Začarani krog (ne)odločilnega vpliva

Avtorji predloga zakona o kombiniranem volilnem sistemu Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus), podprtega s 5700 overovljenimi podpisi, smo si pred petimi leti kot izhodišče svojega dela postavili uveljavitev določila o odločilnem vplivu volivcev pri dodelitvi mandatov kandidatom, kot to veleva 80. člen Ustave Republike Slovenije (RS). S tem sistemom naj bi nadomestili obstoječi sistem volitev v Državni zbor (DZ) RS, ki ga lahko nesporno označimo za slabega. Zato me je zadnjič neprijetno presenetil komentar mojega znanca, ustavnega strokovnjaka, ko je izjavil, da kot ustavni sodnik obstoječega sistema volitev ne bi ocenil kot neustreznega temu ustavnemu določilu.

Kakšen naj bo dober volilni sistem

Seveda je moje nestrinjanje z znančevim stališčem eno, utemeljitev nestrinjanja pa drugo. V žarišču utemeljevanja bodo trije, v Sloveniji trenutno najbolj »vroči« volilni sistemi, in sicer I. – obstoječi, II. – predlog (strank levice) sorazmernega s prednostnim glasom volivcev po volilnih enotah in III. – Zdusov predlog kombiniranega dvokrožnega sistema z dvema glasovoma volivca.

Dokazovanje neskladnosti obstoječega sistema volitev v DZ RS z 80. členom Ustave RS razčlenjujem na štiri korake: a) predstavitev načel, ki jih mora vključevati kakovosten demokratičen volilni sistem, b) primerjavo treh sistemov glede ustreznosti načelom pod a), c) uvrstitev treh omenjenih volilnih sistemov v mojem napaberkovanem spisku 21 zgodovinskih, zdaj veljavnih in drugih ponujenih volilnih sistemov v svetu glede na zahtevo, da morajo imeti volivci odločilen vpliv, in seveda č) navedbo značilnosti obstoječega volilnega sistema volitev v DZ RS, zaradi katerih ocenjujem, da ne uveljavlja navedenega ustavnega določila. Ob tem odmišljam kombinacije dvodomnih parlamentov in izpostavljam torej le vplivnejšega od domov, npr. spodnji dom v britanskem parlamentu oziroma DZ v slovenskem parlamentu.

Ad a) Kakovosten volilni sistem v demokratičnih državah naj bi, kot je to le mogoče, zadoščal vsaj naslednjim načelom:

A: enakopravn(ejš)a zastopanost kandidatov obeh spolov,

B: zagotovitev zadostne območne pokritosti s poslanci iz vseh volilnih okrožij najnižje ravni,

C: približno enakopravni pogoji za kandidiranje, torej tudi za volilno kampanjo, ter za volitev strankarskih in nestrankarskih kandidatov (list in posameznikov),

Č: približno enaka teža glasu volivcev v vseh določenih volilnih okrožjih najnižje ravni,

D: prepoznavnost (razpoložljivost s temeljnimi podatki o kandidatu, njegovem dosedanjem delu, dosežkih, članstvu v strankah v zadnjih dvajsetih letih itn.) zadostnega števila ali deleža kandidatov pri volivcih,

E: zagotovitev možnosti oddati glas osebi in/ali stranki, ki ji volivec lahko zaupa,

F: natančnost oziroma doslednost ustrezne preslikave deležev volilne izbire volivcev v parlamentarne sedeže,

G: dovolj velik delež volivcev, ki v vsakokratni parlamentarni oblasti prepoznajo potrditev svoje volilne izbire (vprašanje parlamentarnega praga),

H: pregledno sklepanje morebitnih volilnih koalicij pred (prvim in drugim) krogom volitev,

I: možnost in hitrost sestave stabilne vlade po opravljenih volitvah,

J: odgovornost poslancev do volivcev v času mandata.

Nezadostna ocena za to, kar imamo zdaj

Ad b) V preglednici sem tri sisteme primerjal po vseh 11 načelih (A–J) in jih pri tem v okviru vsakega načela ocenil (od 0 prek 0,5; 1 … do 2,5; 3) z razdelitvijo vsega skupaj treh točk glede na to, v kolikšni meri ustrezajo konkretnemu načelu.

Načelo

Kljub temu da bi mi kot soavtorju predloga kombiniranega sistema Zdusa lahko kdo naprtil navijaštvo v ocenjevanju, so razlike med celotnimi ocenami sistemov več kot očitne. Seštevek točk (6) za obstoječi sistem je v tej primerjavi tako nizek, da bi morali slovenski državljani ob tej podpovprečnosti obstoječega odločno zahtevati bolj kakovosten volilni sistem.

Ad c) Ob tem, da se zavedam možnosti svoje morebitne pristranskosti pri razvrščanju navedenih treh sistemov glede na zahtevo po odločilnem vplivu volivcev v mojem spisku 21 volilnih sistemov, bi obstoječi sistem zasedel 13. mesto, prednostni 7. mesto in kombinirani 4. mesto. Pri tem bi 1. mesto pripadlo volilnemu sistemu z največjim, zadnje, 21. mesto pa tistemu z najmanjšim vplivom volivcev.

Ker prostor ne dopušča predstavitve celotnega spiska, naj predstavim le prvo- in zadnjeuvrščenega med sistemi. »Zmagovalec« bi bil sistem, v katerem v volilnih okrožjih najnižje ravni, npr. volilnih okrajih, lahko kandidira vsakdo tudi brez kakršnekoli podpore, v parlament pa se uvrstijo zmagovalci v edinem ali dveh krogih. Zadnje mesto pa bi pripadlo sistemu, v katerem celotno sestavo parlamenta določa najvišja obstoječa oblast sama.

Visoko mesto kombiniranega sistema je posredno podprto tudi s trditvami v knjigi E. Butlerja Pravica do javne izbire (INR, Zavod za humanistiko, Ljubljana, 2017). Avtor ugotavlja, da je a) »mogoče zasnovati volilne sisteme, ki razkrivajo moč različnih stališč volivcev in jih odvračajo od strateškega glasovanja«, in je »iz izida volitev težko razbrati razpoloženje javnosti, če ima vsaka oseba samo en glas« (str. 26), in b) »mogoče razkriti resnične preference ljudi, če se skupine soočajo s ponavljajočimi se izbirami namesto z enkratnimi volitvami« (str. 92).

Stranke imajo prvo in zadnjo besedo

Ad č) Neposredna kritika obstoječega sistema volitev z vidika neizpolnjevanja ustreznosti ustavnemu določilu o odločilnem vplivu volivcev pa je povezana z naslednjimi njegovimi slabostmi:

strankarsko neorganizirani volivci imajo v primerjavi s strankami izjemno oteženo pot že pri oblikovanju zadostne podpore kandidatom, določanje kandidatov strank je predvsem v domeni vodstev strank, ne pa vseh njihovih članov kot (notranjih) volivcev,

volivci katerekoli stranke se na volitvah ne morejo neposredno odločati med več kandidati neke stranke oziroma izraziti nestrinjanja s kandidaturo določenega strankinega kandidata v njihovem volilnem okraju drugače, kot da volijo kandidata druge stranke in s tem podprejo tudi drugo stranko ali oddajo neveljavno glasovnico,

volivci zaradi velikega števila kandidatov na glasovnici v enem samem volilnem krogu niso dobro seznanjeni s podatki o večini kandidatov, kar zmanjšuje možnost kakovostne presoje pri glasovanju, zato prevladuje odločitev za stranko, in ne za kandidata, kot predvideva ustava,

sistem torej ne zagotavlja zadostne primerljivosti kandidatov z vidika volivcev, o kateri lahko govorimo predvsem takrat, kadar se presoja volivca v postopku zoži na izbiro oziroma tekmo med manj kandidati, zlasti le med dvema kandidatoma,

sistem omogoča, glede na dosedanje izkušnje, v kar četrtini volilnih okrajev, da ni izvoljen niti eden izmed kandidatov na glasovnici, kar je nedopustno, saj bi moralo biti v ospredju vedno neposredno soočanje med navedenimi kandidati v volilnem okraju,

volivci kljub upravičenemu nezadovoljstvu z delom poslancev nimajo možnosti sprožiti postopka za njihov odpoklic, ker pogosto bodisi sploh ne vedo, kdo pravzaprav je »njihov« poslanec, bodisi je poslanec iz njihovega volilnega okraja izvoljen tudi zaradi glasov volivcev iz drugih okrajev.

Pomanjkanje prostora mi ne dopušča predstaviti še drugih slabosti in nesmislov obstoječega volilnega sistema. A iz že navedenega sledi, da so kljub ustavnemu določilu glede ljudi kot nosilcev volilnih odločitev v prednostnem položaju stranke, in ne volivci. Tak sistem nedvomno ogroža pravico do ustrezne javne izbire (več o tem v: E. Butler, 2017), kar vodi v začarani krog.

Zakaj pametni ljudje bojkotirajo volitve

V sedanjem sistemu številni, tudi politično ozaveščeni, volivci nimajo občutka, da lahko vplivajo na izid volitev, zato nekateri kakovostni ljudje nočejo niti kandidirati niti se ne udeležujejo volitev. Posledice: premalo dobrih kandidatov, nizka volilna udeležba, slaba sestava DZ, neustrezna volilna zakonodaja, premalo dobrih kandidatov itn. Ta začarani krog ali krog brez izhoda je zato treba nujno presekati z uveljavitvijo takega volilnega sistema kot poglavitnega sidra državljanske demokracije, ki bi ljudem povrnil občutek politične moči in jih spodbudil k udeležbi na volitvah.

Dober poznavalec slovenskih političnih strank me je pred mesecem dni »podučil«, da stranke odklanjajo Zdusov predlog volilnega sistema, ker je zanje preveč tvegan. Iz tega je seveda moč sklepati, da mu nasprotujejo zato, ker daje obstoječi volilni sistem odločilen vpliv predvsem njim, in ne volivcem. Je logično razmišljujočemu ob vztrajnem slepomišenju strank res potrebna še dodatna utemeljitev, »kdo vodi kólo«?

Ustavno določilo bo neuresničeno vse dotlej, dokler ne bodo v sistemu volitev volivci in (neodvisni) kandidati postavljeni v (najmanj!) enakopraven položaj s političnimi strankami. Če pa bodo vajeti sistema še naprej ostale izključno v rokah strank, potem se bo politična agonija s slabimi učinki v Sloveniji le še stopnjevala.

***

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.