Vzgoja za poezijo

Moč pesništva je velik izziv sodobnemu posamezniku, ki je izgubil ravnotežje med čutenjem in mišljenjem.
Objavljeno
13. februar 2018 17.52
Miljana Cunta
Miljana Cunta

Veste, kultura, to je ena taka posebnost, mi je uglajena gospodarstvenica prišepnila čez mizo. Sedeli sva v svetli pisarni z razgledom na druge stolpnice na obrobju Ljubljane in razpravljali o statusu samozaposlenega v kulturi, normiranih stroških in drugih praktičnih vidikih tega nenavadnega življenja. In poezija, je sklenila, to pa je ena še večja posebnost znotraj te prve posebnosti.

Posebnost je ena tistih besed, ki imajo očarljivo moč, da ostanejo vljudne, tudi ko izražajo nekaj negativnega. Nisem vedela, na kaj naj odgovorim, na vljudni nasmešek ali na dvoumni prizven, ki je v moji glavi vse skupaj prevedel nekako takole: Kultura, to je eno tako čudaštvo, poezija pa je eno še večje čudaštvo znotraj tega prvega čudaštva. Stavek se je prilepil na druge podobne, ki sem jih v zadnjem desetletju in več slišala v javnem prostoru in ki so priklicali srdite napade ali užaljene umike. Branila sem se z znanimi argumenti, a pogled z druge strani je bil neomajen. Nihal je med sočutjem delodajalca, ko odpušča delavca, češ, to ni moja želja, drugi časi, saj veste, in spokojnostjo guruja, ki gleda svojega učenca, kako se trudi prikriti zablodo. Ni bilo upa na zmago.

Poezija je nedvomno posebna, nevsakdanja, čudaška, od nekdaj je bilo tako. A čudaštva so različna. Nekatera ohranjajo avro intrigantnosti, ki jim dajejo svojevrstno mesto v širšem družbenem prostoru, druga te patine pač nimajo, so nekakšna odvečna čudaštva, mrtvi organi, ki jih je bolje odstraniti, da ne bi zdravemu organizmu povzročili nepotrebne škode. Danes se zdi poezija, ko sameva v skladiščih, izginja iz programov založb, predvsem pa je skorajda ni več najti v domačih knjižnicah »navadnih« bralcev, odvečno čudaška. Ne le tisti njen del, ki ni najbolje uspel, pač pa tudi njeni vrhunci, sodobni in klasični.

Zagovorniki vizije, da poezija najbolje uspeva v slonokoščenem stolpu posvečenih, bodo v tem videli potrditev lastnih tez, vendar, ali je to res pravi domet pesništva?

Ne sodim med srečneže, ki so jim starši za lahko noč brali Byrona. Nisem bila mali knjižni molj, ki je na skrivaj požiral pustolovske romane. Še huje, svoje otroštvo in zgodnje najstništvo sem preživela z nezavidljivim odporom do branja. Nobena beseda se ni mogla primerjati z zlato svetlobo v avgustu, ko smo se sestradani vračali s kopanja in je bil svet še dovolj velik, da smo se šli skrivalnice. Samoiniciiranost v literarni svet je nastopila pozno, bila je abruptna, spontana in bila je, kot vse velike ljubezni, tudi usodna. Zgodila se je z Rilkejevim Panterjem v prevodu Kajetana Koviča, z oblazinjenimi tačkami je stopal mehko, kot ko sneg použije vse zvoke, in zdelo se mi je, da vse razumem, čeprav nisem razumela ničesar. Bilo je, kot bi v znani hiši odkrila dotlej neznano sobo, prostor, v katerega svetloba od zunaj meče na znane predmete novo luč. Mogoče je tudi ta, ki je prvi iztrgal jezik običajnemu namenu, doživel nekaj podobnega. Kako beseda trešči ob čer neke mogočnosti sredi življenja, v nemoč, ganjenost, upanje, pusti, da se ta razleti na prafaktorje in se nato zloži v neko osupljivo jasno podobo. »Kdor je slišal preproste Italijane, kako na pamet recitirajo Danteja, ve, kako velika je življenjska moč te poezije,« pravi Czesław Miłosz. Takrat se mi je zdelo, da je pesem res živa in da, če je nagovorila mene, ima moč nagovoriti slehernika, ne da bi ta sploh vedel kako.

V vzgoji za poezijo je globoko oseben in intuitiven vstop v pesniško tkivo, v kalejdoskopsko utripanje podob, miselnih preskokov, ritma in zvena, največ, kar lahko omogočimo. Tako doživeta pesem je ključ, ki odklepa vse druge pesmi, refleksija, ki nasledi takšno izkušnjo, pa je lahko veliko bolj daljnosežna. Pristno srečanje z vsaj eno pesmijo je prav tako dobra popotnica, da vse bolj monološki pozivi k razumevanju pomena pesništva za skupnost prerastejo v ploden in spoštljivejši dialog.

A takrat sem se v resnici skoraj sramovala tega poznega in nekultiviranega padca v literarni svet. Lovila sem vrv teorije, da bi se privlekla na suho, branje leposlovja pa sem zagovarjala s preverljivimi argumenti: miselna elastičnost, vaja v sočutju, razgledanost. Zrasla sem, skratka, v otroka svojega časa. Z racionalnimi argumenti sem skušala legitimirati skrivnost. Vse je šlo po načrtu, le tista zlata svetloba v besedilih je medlela. Pesem me je našla vso podjetno in analitično razpoloženo, a v globinah žalostno dušo, ki razume vse, ne da bi karkoli razumela zares. Gledala me je kot starka, ki nima časa za šale.

Včasih imam občutek, da sem o poeziji tisto ključno izvedela pred poezijo, med nastavljanjem svetlobi sveta, ko je cel. Pesem je ob akrobacijah jezika tudi čustvo, slutnja, uvid, ki se prebijejo v vidno polje mišljenja. Življenjska moč pesništva je zato velik izziv sodobnemu posamezniku, ki je izgubil ravnotežje med čutenjem in mišljenjem, med prepuščanjem in obvladovanjem, med nevednostjo in vednostjo. Je tudi velik izziv času, ki ga neukrotljivost notranjega življenja nervira, vsakršen poskus racionalizacije sveta pa naleti na bučen aplavz. Poezija išče človeka, ki išče, negotovega človeka, ki se poln strasti in strahu orfejevsko obrača nazaj. A če se obrne, da bi spoznal, okameni. Pesem, če se ji odpremo, lahko sproži dramatične premike v naši notranjosti. Spodmakne temelj, na katerem smo vajeni stati, da bi nam razprla dvojno, trojno dno naše bivanjske izkušnje. Vsaj v tem je gotovo nekaj zelo – posebnega.

***

Miljana Cunta, pesnica, prevajalka, urednica, 
vodja kulturnih projektov.