega sodišča res pretežno negativen? Če odštejemo Maslešo in Ferlinca kot neposredno prizadeta, ostanejo Bavcon, Gorkič, Melartova in morda še kdo kot kritiki – po drugi strani pa Avbelj, Pavčnik, Šturm, Krivic, Teršek, M. Novak, Dežman, Radonjić, Jančar itd. Toda zame ne štejejo imena in število, štejejo argumenti. Poglejmo zdaj še Zormanove.
Že na začetku – enako kot vsi drugi »branitelji« sodb v zadevi Patria – pokaže svoj presenetljivo ignorantski odnos do ustavnopravnih jamstev pri kazenskih sojenjih. Za bistvo kazenskega prava, ki da se je tu »v nekem smislu« (?) razkrilo, razglasi »to, da imajo zadnjo besedo pri odločanju profesorji oziroma strokovnjaki kazenskega prava«. Ali so pri tem sodišča prekršila ustavno načelo zakonitosti v kazenskem sojenju (kar se je tako očitno zgodilo v zadevi Patria) ali ne, naj bi odločali kar oni, in ne ustavno sodišče, ki je za to po ustavi pristojno?
Zelo čudno sliko o tem, kako on (kot kazenskopravni praktik) razume razmerje med zakonodajo, teorijo in sodno prakso, pokaže na to, ko laičnim bralcem v časniku »razkrije«, da »metod in načel« razlage ni v zakonodaji, ampak da je to, kako razumeti normo, »večinoma v rokah pravnih strokovnjakov, torej avtorjev učbenikov in komentarjev kazenske zakonodaje«! In celo, da »pravni strokovnjaki tako lahko nevidno nadzirajo odločitve sodišč«! Nevidno nadzirajo!! Seveda lahko oni na delo sodnikov s svojimi teoretičnimi stališči močno vplivajo, toda sodnik mora tako teorijo kot prakso sam dobro obvladati – kadar teorija o čem ni enotna, so pa sodniki tisti, ki o spornih vprašanjih odločijo z močjo oblasti. Oni imajo zadnjo besedo, ne teoretiki. In če so o tem tudi sodniki različnih mnenj, na koncu o spornem pravnem vprašanju odločijo najvišji – v tem primeru ustavni sodniki.
O taksonomiji
In kaj je učena »taksonomija«, ki si jo je tu na pomoč privlekel naš avtor? Povzeto po Wikipedii: starejši izraz je »sistematika«, gre za »hierarhično razvrščanje stvari ali načel« – tudi »znanstvena klasifikacija«. Dodajam: tu pa je bil ta znanstveni pojem zlorabljen za »spuščanje megle« – za ustvarjanje vtisa pri bralcih, da zadaj tiči nekaj zelo učenega. Toda vsaj v pravu v tem ni nobene skrivnosti: vsaj temeljno hierarhično razvrščanje pravnih norm in načel je urejeno že kar z ustavo – ustavne norme in načela so nadrejeni vsem drugim. In prav te bistvene »taksonomije« kritiki odločb ustavnega sodišča v tej zadevi nočejo upoštevati.
Bralec najbrž laže sledi tistemu delu argumentacije, kjer avtor bolj po domače govori o »popredalčkanju«. Pravi, da so posamezne znake v primeru Patrie obravnavanega kaznivega dejanja »ustavni sodniki zelo natančno 'popredalčkali', pri čemer so ugotovili, da pa je (oziroma naj bi) en predalček ostal prazen« – čeprav da so »za redna sodišča vsi predalčki izpopolnjeni«. Ali avtor res ne ve, da ni manjkal eden od številnih predalčkov, kot minimizira in v bistvu zavaja laične bralce (ali morda tudi sam sebe?), ampak prav tisti najbolj bistveni: da je človek lahko obsojen le za konkretno storjeno dejanje, ne pa na primer za zgolj abstraktno (v zakonu) opredeljeni »sprejem obljube podkupnine«, za katerega pa potem ne v obtožbi ne v sodbi niti navedeno ni, kako naju bi ga bil obtoženec storil – dokazov za to pa v sodbi sploh ni nobenih, ne neposrednih ne posrednih?
Že junija lani sem prav tu v Delu natančno prikazal in analiziral vsebino obtožnega predloga, kjer je vse to manjkalo (in posledično potem tudi v sodbi), in sem napisal: »Brez tega pa zakonite obsodbe ni. Zakaj ne, si zainteresirani bralec lahko prebere v ločenem mnenju sodnika Zobca, tu ni prostora še za to. 'Luknja' v obtožbi in v sodbi je torej očitna, ... dovolj velika za razveljavitev sodbe. Po mojem mnenju seveda – čakamo na odločitev vrhovnega sodišča.« In ko je tudi vrhovno sodišče ni hotelo videti, so mu lekcijo iz kazenskega prava pač morali dati ustavni sodniki.
Med ostro javnostjo
Na koncu: zakaj se na poskuse diskreditacije ustavnega sodišča tu spet odzove Krivic? Zakaj ne raje kdo drug – poleg dr. Mateja Avblja, ki je o tem tudi že veliko napisal? In poleg akademika prof. dr. Marijana Pavčnika, v Sloveniji nesporne avtoritete prav za vprašanja argumentacije v pravu, ki se je o tem sicer doslej oglasil le z nekaj krajšimi, vendar zelo jasnimi opombami v Pravni praksi? In treh kazenskih sodnikov, ki sem jih že citiral? Zakaj molčijo drugi profesorji? To pa vprašajte njih, ne mene. Morda predvsem zato, ker nikomur (razen čudaku moje sorte) ni do tega, da bi se v časnikih izpostavljal nebrzdanim napadom »ad hominem«, kakršnih sem deležen jaz, kadar se javno postavim za stvar, ki ni popularna. In zakaj se ne oglasijo niti v strokovnem tisku? Morda zato, ker so v majhni Sloveniji vsi strokovnjaki, hote ali nehote, tako povezani drug z drugim, da si je kakršnokoli osebno zamero težko privoščiti, če hočeš (in moraš) na tem terenu še delovati. Jaz pa sem že upokojen in si svobodo govora lažje privoščim. Seveda odgovorno, z argumenti.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Matevž Krivic, pravnik, nekdanji ustavni sodnik
