Tiskane izdaje
Čeprav sem kot član ožje pripravljalne skupine Strokovnega sveta Zbornice za arhitekturo in prostor [1], ki je sredi decembra pripravila okroglo mizo o hitri cesti, hrbtenici tretje razvojne osi, podpisan pod stališčem, da stroka brez prejšnje temeljite seznanitve ne more soditi o njenem poteku, sem hkrati neomajno prepričan, da je pogovor o tem, katere so naše najdragocenejše vrednote in kakšno Slovenijo si želimo v prihodnosti, zdaj bolj potreben kot kadar koli prej. Že manjši odsek bodoče hitre ceste, ki naj bi ves prostor od severne do južne meje zbližala z osrednjim delom države, sproža veliko pomembnih vprašanj.
Tri nepovrnljive dobrine
Od vsaj šestih variant ceste, ki naj bi povezala Velenje s Celjem, se je namreč naročnik (Dars in ministrstvo za infrastrukturo) odločil za najbolj zahodno traso, skozi najgosteje poseljen srednji del Savinjske doline, ki jo med Letušem in avtocesto proti Štajerski že zdaj režejo tri vzporedne ceste, za novo hitro cesto pa bi morda porabili še dodatnih 110 hektarov prvorazredne kmetijske zemlje, podrli več kmetij in zarezali par kilometrov dolgo rano v pobočje Gore Oljke. Načrt bodoče ceste je zato ob razgrnitvi večino prebivalcev ob njej spodbudil k strokovno temeljito podprtim protestom, ki trajajo že leta.
V našo majhno in razgibano deželo je res težko umestiti kakršenkoli daljši objekt, naj je to cesta, železnica ali daljnovod. Povsod je toliko občutljivih pogledov na polja, trate, gozdove in gore v ozadju, toliko in tako razpršene pozidave, da se ni mogoče niti obrniti, ne da bi koga ali kaj prizadeli. Čeprav prebivalce veliko bolj ogrožajo hrup, škodljivi izpusti in večji gradbeni posegi, moramo – poleg nujnega fizičnega prostora, ki ga vsaka dejavnost v njem vzame skupni rabi in užitku nas vseh – najviše na lestvici vrednot postaviti tri končne in nepovratne dobrine, ki jih nenehno izgubljamo izpred odprtih oči: neokrnjeno krajino, čisto vodo in zrak ter orno zemljo (predvsem tisto, ki omogoča obdelovanje). Zgornja trditev pa ni samo logični zaključek preprostega razmisleka, da je redko blago pač dražje, ampak je tudi ključni temelj več mednarodnih sporazumov, ki jih je Republika Slovenija podpisala in jih je dolžna upoštevati [2].
Vlada je od treh tras, ki so po dolgi strokovni presoji ostale na situ, opustila srednjo skozi Ponikovski Kras predvsem zaradi možnosti poškodovanja vodnega vira pri Podlogu, a je trasa po poljih ob Savinji najmanj dvakrat bolj problematična: najprej zaradi opustošenja tolikšne količine orne zemlje, nato zaradi zelo bolečih posegov v krajino. Kot tretje pa je bilo v vsem času iskanja najboljše trase in je še danes zelo sporno vrednotenje kmetijskih zemljišč. Stališče, da je pri oceni posamezne različice mogoče za nebistven vpliv označiti popolno uničenje prvovrstnega kmetijskega zemljišča, če so bili pri tem sprejeti tako imenovani »ublažitveni ukrepi« (kar po razlagi MOP pomeni, da prizadeti dobijo nič drugega kot samo denarno odškodnino!?), je lahko zrasla le v glavah, popolnoma opranih v neoliberalni ideji globalnega trga, da je torej z denarjem mogoče kupiti prav vse. [3]
S tem, kaj bodo v svojem nadaljnjem življenju počeli kmetje brez zemlje in nekateri tudi brez domačije, naj se – kot vse kaže – po mnenju odločilnih na ministrstvih (podobno kot razmišljajo številni kupci tovarn v stečaju o odpuščenih delavcih) ukvarjajo socialne službe države! Če po vsem tem primerjamo dosedanje investicijske ocene preostalih treh različic, vidimo, da je poleg tega izbrana trasa od vseh treh tudi najdražja. Kje je torej vzrok za tako odklonilno stališče do trase nove hitre ceste ob sedanji cesti iz Velenja proti Arji vasi, ki je po drugi strani najbližja izhodiščem v sprejetem državnem načrtu tretje razvojne osi?
Potrebujemo regionalno načrtovanje
Pokaže se, da je poleg preštevilnih občin in občasnih močnejših teženj lokalnih »fevdalcev« glavni vzrok nesporazumov med državo in prebivalci v idejnem načrtovanju posameznih odsekov tretje osi, ne da bi se najprej načelno dogovorili (in takoj po tem sklenjeni dogovor dokončno potrdili), kje in koliko naravnost hočemo speljati celotno tretjo os od Holmca do Vinice oziroma še širše, od Gradca, Celovca in južne ter phyrnske avtoceste do križišča hrvaških avtocest pri Bosiljevu. Dosedanja mučna prizadevanja so tudi dokaz za to, kako krvavo potrebujemo regionalno načrtovanje: ne samo za bolj soglasno povezovanje posameznih urbanih središč in njihovih zametkov na tej osi, ampak tudi kot osnovo za urejanje prostora povsod drugod, a se nam v skoraj štiriindvajsetih letih samostojnosti ni uspelo niti dogovoriti, kako in na koliko regij naj bi to malo Slovenijo razdelili! Že na prvi pogled je jasno, da najkrajšo povezavo Velenja in Celja ter poti naprej proti Zidanem mostu predstavlja sedanja cesta mimo Arje vasi [4], pri tem pa tudi, da bi bilo koristno spet proučiti tudi nadaljevanje ceste proti Slovenjgradcu. In če smo proti uničevanju kmetijskih površin v Savinjski dolini, moramo nasprotovati tudi predvideni trasi čez celotno slovenjgraško polje, ko bi cesto proti Ravnam in Dravogradu lahko ceneje in krajše speljali po gozdnatih obronkih zahodno od Slovenjgradca. Izboljšati bi bilo tudi mogoče, če že ni prepozno, nekatere trase okrog Novega mesta in lokacijo predora v Belo krajino, seveda vse le ob ustreznem sodelovanju občin v regiji.
Toda dokler slovenski parlament ne bo uvidel, kako pomembno je prostorsko načrtovanje in da je temeljito regionalno načrtovanje edina možna podlaga zanj, se mora do tega spoznanja dokopati vsaj predsednik vlade in čim prej ustanoviti strokovno posvetovalno telo, da bi kot najvišji organ vlade reševalo nesoglasja, ki so v prostoru na dnevnem redu. To telo pa ne bi smelo biti sestavljeno samo iz politikov, čeprav s sodelovanjem vrste strokovnjakov, ki soodločajo pri urejanju prostora, temveč bi ga moralo dopolnjevati tudi nekaj eminentnih zastopnikov kulture in umetnosti. Kajti prav humanizma, kulture in globlje zavesti o vrednosti prostora, kakršnega smo podedovali in ga danes tako vehementno uničujemo, nam najbolj primanjkuje.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Opombe
1 in njegov predsednik od ustanovitve leta 2009 do lani
2 Alpska konvencija, podpisana leta 1992, ESPON
3 Nad tem, da nam je od miljona kvadratnih kilometrov pod Marijo Terezijo danes ostalo komaj 480.000 km2 orne zemlje, bi se morali zamisliti tudi tisti številni župani, ki so v hlastanju po investicijah tolikšne površine polj proglasili za zazidljive.
4 po kateri bi bila v primerjavi z sedaj izbrano mimo Braslovč pot do Ljubljane daljša le za 7 km, oziroma tri minute v osebnem avtomobilu!
Gostujoče pero
Janez Lajovic
arhitekt
