Zakaj državno zdravstvo, in ne javno?

Sem eden tistih srečnih mož, ki se jim dogaja, da odprejo hladilnik in je ta poln. Odprem ga še drugi, tretji in sedmi dan, ko je še Bog počival, in je spet poln. Pa vendar se včasih znajdem tudi v trgovini in za tri izdelke zaokrožim šestkrat. To je zdravo. Med tavanjem naletim na prizor, ki je zame preteklost. Na tleh pod policami z igračami leži otrok in nad njim nesrečna mama. Najraje bi pobegnila, pa ne sme.

Ponosen sem, da nama je z ženo zapisana finesa vzgoje odlično uspela. Pridemo v trgovino in slišim: »Ata, jaz bi imela tole punčko.« »Oprosti, nimamo denarja še za eno punčko.« »Pa pojdi na bankomat.« Tako je bilo v zgodnjih letih najinih otrok. Z ženo sva otroka dokapitalizirala in se je razprava v trgovini spremenila. »Ata, jaz bi imel tale traktor.« »Vzemi. Do doma ti denar posodim, potem mi ga vrneš iz tvojega prašička.« Traktor je ostal v trgovini. Ne le takrat. Vedno.

Kje smo tako usodno zavozili tudi naše zdravstvo

Če bi vodjem državnih ali občinskih zdravstvenih ustanov upravljanje zavodov dali na posodo in bi ob vselitvi v direktorske sobane vodje na mizo postavili lastnega prašička, bi mnogo šare in storitev, ki jih kupijo, preplačajo, ostalo tam, kjer mora. Kaj vse prašički zmorejo, če niso državni. Ne verjamete? Ste že slišali za zasebni zdravstveni zavod, ambulanto, koncesionarja, ki bi jim rdeče številke pokrila občina, država, pravzaprav mi? Jaz nisem. Občina, v kateri delam, država, v kateri živim, to stalno počne in to celo za nekaj, kar drugi zmoremo brez vašega dodatnega denarja.

Tako »otročje« se ravna z javnimi sredstvi že od začetka naše države. Kako je bilo prej, bi lahko pisali drugi, vem pa, da je prejšnja država razpadla tudi zaradi bankrota. Če bomo nadaljevali v sedanjem slogu razuzdanega trošenja, se nam bo zgodilo podobno. Država verjetno ne bo razpadla, saj bi bila že težko manjša, kot je. Nam bodo pa drugi, ki bodo denar posodili, povedali, kako bomo delali. In ti drugi bi verjetno zastrigli z ušesi, če bi ugotovili, da bo obnova starega predora Karavanke stala skoraj toliko kot bi zgraditev novega. In tako bo tudi v zdravstvu.

Za pacienta iz Puconcev je zdravstvena oskrba v Poljanski dolini škodljiva

Se komu zdi nenavadno, da smo se za izgradnjo dveh infekcijskih klinik odpovedali evropskemu denarju? Meni ne. Evropa bi svoje evre preštela. Mi pa tega nočemo. Ko bo finančna sila, tudi najdaljše kolesarske etape ne bodo učinkovite. O božičnicah, brezplačnih vinjetah, deležu dobička v podjetjih niti sanjali ne bomo. Čaka nas le minimalno plačilo, ker bo tisti, ki nam bo denar posodil, rekel: kdor krade ali ne dela, naj tudi ne jé.

Zakaj imamo v Sloveniji veliko državnega zdravstva in malo javnega? V devetdesetih letih so tisti, ki so poznali PIN državnih bankomatov še iz Juge, brez sramu uporabljali staro navado in pritiskali na bankomate slovenskih podjetij. Podjetja, ki so bila do takrat paradni konj, so propadala. Njihova sredstva so odhajala v davčne oaze in od mogočnega vranca je ostalo le še ubogo kljuse, ki so ga zaklali. Druga živinorejska taktika je bilo stradati konja do minimalne teže, ga shiranega odkupiti po nizki ceni in z menjavo lastnika, istim izdelkom in isto upravo se je konj čudežno opomogel in vlekel voz novemu gospodarju.

Iz tega so nastali tudi gradbeni baroni, ki so afne guncali na gugalnicah in na državnih razpisih, mimogrede pa so komu od posvečenih zgradili še vikend ali hišo. PIN za vstop v bankomat je bil isti. Pa so propadla še gradbena podjetja. Propadli so tudi nekateri njihovi »frontmeni«, ki jih je zakopala čista lopata. In ker je molzna krava crknila, je bilo treba nemudoma poskrbeti za vse lačne, ki preživijo le s PIN-om državne blagajne. In zdravstvo jim vedno streže.

Aprilske o slovenskem zdravstvu

Kupiš drago opornico, po možnosti za vsakega mojstra svojo, del preplačanega usmeriš enemu, del drugemu, potolažiš vplivne na tej in drugi strani in svet teče naprej. Verjetno koriščenje teh dobrin sega čez vse politične meje, ker bi se jim sicer že kdaj zataknilo. So pa leve sredine glede na njihov osemdesetletni staž mnogo bolj uspešne. Seveda tak državni zavod z mnogimi seski ustvarja izgubo. Nič hudega. Občina ali država kot ustanoviteljica to redno zakrpata, ker pri zdravju pa res ne bomo varčevali. Mar ne?

In če hočemo nahraniti vse, ki ne živijo od dela svojih rok, in ker nafte nimamo, družbene dobrine so pokradli in vrhunski športniki zbežijo, javnega zdravstva ne moremo imeti. Zaslužek v javnem zdravstvu poplača delo zaposlenim, materialne stroške in davke. Prihranek pa je kapital za težke čase ali za nove naložbe, ki se poplačajo iz dosedanjega dela oziroma z vero v delo, ki se obeta – kredit. Tako delamo koncesionarji, ki nikoli ne prosimo pacienta, da nam prispeva svoja sredstva za nakup bolniške postelje, defibrilatorja, ultrazvoka in tako naprej.

Državno zdravstvo to redno počne. Seveda pacienta ne vprašajo, ali se z donacijo strinja. Le vzamejo, ker jim po njihovem mnenju to pripada. Tako, kot že zadnjih osemdeset let. Nekoč so vzeli kravo, danes zdravje. Včasih pa se najde kakšna bolj olikana grupa s fotografijo ubogega otročička in državljani poleg vseh davščin zberemo še za nov inkubator državne bolnice. Vodstvo se zahvali za pridobitev, hkrati pa še naprej krmi vse srake in šoje v lepih gvantih, ki se smukajo okrog njihove mize in sončijo na jahtah. Prevod ne dosega originala: »Svako prase rije zase.«

Z zdravniki kot svinja z mehom

In ker bi v javnem zdravstvu sestra ali zdravnik ne preživela, če ne bi delala ali bi v službo prišla le gledat na uro, takih tam ni. V državnem zdravstvu pa se poskrbi tudi za te ranljive. Seveda morajo potem njihovi kolegi in kolegice, tovarišice in tovariši mnogo več delati, si odtrgati od ust, spanca, ampak na koncu meseca se poravna, ker imajo vsi isto plačo. Mogoče tega socialističnega evangelija najbolj ne razumem. Seveda pa je državno zdravstvo nujno tudi za slovenske preprodajalce medicinskega materiala, ker so državne in občinske ustanove njihovi najzvestejši odjemalci.

Zvestoba nosi pike, ki se občasno zamenjajo za kaj lepega, svetlečega, SUV ali za luksuzno izobraževanje s faktorjem 50+. V javnem zdravstvu, čemur smo bistveno bližje koncesionarji kot občinski ali državni zavodi, pa je treba gledati na vsak evro. Ker dodatnih sredstev občin, države ni. Zato je tam dobavitelj lahko le tisti, ki je glede na kakovost najcenejši. In prej omenjeni naši praviloma niso. Za njih potrebujemo državno zdravstvo. Če še niste prej vedeli, zdaj veste, čigavi glasniki zagovarjajo ohranitev državnega zdravstva.

V Ljubljani bo zrasla zasebna bolnišnica. Bolnišnica z osemdesetimi posteljami bo stala slabih 40 milijonov. Premalo poznam, da bi si drznil pogledati v ozadje tega kapitala. Vsekakor pa to ne bo vložek države, občine, ZZZS, niti državljana ne. V letu 2024 je imel Klinični center Ljubljana 45 milijonov evrov izgube, pokrili smo jo državljani. Za letno izgubo največje slovenske zdravstvene ustanove bi lahko imeli novo bolnišnico z osemdesetimi posteljami in še nekaj inkubatorjev. Seveda službe za stike z javnostjo takih ustanov hitijo razlagati, da največje ustanove v državi obravnavajo najtežje primere.

Kaj bodo volivci spregledali, če verjamejo urbanim legendam o zdravstvu

To je vsekakor res, zato jih pa imamo. Jim je pa tudi ZZZS že povedal, da so najtežji primeri tudi najtežje plačani. In k temu še dodatek za terciarno ustanovo, množica brezplačnih sodelavcev z imenom specializanti, dodatek za izobraževanje in tako naprej. V našem državnem zdravstvu je najboljši direktor tisti z največjo izgubo, za katere pokritje si bo še upal »nafehtati« občino ali državo. Izguba državni ustanovi prinese svež denar. Je kot božičnica ali brezplačna vinjeta. Drugi, s pozitivno bilanco, pa lahko o tem le sanjajo. Državno zdravstvo je podobno časom covida. Če si bil negativen, si bil car.

Kdo pa si sploh želi javnega zdravstva? Len kirurg? Seveda ne. Tisti, ki pozna PIN državnih bankomatov? Seveda ne. Si želijo javnega zdravstva slovenski dobavitelji? Pozabite. Če ste pacient in še posebej tisti, ki se je zataknil v dolgi liniji čakajočih, sodite med nas, ki si javnega zdravstva želimo. Pa če ste pridna sestra, strežnica in priden zobozdravnik, tudi, ker bo vaše delo cenjeno in tudi nagrajeno. Socializem – vsi enaki, vsi revni – je propadel. Brca še po redkih državah. Brca tudi še pri nas, ker njegovi glasniki še vedno poznajo pravi PIN.

V odnos med zdravnikom in pacientom nikoli ne bi smela posegati politika

Si želi javnega zdravstva pacient, ki bolj kot o delu razmišlja o novih simptomih za nov krog bolniške? Ne. Si ga pa želi njegov sodelavec, ki dela za dva, a drugega dela plače ne vidi. Si želi javnega zdravstva ZZZS? Ne kaže. ZZZS obožuje excelove tabele. Tam piše, da bodo letos zamenjali 5000 kolkov, kar bo stalo 20 milijonov.

Prihodnje leto jih bodo mogoče zamenjali 4500 in jih bo stalo 18 milijonov. ZZZS noče tabel, ki bi se prilagajale številu izrabljenih kolkov, zato storitve ne sledijo potrebam. Excelove tabele bi jim zaškripale, ko bi pred operacijske mize pridrla generacija sedemdesetletnikov, ki je začela igrati tenis še v Jugi in hoče imeti danes nov kolk za jutrišnji golf. ZZZS te matematike ne mara. Kako pa to rešijo avtomobilske zavarovalnice, ki nimajo excelovih tabel? Vam rečejo: Zaletite se prihodnje leto. Morda čez dve?

Dragi moji pacienti in tudi tisti, ki niste moji! Kmalu bom le še na vaši strani. Verjetno bi si kdo od v prispevku pobožanih želel, da bi bil tam že danes. Želim si, da bi nenasitni do takrat našli druge vire financiranja in bo od vseh zlorabljenih javnih besed vsaj zdravstvo nekoč postalo res javno. To bo mesto za pridne sodelavce, strokovni napredek in najboljši kraj za odlično oskrbo bolnika. Staram se in zato se borim za svojo oskrbo. Če bi nas bilo več, bi se tistim, ki pogosto tipkajo slavni PIN, roka usodno zatresla in bi jim bankomat odgovoril: »Napačna številka.«

***

Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.