Za vse po malem
Dobivamo razmeroma konservativno vlado, ki ji je program narekovalo državno uradništvo.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen
Ni vzroka, da ne bi verjeli, da nam vlada želi dobro. Dobili bomo tri ali štiri celostne strategije, tri ali štiri resolucije, več novih ustanov, zelo veliko akcijskih načrtov in operativnih programov, konceptov, shem in evidenc, vsaj deset novih zakonov, vsi sistemi bodo poenostavljeni in nadgrajeni, vsa zakonodaja bo prenovljena.
Če bo šlo po predvidenem načrtu in bo vlada končala delo, bomo imeli višjo minimalno plačo, socialno pomoč in nadomestilo za brezposelnost, nova davka, a tudi različne davčne olajšave, več inšpektorjev za delo, strokovnjakov za boj proti finančnemu kriminalu, računalniških forenzikov, obveščevalcev in vojakov ter transportnih helikopterjev, ultrahiter splet, državljansko vzgojo v srednjih šolah ter konopljo na recept, samopreskrba z energijo in hrano bo večja, več bo denarja za raziskave in razvoj, transakcije v davčne oaze bodo dražje, javni dolg bo nižji, gospodarska rast višja, javno in zasebno zdravstvo bo ločeno, manj bo sovražnega govora, hrane v smeteh, kemije v živilih in plastike v okolju, morda bomo imeli tudi višjo minimalno pokojnino, pokrajine, univerzalni temeljni dohodek, zadružne banke, participatorne proračune v vseh občinah, nov volilni sistem, čakalne dobe v zdravstvu bodo krajše, sojenj v nerazumno dolgih rokih bo manj, prekarcev tudi, baterijske reje živali ne bo več, hidroelektrarn na Muri tudi ne bo, morda tudi državnega sveta ne bo več, morda bomo drugi tir financirali sami, mejna in druga nerešena vprašanja s Hrvaško bodo rešena.
Več ali kaj boljšega za sanacijo sedanjega sistema bi si težko želeli, četudi bi bilo povsem jasno, da vsega ne bo mogoče uresničiti. Vlada je v svoj program zbrala – lahko bi rekli kar pometla – vse predloge, ideje in zamisli, ki so se v javnem prostoru pojavili v zadnjih letih, pa tudi vse potencialne rešitve za probleme, ki so se zapletali desetletja. Nabirali so na desni, denimo, privatizacija NLB, in pri alternativi (kulturni evro, denimo, v ljubljanskem Kinu Šiška prakticirajo že štiri leta). Med programskimi cilji sicer nikjer ni mogoče zaslediti drznosti, s katero bi vlada tvegala in segla onkraj zakoličenega in predvidljivega nadaljnjega razvoja, pač pa so vsi ukrepi namenjeni previdnemu in postopnemu odpravljanju evidentiranih pomanjkljivosti dosedanjega modela. Tudi Levica kot zgolj podpornica manjšinske vlade je s svojimi intervencijami samo pokrpala luknje in popravila nekaj težkih anomalij v sistemu.
Čeprav je v načelu nepravično primerjati zahtevnost razmer z velikimi časovnimi razlikami, gre tokrat vendarle za enega najobsežnejših pragmatičnih programov dela vlade do zdaj: če bo uresničen, bo bolje za vse. Resda v njem ni poudarkov domišljiji, drznosti, potrebi po razmišljanju, a tudi to je v duhu časa, kjer take reči niso kurantno blago. Tudi velikih dilem ni, vse podlega izračunu in je odvisno od denarja – če ta bo, se bo zgodilo, sicer pa ne.
Dobivamo torej razmeroma konservativno vlado, ki ji je program narekovalo državno uradništvo. To je v skrajno nestabilnih razmerah povsod okoli nas nemara resda najbolj oportuno. Presoja, da ostri zasuki v sistemu niti pri dosedanjem upravljanju države niso smiselni, gotovo korenini tudi v svojevrstnem priznanju, da sta zadnji dve vladi, ena pod vodstvom premierke Bratuškove in naslednja pod vodstvom premiera Cerarja, državo vodili v pravi smeri. V pozitivnem smislu gre pri novi vladi za kontinuiteto, ki stavi na politično stabilnost kot prvi pogoj gospodarske uspešnosti, kar je bil adut Cerarjeve vlade. Ne nazadnje je celotna prejšnja koalicija (SMC, Desus, SD) zdaj v koaliciji s stranko Lista Marjana Šarca in Stranko Alenke Bratušek. Tudi na tej ravni se korigirani dosedanji model ponuja kot obet za prihodnost.
Pri praktičnih vprašanjih bodo seveda težave. Ali minister za zdravje lahko izvede enega glavnih načrtov koalicije – skrajšanje in odprava čakalnih vrst? Če kdo, potem nekdanji prvi skrbnik zdravstvene blagajne ve, da je to mogoče narediti v enem letu ob primerni količini denarja. Čakalne vrste niso zaradi nesposobnosti zdravnikov, ampak so posledica pomanjkanja denarja za preglede, opremo in posege, zato tudi v neskončnost poslušamo šlagerje v slogu »po redni poti čez leto dni, samoplačniško jutri«. A če denar zdaj je, ali so nam štiri leta lagali, da ga ni? Ali minister lahko pomaga povrniti zaupanje ljudi v zdravnike, če je v državi težko najti zdravnika, ki bi o ministru govoril z zaupanjem? Ali minister za gospodarstvo lahko verodostojno napoveduje spodbujanje tujih investicij in večjo skrb za regionalni razvoj, če je imel na mizi predlog za največjo investicijo v državi, nesporno pomembno tudi za regionalni razvoj, to je posodobitev letališča v Mariboru, ki bi jo lahko pospešil čez noč, pa jo je iz nedoumljivih razlogov prelagal v nejasno prihodnost? Ali je minister za notranje zadeve lahko brez stališča ob pojavu zamaskirane oborožene čete sredi gozda, če ve, da ga čakajo stokrat težja vprašanja? Gotovo ne. Ampak z ministri je podobno kot s programskimi cilji te koalicije – taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov. Eni so z desne, drugi z leve, eni so preizkušeni, drugi še ne, nekateri bodo obstali, nekateri pa ne.
Kar se zdi nemara pomembneje, je, da je položaj nove vlade že znan; trasiral ga je prvi konflikt, nedavna burna razprava o tem, ali je treba povečati obdavčitev kapitala nasproti obdavčitvi dela. Ta klasični idejni spopad med desnico in levico je novo vlado hočeš nočeš postavil v vmesni, ločilni pas in jo naredil za tampon med blokoma. Od zdaj bo to njena največja prednost in hkrati ranljivost. Obramba politične sredine, triumf pokojnega predsednika Janeza Drnovška, nekoč prav tako popolnega outsiderja v visoki politiki, je ničkolikokrat dokazala, da je v takem položaju največ, če ne kar vse, odvisno od preudarnosti in avtoritete predsednika vlade.
***
Dejan Pušenjak je svobodni novinar
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Če bo šlo po predvidenem načrtu in bo vlada končala delo, bomo imeli višjo minimalno plačo, socialno pomoč in nadomestilo za brezposelnost, nova davka, a tudi različne davčne olajšave, več inšpektorjev za delo, strokovnjakov za boj proti finančnemu kriminalu, računalniških forenzikov, obveščevalcev in vojakov ter transportnih helikopterjev, ultrahiter splet, državljansko vzgojo v srednjih šolah ter konopljo na recept, samopreskrba z energijo in hrano bo večja, več bo denarja za raziskave in razvoj, transakcije v davčne oaze bodo dražje, javni dolg bo nižji, gospodarska rast višja, javno in zasebno zdravstvo bo ločeno, manj bo sovražnega govora, hrane v smeteh, kemije v živilih in plastike v okolju, morda bomo imeli tudi višjo minimalno pokojnino, pokrajine, univerzalni temeljni dohodek, zadružne banke, participatorne proračune v vseh občinah, nov volilni sistem, čakalne dobe v zdravstvu bodo krajše, sojenj v nerazumno dolgih rokih bo manj, prekarcev tudi, baterijske reje živali ne bo več, hidroelektrarn na Muri tudi ne bo, morda tudi državnega sveta ne bo več, morda bomo drugi tir financirali sami, mejna in druga nerešena vprašanja s Hrvaško bodo rešena.
Več ali kaj boljšega za sanacijo sedanjega sistema bi si težko želeli, četudi bi bilo povsem jasno, da vsega ne bo mogoče uresničiti. Vlada je v svoj program zbrala – lahko bi rekli kar pometla – vse predloge, ideje in zamisli, ki so se v javnem prostoru pojavili v zadnjih letih, pa tudi vse potencialne rešitve za probleme, ki so se zapletali desetletja. Nabirali so na desni, denimo, privatizacija NLB, in pri alternativi (kulturni evro, denimo, v ljubljanskem Kinu Šiška prakticirajo že štiri leta). Med programskimi cilji sicer nikjer ni mogoče zaslediti drznosti, s katero bi vlada tvegala in segla onkraj zakoličenega in predvidljivega nadaljnjega razvoja, pač pa so vsi ukrepi namenjeni previdnemu in postopnemu odpravljanju evidentiranih pomanjkljivosti dosedanjega modela. Tudi Levica kot zgolj podpornica manjšinske vlade je s svojimi intervencijami samo pokrpala luknje in popravila nekaj težkih anomalij v sistemu.
Čeprav je v načelu nepravično primerjati zahtevnost razmer z velikimi časovnimi razlikami, gre tokrat vendarle za enega najobsežnejših pragmatičnih programov dela vlade do zdaj: če bo uresničen, bo bolje za vse. Resda v njem ni poudarkov domišljiji, drznosti, potrebi po razmišljanju, a tudi to je v duhu časa, kjer take reči niso kurantno blago. Tudi velikih dilem ni, vse podlega izračunu in je odvisno od denarja – če ta bo, se bo zgodilo, sicer pa ne.
Dobivamo torej razmeroma konservativno vlado, ki ji je program narekovalo državno uradništvo. To je v skrajno nestabilnih razmerah povsod okoli nas nemara resda najbolj oportuno. Presoja, da ostri zasuki v sistemu niti pri dosedanjem upravljanju države niso smiselni, gotovo korenini tudi v svojevrstnem priznanju, da sta zadnji dve vladi, ena pod vodstvom premierke Bratuškove in naslednja pod vodstvom premiera Cerarja, državo vodili v pravi smeri. V pozitivnem smislu gre pri novi vladi za kontinuiteto, ki stavi na politično stabilnost kot prvi pogoj gospodarske uspešnosti, kar je bil adut Cerarjeve vlade. Ne nazadnje je celotna prejšnja koalicija (SMC, Desus, SD) zdaj v koaliciji s stranko Lista Marjana Šarca in Stranko Alenke Bratušek. Tudi na tej ravni se korigirani dosedanji model ponuja kot obet za prihodnost.
Pri praktičnih vprašanjih bodo seveda težave. Ali minister za zdravje lahko izvede enega glavnih načrtov koalicije – skrajšanje in odprava čakalnih vrst? Če kdo, potem nekdanji prvi skrbnik zdravstvene blagajne ve, da je to mogoče narediti v enem letu ob primerni količini denarja. Čakalne vrste niso zaradi nesposobnosti zdravnikov, ampak so posledica pomanjkanja denarja za preglede, opremo in posege, zato tudi v neskončnost poslušamo šlagerje v slogu »po redni poti čez leto dni, samoplačniško jutri«. A če denar zdaj je, ali so nam štiri leta lagali, da ga ni? Ali minister lahko pomaga povrniti zaupanje ljudi v zdravnike, če je v državi težko najti zdravnika, ki bi o ministru govoril z zaupanjem? Ali minister za gospodarstvo lahko verodostojno napoveduje spodbujanje tujih investicij in večjo skrb za regionalni razvoj, če je imel na mizi predlog za največjo investicijo v državi, nesporno pomembno tudi za regionalni razvoj, to je posodobitev letališča v Mariboru, ki bi jo lahko pospešil čez noč, pa jo je iz nedoumljivih razlogov prelagal v nejasno prihodnost? Ali je minister za notranje zadeve lahko brez stališča ob pojavu zamaskirane oborožene čete sredi gozda, če ve, da ga čakajo stokrat težja vprašanja? Gotovo ne. Ampak z ministri je podobno kot s programskimi cilji te koalicije – taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov. Eni so z desne, drugi z leve, eni so preizkušeni, drugi še ne, nekateri bodo obstali, nekateri pa ne.
Kar se zdi nemara pomembneje, je, da je položaj nove vlade že znan; trasiral ga je prvi konflikt, nedavna burna razprava o tem, ali je treba povečati obdavčitev kapitala nasproti obdavčitvi dela. Ta klasični idejni spopad med desnico in levico je novo vlado hočeš nočeš postavil v vmesni, ločilni pas in jo naredil za tampon med blokoma. Od zdaj bo to njena največja prednost in hkrati ranljivost. Obramba politične sredine, triumf pokojnega predsednika Janeza Drnovška, nekoč prav tako popolnega outsiderja v visoki politiki, je ničkolikokrat dokazala, da je v takem položaju največ, če ne kar vse, odvisno od preudarnosti in avtoritete predsednika vlade.
***
Dejan Pušenjak je svobodni novinar
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
