Za Slovenijo, v kateri si bo vredno ustvarjati kariero, dom in družino

Ste že kdaj prebrali, na primer, novico s kakšnega ministrstva, da je poenostavilo neko področje, zato bodo v prihodnje potrebovali manj inšpektorjev?

Objavljeno
14. februar 2020 06.00
Posodobljeno
14. februar 2020 06.34
FOTO: Jure Eržen
Rok Novak
Rok Novak
Slovenija je zadnjih nekaj let dobrih gospodarskih razmer doma in po svetu porabila za nadaljevanje politik statusa quo in za razdeljevanje navideznih bonbončkov (na primer prek dvigov socialnih transferjev in minimalnih plač), ki so še poslabšali strukturno stanje gospodarstva in javnih financ. Čeprav sta izvoz in zaposlenost dosegala rekorde, vlada ni izkoristila priložnosti za težje reforme, ki zahtevajo tudi nekaj javnofinančnega manevrskega prostora. Pravzaprav so še ta manevrski prostor ožili, saj so, kljub vrhu gospodarskega cikla in primerno visokim proračunskim prilivom, komaj sklenili proračun v zelenem. Resni sistemski problemi so se torej še naprej kopičili in z ozirom na postopno ohlajanje globalnega gospodarstva, katerega indici so že opazni na horizontu, je treba odkrito povedati, da stopa Slovenija v naslednjo krizo še slabše pripravljena, kot je stopila v prejšnjo.

Še pomembneje kot prej torej je, da v političnem prostoru nastanejo povezave, ki se bodo zmožne in voljne spopasti z izzivi, ki so pred sodobno Slovenijo. Reformno usmerjene politične sile, ki ne bodo všečno delile populističnih bonbončkov, v ospredje postavljale lastnih političnih interesov ali zgolj brezidejno čakale, da se državljani navadimo na iz leta v leto bolj problematični status quo.

image
Rok Novak, strokovni direktor inštituta Libertas. FOTO: Osebni arhiv


Politične sile, ki ne bodo sprejele, da se od državljank in državljanov pričakuje, da se pač navadimo živeti z enim najslabših zdravstvenih sistemov razvitega sveta; šolstvom, kjer je svobodna izbira izvajalca neustavno diskriminirana; togim trgom dela, ki otežuje prehodnost, ne spodbuja k profesionalni rasti in odganja v tujino talente, ki bi lahko bogatili naše skupnosti. Reformne sile, ki bodo namesto tega ponudile odgovore za Slovenijo 21. stoletja, v kateri se bo mladim zdelo vredno ustvarjati kariero, dom in družino, starejšim pa bo omogočeno dostojno živeti svoje pozne dni.

Takšno politično povezovanje mora biti dovolj konkretno, vsebinsko jasno in ozko zamejeno, da se ne izgubi na eni strani v plazu neoprijemljivih visokoletečih izjav ali na drugi strani v kakofoniji nesoglasij o rešitvah. Namesto političnega programa s petdesetimi točkami je torej potrebnih le tri do pet najbolj osrednjih, okoli katerih potem poskušamo oblikovati kritično politično maso, ki bo zmožna tovrstne rešitve v slovenskem javnem prostoru verodostojno zastopati. Kot takšne osrednje točke predlagam naslednje tri sklope.


Prvič: Davčna in regulatorna razbremenitev dela.


Povprečno breme dajatev na delo v Sloveniji znaša 43,3 odstotka od plačanega dela, kar Slovenijo uvršča med države, kjer je delo najbolj obdavčeno (povprečje držav OECD je, recimo, 36 odstotkov). In tudi po številu reguliranih poklicev (261) in rigidnosti delovnopravne zakonodaje smo v neslavnem vrhu razvitega sveta. Z znižanjem davčnega bremena na delo lahko po eni strani omogočimo boljše nagrajevanje zaposlenih ter doma zadržimo več znanja in talenta, po drugi strani pa postanemo tudi privlačnejša lokacija za mednarodne investicije, ki bodo odprle še več zaposlitvenih priložnosti. Z regulatorno razbremenitvijo pa realiziramo 49. člen ustave, ki govori o svobodi dela, in odpremo vrata bolj pretočnemu trgu dela z manj omejitvami za svobodno zaposlovanje in tudi nove bolj dinamične poslovne modele priložnostne in delilne ekonomije. Delati od rane mladosti do starosti v isti ustanovi na istem delovnem mestu za sedanje generacije pogosto ni več ne realen ne zaželen cilj in čas je, da tudi odnos države do trga dela to upošteva. Država naj od dela vzame manj in ga tudi mikro upravlja manj, državljani se bomo o svojem delu bolje odločali suvereno, kot pa da za nas odločajo kakšni politkomisarji.


Drugič: Enakopravna obravnava državnih in zasebnih izvajalcev javno sofinanciranih storitev.


Tako v zdravstvu na splošno kot pri oskrbi starejših specifično imamo v Sloveniji resen problem. Ponudbe je premalo, ljudje čakajo v dolgih vrstah in pogosto zaradi pomanjkanja razpoložljivih kapacitet trpita njihovo zdravje in dostojanstvo. Položaj pa se ob staranju prebivalstva in stalnem neukrepanju preteklih nekaj vlad le še slabša. Državljani se pogosto znajdemo v položaju, ko smo prisiljeni vplačevati v javne sheme, potem ko kaj rabimo, pa nam storitev v javni shemi ni zares na voljo ter jo moramo tako ali tako plačati iz lastnega žepa. Plačamo torej dvojno. Hkrati najpogosteje predlagane poteze (davkoplačevalci pač vplačajte še več v enak sistem!) ostajajo povsem slepe za izkušnje z neučinkovitim in od časa do časa celo mafijsko koruptivnim upravljanjem javnega denarja na tem področju. Rešitev ni in ne more biti, da zgolj več natakamo v cedilo. Potrebujemo sistem, v katerem bodo akterji sami imeli več motivacij, da mašijo luknje. Sistem, v katerem, bo obstajala tudi konkurenca – in to ne takšna, ki jo državna regulacija pohabi do neprepoznavnosti, da o konkurenci sploh ne more biti več govora. Na področju zdravstvenega zavarovanja in oskrbe starejših sprostimo tudi zasebno ponudbo. Državljani, ne politične komisije, naj izbirajo in ocenjujejo zadovoljstvo z izvajalci.

image
FOTO: Jure Eržen


Podobno pa seveda velja tudi v drugih sektorjih, ki jih iz različnih razlogov sofinanciramo skupaj. Odpravimo dolga leta trajajočo sago diskriminacije zasebnih izvajalcev javnega izobraževanja (ki jo je obsodilo tudi ustavno sodišče) in sprostimo zasebno ponudbo in svobodno izbiro izvajalcev. Nobenega razloga ni, da ima država kot izvajalec v slovenskem primarnem in sekundarnem izobraževanju malodane popoln monopol. In da smo državljani – spet, kot pri zdravstvu in negi starejših – za kakršnokoli svobodno izbiro prisiljeni plačati najprej javno in nato še enkrat zasebno. Naj cveti pestra ponudba različnih programov, naj cvetijo tudi mednarodne povezave in naj starši in otroci aktivneje sodelujejo pri izbirah o izobraževanju.


Tretjič: Odgovorno gospodarjenje z administrativno reformo prenesimo tudi na raven vladnih resorjev.


Stanje, ko poskuša vsak vladni resor maksimizirati obseg svojih pristojnosti in potrošnje, je nevzdržno ter proti interesom državljank in državljanov. Je pa logično, da je tako, saj sedanje stanje naših institucij spodbuja odgovorne, da si vedno prizadevajo za širjenje pristojnosti svojega resorja in da porabijo prav vsa sredstva, ki so jim bila namenjena ter se v pogajanjih borijo še za dodelitev dodatnih. Če ni rezultatov, pa vedno ostane izgovor, da pač rabijo še več sredstev. Povsod torej strategija natakanja v cedila. Ni motivacijskih struktur, ki bi spodbujale ukinitev kakšnega predpisa, poenostavitev kakšnega postopka, oklestenje proračuna kakšnega oddelka ali zmanjšanje števila zaposlenih uradnikov za kakšno področje.

Smo državljani tokrat pripravljeni zahtevati vsebino in konkretne rešitve, ali bomo šli že ne vem kolikokrat kot osli na led ter se pustili zapeljati v postranska osebna obračunavanja, prostočasno zgodovinarstvo in pikčasto-progaste populizme z vseh strani?


Ste že kdaj prebrali, na primer, novico s kakšnega ministrstva, da je poenostavilo neko področje, zato bodo v prihodnje potrebovali manj inšpektorjev? Niste, in dokler bo primarni smisel državne birokracije, da išče svoj smisel, namesto da služi kot servis državljanom, bomo pač deležni tudi osmišljanja nesmiselnega. Financiranje v posameznih resorjih mora postati odvisno primarno od rezultatov in ne od izraženih ciljev (uspešen zgled takšne reorganizacije javnega sektorja je novozelandski State Sector Act iz leta 1988). Z dobro vsebinsko izraženimi cilji (in potmi do njih) naj kandidirajo politične opcije; njihovi ministri pa naj potem služijo kot menedžerji, ki najemajo vodje oddelkov za doseganje teh ciljev. Potem bomo, če kateri od ciljev ne bo dosežen, vedno vedeli, kdo je za to odgovoren. Prav tako pa bomo vedeli, koga nagraditi, ko kakšna reorganizacija ali poenostavitev prihrani več milijonov evrov javnega denarja. Kot za gospodinjstva in gospodarstvo bo tudi za uradništvo koristno, če je motivirano ustvarjati presežke, ne le primanjkljajev.

Vprašanje, ki ga postavljam tako poslancem kot državljanom je, ali med aktualno politično ponudbo obstaja dovolj volje, da si postavi takšne cilje ali bo treba to voljo iskati na še enih predčasnih volitvah? In če slednje, ste tokrat državljani pripravljeni zahtevati vsebino in konkretne rešitve ali bomo šli že ne vem kolikokrat kot osli na led ter se pustili zapeljati v postranska osebna obračunavanja, prostočasno zgodovinarstvo in pikčasto-progaste populizme z vseh strani?

***

Rok Novak, strokovni direktor inštituta Libertas.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.