Tiskane izdaje
Hitenje in izkušnje
Pa smo že pri prvi sporni točki tega dokumenta, to je, da je želelo ministrstvo javno razpravo končati že do 15. januarja letos, torej do včeraj, tako da bo gradivo v javni razpravi vsega en mesec in pol. Ni jasno, ali ministrstvo hiti zato, ker hoče dokument sprejeti do konca mandata te vlade (in zakaj je z njim mečkalo več kot dve leti?), ali je za tem hitenjem skritega kaj bolj usodnega.
Spomnimo se, kako je isto ministrstvo hitelo s svojim zakonom o izgradnji 2TDK, v katerega je vgradilo veliko spornih stvari, zaradi česar je ta zakon, tako nujno predlagan v sprejetje pred devetimi meseci, še danes neveljaven, o njem pa odloča ustavno sodišče. Po tej izkušnji s to vlado oziroma ministrstvom je treba biti previden, zato si je treba za diskusijo o energetskem konceptu Slovenije vzeti čas.
Dokument je kot podlaga za sprejetje resolucije v parlamentu, ki naj bi imela tudi materialne posledice, premalo konkreten. Ukrepi, ki bi se izvajali do leta 2030, bi morali biti podrobno definirani in stroškovno, predvsem investicijsko, opredeljeni. Na tej podlagi bi morali dobiti seznam potrebnih investicij, zneske subvencij in kalkulacijske cene električne energije, ki jih določajo investicijski stroški. Izdelana bi morala biti tudi metodologija spremljanja učinkov posameznih ukrepov.
Konceptualne rešitve, ki bi jih sprejemali in potrjevali po letu 2030, bi morale biti tudi bolj natančno obdelane v obliki več scenarijev oziroma variant, ki bi jih v prihodnjih letih tekoče vrednotili glede na spreminjanje robnih pogojev – cen energentov, napredka tehnologij, investicijskih stroškov in podobnega.
Sporne cene elektrike
V gradivu se sicer avtorji sklicujejo na predhodno izdelano študijo Končno poročilo – priprava dolgoročnih energetskih bilanc do leta 2035 in okvirno do leta 2055, ki jo je izdelala grška firma E3 Modelling iz Aten. To gradivo obdeluje 12 različnih scenarijev z energetskimi bilancami in z eno tabelo sicer povzame stroške teh scenarijev, vendar ni jasno, za kakšne investicije gre, podana je le končna cena električne energije. Ta se giblje od 95 evrov do 190 evrov za megavat (po cenah iz leta 2013).
Če upoštevamo, da je trenutna cena na trgu (brez prenosa) za energijo v pasu okoli 40 evrov za megavat, so navedene cene zelo sporne in s tem celotno gradivo. Je pa jasen sklep, da je najbolj ekonomičen scenarij z novo jedrsko elektrarno, ki na koncu da polovično ceno elektrike v primerjavi s scenariji, ki temeljijo pretežno na obnovljivih virih energije (OVE) in na zemeljskem plinu. Ta del gradiva bi bilo treba bolj jasno obdelati, da bi vedeli, za kakšen denar gre in katere variante pridejo v poštev.
Pa še nekaj: ali česa takšnega nismo sposobni pripraviti sami? Na direktoratu za energijo na ministrstvu za infrastrukturo je zaposlenih dovolj strokovnjakov, vprašanje je, ali so dovolj strokovni za kaj takega.
Osnovno sporočilo EKS je, da se bo v prihodnjih letih sicer skupna potrošnja primarnih energetskih virov zmanjšala za 27 do 30 odstotkov, še bolj se bodo zmanjšali izpusti toplogrednih plinov, za 80 odstotkov glede na leto 1990. Se bo pa v koriščeni energiji povečevala potrošnja električne energije, ki bo zaradi nadomeščanja fosilnih goriv v prometu z elektriko, večje uporabe toplotnih črpalk pa tudi rasti BDP v tem obdobju narasla s sedanjih 13,3 teravatne ure na leto na 20 teravatnih ur leta 2050. Zaradi drugačnih karakteristik odjema elektrike za polnjenje avtomobilskih akumulatorjev in toplotnih črpalk, kjer je potrebna velika moč polnjenja, bo treba tudi obnoviti prenosna omrežja. Poleg tega se bo v tem času iztekla življenjska doba JE Krško, nekoliko pozneje tudi Teša 6.
Koliko stane ekologija
Oba scenarija sicer zagotovita osnovne cilje, vendar prvi prinese dvojno ceno električne energije za potrošnika in manj zanesljivo preskrbo zaradi karakteristik proizvodnje elektrike iz obnovljivih virih energije in velike odvisnosti od uvoza. Ker gre za velik denar, nekaj deset milijard evrov v investicijah in stroških, bi bilo treba rešitve dobro pretehtati in javno obravnavo dokumenta podaljšati ter javnosti predstaviti podrobne izračune. Tako bodo dobili strokoven odgovor, tudi na vprašanje, koliko ekologija stane, tudi vsi tisti zaščitniki okolja, ki zdaj branijo Muro pred hidroelektrarnami, ščitijo ptiče pred vetrnimi elektrarnami in so nasploh proti jedrski energiji.
Hitenje s sprejemanjem takih dokumentov ni na mestu, še posebej ker se s pomembnimi odločitvami, to je, ali bomo gradili novo jedrsko elektrarno ali ne, ne mudi. Obstoječi elektroenergetski sistem deluje dobro in bo ob varčevanju z energijo z manjšimi izboljšavami, predvsem v pametnem vodenju omrežja, zadostoval za prihodnjih deset do petnajst let.
Če se do leta 2030 osredotočimo na ukrepe racionalne rabe energije (URE), ki ne potrebujejo velikih enkratnih investicij, ampak množico manjših, ter na postopno in racionalno gradnjo obnovljivih virov energije, kjer je to ekonomsko smiselno in glede na okolje sprejemljivo, smo že naredili dovolj. Velike odločitve, tudi to, ali v tej mali Sloveniji res potrebujemo na energetskem področju dva stebra ali je eden dovolj, pa prenesimo proti letu 2030, ko bodo nove tehnologije za gradnjo obnovljivih virov energije in jedrskih elektrarn, skladiščenje električne energije ter uporabo elektrike v prometu bolj izpopolnjene in bomo lahko njihove učinke na svoje denarnice bolje preračunali.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
