Xijeva strategija v slogu Marca Pola

Prejšnji mesec je kitajski predsednik Xi Jinping predsedoval forumu »pasu in poti«, ki so se ga v Pekingu udeležili številni gostje. Dvodnevna prireditev je privabila 29 državnih voditeljev, med drugim ruskega predsednika Vladimirja Putina in 1200 predstavnikov iz več kot 100 držav. Xi je kitajsko pobudo pasu in poti označil za projekt stoletja. Petinšestdeset držav, ki se je pridružilo projektu, zaseda dve tretjini svetovne kopne zemlje, v njih živi približno 4,5 milijarde ljudi.

Xi je prvič predstavil načrt leta 2013 in z njim napovedal evrazijsko združevanje z bilijoni dolarjev vrednimi naložbami v infrastrukturo na območju od Kitajske do Evrope s posameznimi kraki v jugovzhodni Aziji in vzhodni Afriki. Načrt so medtem že označili za novi Marshallov načrt in poskus uveljavitve velike strategije. Nekaterim opazovalcem se zdi forum del Xijevih prizadevanj, s katerimi poskuša zapolniti prazen prostor, ki ga je ustvaril Donald Trump, ko se je odpovedal Obamovemu čezpacifiškemu partnerskemu trgovinskemu sporazumu.

Kitajska velikopotezna pobuda bo zagotovila nujno potrebne avtoceste, železniške proge, cevovode, pristanišča in elektrarne v revnih državah. Poleg tega bo spodbudila kitajska podjetja, da bodo odločneje vlagala v evropska pristanišča in železniške povezave. Pas bo vključeval velikansko omrežje avtocestnih in železniških povezav po srednji Aziji, pot pa se nanaša na več pomorskih poti in pristanišč med Azijo in Evropo.

Marco Polo bi bil gotovo ponosen. In če bo Kitajska uporabila presežke svojih finančnih zalog in z njimi ustvarila infrastrukturo, ki bo pomagala revnim državam in okrepila mednarodno trgovino, bo poskrbela za nekaj, čemur bi lahko rekli globalno javno dobro.

Kitajski razlogi za takšno početje seveda niso samo dobrodelni. Preusmeritev velikega kitajskega premoženja v tujih valutah stran od manj donosnih ameriških državnih obveznic k bolj donosnim infrastrukturnim naložbam je slišati smiselno, poleg tega ustvarja alternativne trge za kitajsko blago. Kitajski proizvajalci jekla in cementa imajo težave zaradi prevelikih proizvodnih zmogljivosti, zato bodo nove naložbe koristile kitajskim gradbenim podjetjem. Poleg tega se kitajska proizvodnja seli v slabše dostopne pokrajine, zato boljše infrastrukturne povezave z mednarodnimi trgi ustrezajo kitajskim razvojnim potrebam.

Toda ali je kitajska pobuda pasu in poti bolj podobna dimu, ki ga ustvarjajo oddelki za odnose z javnostjo, ali gre res za pravi ogenj naložb? Po poročanju Financial Timesa so se naložbe v projekte Xijeve pobude lani zmanjšale, zato so se pojavili dvomi o tem, ali so poslovna podjetja res tako zelo naklonjena pobudi kakor vlada. Vsak teden iz Chongqinga v Nemčijo odpelje pet vlakov, polnih blaga, vendar se vrne samo en poln vlak.

Prevoz blaga po kopnem od Kitajske do Evrope je še vedno dvakrat dražji od pomorske trgovine. Financial Times ugotavlja, da pobuda pasu in poti »žal ni praktičen načrt za naložbe, ampak bolj spominja na nekakšno široko politično vizijo«. Poleg tega lahko projekti, ki se bodo izkazali za ekonomsko predrage, da bi jih bilo še smiselno vzdrževati, povzročijo dolgove in neplačana posojila, varnostni konflikti pa lahko preprečijo projekte, ki prečkajo tako veliko državnih meja. Indija ni najbolj navdušena nad okrepljeno kitajsko navzočnostjo v Indijskem oceanu pa tudi Rusija, Turčija in Iran imajo svoje načrte v srednji Aziji.

Ravnotežje globalne moči

Xijeva vizija je impresivna, toda ali se bo uspešno razvila v veliko strategijo? Kitajska stavi na staro geopolitično predpostavko. Pred 100 leti je britanski geopolitični teoretik Halford Mackinder trdil, da bo tisti, ki bo nadziral svetovni otok Evrazijo, nadziral ves svet. V nasprotju s to teorijo je bila ameriška strategija bolj naklonjena geopolitičnemu razmišljanju admirala Alfreda Mahana, ki je v 19. stoletju poudarjal vpliv moči na morju in vpliv strateško pomembnih obrobnih območij.

Ob koncu druge svetovne vojne je George F. Kennan prilagodil Mahanov pristop in razvil svojo strategijo zadrževanja vpliva Sovjetske zveze med hladno vojno. Bil je prepričan, da bi Združene države Amerike, če bi sklenile zavezništvo z otoškima državama Veliko Britanijo in Japonsko ter s polotokom zahodne Evrope na obeh koncih Evrazije, lahko vzpostavile ravnotežje globalne moči, ki bi koristilo ameriškim interesom. Pentagon in ameriško ministrstvo za zunanje zadeve sta še vedno organizirana tako, da upoštevata te smernice ter manj pozornosti namenjata srednji Aziji.

V dobi interneta se je marsikaj spremenilo, toda zemljepis je še vedno pomemben kljub domnevni smrti razdalje. V 19. stoletju so se geopolitični tekmeci ukvarjali predvsem z »vzhodnim vprašanjem« oziroma s tem, kdo bo nadziral območje pod vladavino propadajočega Osmanskega cesarstva. Infrastrukturni projekti, kakršna je bila, denimo, železniška proga od Berlina do Bagdada, so povzročili veliko napetosti med velikimi silami. Bo tedanja geopolitična prizadevanja zdaj nadomestilo »evrazijsko vprašanje«?

Pri pobudi pasu in poti Kitajska stavi na razmišljanja Mackinderja in Marca Pola. Toda pot po kopnem skozi srednjo Azijo bo obudila »veliko igro« iz 19. stoletja, ko sta Velika Britanija in Rusija tekmovali za prevlado, njuna tekmeca pa sta bili tudi nekdanji cesarstvi Turčija in Iran. Tudi pomorska pot čez Indijski ocean krepi veliko tekmovalnost med Kitajsko in Indijo, med katerima je čutiti napetost zaradi kitajskih pristanišč in cest skozi Pakistan.

ZDA so bolj naklonjene razmišljanju Mahana in Kennana. Azija ima svoje ravnotežje moči in ne Indija, ne Japonska, ne Vietnam nočejo kitajske prevlade. Te države so prepričane, da bo Amerika pomagala najti rešitev za sedanje težave. Američani s svojo politiko ne poskušajo zadržati Kitajske – pomislite samo na obsežno trgovino in izmenjavo študentov med državama. Toda ko se Kitajska, navdušena nad vizijo državne veličine, zapleta v ozemeljske spore s sosednjimi državami, s katerimi meji na morju, jih pravzaprav žene v ameriško naročje.

Za oboje koristno sodelovanje

Resnična težava Kitajske je pravzaprav samozadrževanje. Tudi v dobi interneta in družbenih medijev nacionalizem ostaja najmočnejša sila.

Združene države bi se na splošno morale strinjati s kitajsko pobudo pasu in poti. Robert Zoellick, nekdanji ameriški trgovinski predstavnik in predsednik Svetovne banke, trdi, da bi Združene države Amerike, če bo Kitajska pomagala zagotoviti globalne javne dobrine, morale spodbujati Kitajce, naj postanejo »odgovoren zainteresirani udeleženec«. Poleg tega bi lahko ameriška podjetja izkoristila priložnosti, ki jih ponujajo naložbe pri pobudi pasu in poti.

ZDA in Kitajski lahko zelo koristi medsebojno sodelovanje na številnih naddržavnih področjih, denimo pri denarni stabilnosti, podnebnih spremembah, kibernetičnih pravilih in boju proti terorizmu. Zaradi pobude pasu in poti bo Kitajska imela tako koristi kot stroške, vendar ni zelo verjetno, da bo pobuda spreminjala svet in se razvila v veliko strategijo, kakor menijo nekateri analitiki. Težje bo odgovoriti na vprašanje, ali bo Združenim državam Amerike uspelo storiti, kar se od njih pričakuje.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.