Zakaj je Orbán izgubil volitve in kaj čaka Magyarja

Péter Magyar, 45-letni pravnik, nekdanji odvetnik iz ugledne družine iz Budimpešte, je s prepričljivo zmago dokazal, da tudi Viktor Orbán na Madžarskem ni nenadomestljiv. Njegova stranka Tisza je zmagala s prepričljivo dvetretjinsko večino glasov, kar mu lahko pomaga, da naredi odločen preobrat po 16 letih Orbánove vladavine.

Večina ocenjevalcev se strinja, da sta dva ključna vzroka za poraz Orbána slabo ekonomsko stanje in visoka stopnja korupcije, ki sta od Orbána odvrnila številne dolgoletne podpornike, ki so bili pripravljeni Orbánu marsikaj prezreti, dokler jim je zagotavljal dokaj soliden življenjski standard. Orbánova vladavina je namreč temeljila na tihem dogovoru z volivci, ki so tolerirali številne politično problematične ukrepe, kot je koncentracija oblasti v izvršilni veji oblasti, v zameno za boljši življenjski standard. Ta dogovor se je v zadnjih nekaj letih porušil.

Evropska unija je zaradi pomislekov o kršitvah pravil o neodvisnosti sodstva in drugih elementov vladavine prava ustavila financiranje, ki je predstavljalo enega ključnih virov novih investicij na Madžarskem. Gospodarsko je država v zadnjih letih stagnirala, z ničelno rastjo, inflacija pa je skokovito narasla in je dvakrat višja od povprečja Evropske unije. Javne storitve, kot so šolstvo in zdravstvo, so se zelo poslabšale.

Drugi zelo pomembni dejavnik za nezadovoljstvo je visoka stopnja korupcije in klientelizma, ki Madžarsko uvršča med najbolj koruptivne države v Evropi, znane po prirejenih javnih razpisih, na katerih so sredstva večinoma pridobivali Orbánovi prijatelji in sodelavci. Navadnim Madžarom pa je medtem šlo v zadnjih letih precej slabo, je krog ljudi okrog Orbána bogatel.

Naslednji zelo pomemben razlog za Orbánov poraz je, da je prvič po dolgem času dobil verodostojnega političnega tekmeca, ki je znal pravilno izbrati teme, s katerimi je izzval Orbána. Namesto da bi se omejil le na problem Orbánove problematične reforme ustavnega sistema, ki za večino navadnih volivcev ni bil dovolj prepričljiva tema, je Magyar poudaril, kako korupcija sistema negativno vpliva na vsakdanje izkušnje volivcev: stagnirajoče plače, propadajoče bolnišnice in premalo financirane šole. Kot bivši človek Fidesza je namesto levoliberalne platforme ponudil zmerno, proevropsko desnosredinsko alternativo, s katero je nagovarjal pomemben del konservativnih volivcev. Na Orbánovo politiko odkrivanja zunanjih groženj je Magyar odgovoril z vprašanjem, ali sistem deluje za navadnega volivca.

Ne nazadnje je poraz Orbána mogoče razumeti tudi kot posledico standardnega političnega cikla, ki nastopi, ko se volivci po daljši dobi vladavine preprosto utrudijo od istega voditelja ter zaradi njegovih napak ali neizpolnjenih obljub začutijo željo po spremembah. Pomagala je seveda tudi rekordna udeležba (približno 80-odstotna), ki je bila posledica zelo uspešne kampanje Magyarja, ki je v predvolilnem času prepotoval Madžarsko po dolgem in počez.

Kaj so sporočila tega poraza za širši pomen padca Orbánovega modela neliberalne demokracije? Številni liberalni mediji so pohiteli s triumfalističnimi ocenami o tem, kako bo padec Orbána pomenil tudi konec podobnih Orbánovih somišljenikov, kritikov liberalizma. Menim, da so takšne izjave prehitre in premalo pretehtane. Orbánov padec nedvomno kaže, da protoavtoritarni režimi dejansko predstavljajo nekakšno zmes demokratičnih in avtokratskih elementov. Orbán je po eni strani močno omejil položaj opozicije, saj je povsem predrugačil ustavo in ključne institucije pravne države, kot so neodvisna sodišča in tožilstva, jih kadrovsko okupiral s svojimi kadri in s tem zmanjšal možnost nadzora nad njegovo oblastjo.

Po drugi strani pa dejstvo, da je bil poražen na volitvah, pomeni, da je Orbán ne glede na vse ostal demokrat, sicer neliberalen, a demokrat. Takoj po porazu je tudi čestital novemu zmagovalcu in s tem vsaj na protokolarni ravni potrdil svojo zvestobo demokraciji. Splošno obmetavanje z najhujšimi pridevniki na strani liberalnih medijev ni posebej v pomoč za razumevanje Orbánovega 16-letnega političnega eksperimenta. Za to, da razumemo njegov model, trdi liberalni teoretik Alexander Lefebvre, sicer avtor nagrajene knjige Liberalizem kot način življenja, ni dovolj, da ga zmerjamo z diktatorjem in podobnimi izrazi. Pomembno je, kot pravi Lefebvre, da razumemo, kaj so dejanski motivi in vsebina takšne neliberalne demokracije.

Da bi to lažje razumel, je Lefebvre preživel v Budimpešti nekaj tednov in opravil številne pogovore z Orbánovimi podporniki kot tudi njegovimi kritiki. Le tako bomo razumeli pravo vsebino neliberalnih modelov. Dejstvo je, da je Orbán razočaral volivce in s tem sam pripomogel k padcu svoje vladavine, saj je v precejšnji meri pozabil na svoje volivce ter dovolil razkroj in korupcijo sistema.

Na splošno je Orbán pokazal, da celo avtoritarni sistemi lahko postanejo politično ranljivi, saj se mehanizmi, ki zagotavljajo neliberalno oblast, sčasoma lahko spremenijo v vire nestabilnosti in ranljivosti sistema. Po drugi strani pa poraz Orbána tudi dokazuje, da so protoavtoritarni modeli, kot ga je vzpostavil Orbán, dejansko spremenljivi, kar jih razlikuje od pravih avtoritarnih modelov, ki ne dopuščajo temeljne značilnosti demokracije, povzete v slavni definiciji politologa Adama Przeworskega, ki pravi, da je demokracija sistem, v katerem stranke izgubljajo volitve.

Za Magyarja delo po zmagi na volitvah ne bo preprosto, saj se bo spopadel s sistemom, ki je prepreden z Orbánovimi kadri. Res da mu bo dvetretjinska večina v pomoč, saj bo v skrajnem primeru lahko posegel v ustavo in spremenil tiste dele ustave, ki so Orbánu omogočili nastavitev svojih kadrov na ključne oblastne pozicije za dolga časovna obdobja. Magyar bo tako obkrožen s predsednikom republike, ustavnim sodiščem in vrhom rednega pravosodja, ki je prepleten z Orbánovimi kadri.

V svojem prvem govoru je nakazal, da zmago razume kot neke vrste referendum ljudstva o zamenjavi Orbánovega »režima«, zato je vse, ki so bili zadnjih 16 let del tega modela, pozval k odstopu. Med drugimi je omenil celoten vrh sodne veje oblasti, vrhovnega tožilca, vrh madžarskega organa za medije in druge vplivne predstavnike sedanje oblasti. Jasno je tudi opozoril, da bodo tisti, ki so »plenili državo in sejali sovraštvo med Madžari«, odgovarjali za svoja dejanja. Kaj bo storil, če imenovani ne bodo odstopili, je drugo vprašanje.

Kot kaže primer Poljske, kjer se vlada Donalda Tuska spopada s podobnimi težavami, potem ko je pred tremi leti na volitvah premagala populistično, proavtoritarno stranko PiS Kaczyńskega, to ni preprosto vprašanje. Če zmagovalci volitev posežejo po podobnih metodah kot njihovi protoavtoritarni predhodniki in odstavijo kadre prejšnje vlade, jih javnost hitro lahko obtoži, da niso drugačni od svojih predhodnikov. Če pa te kadre pustijo na položajih, tvegajo, da bodo ti ostanki prejšnjega režima aktivno nasprotovali uveljavitvi reformnega programa, kar se dogaja na Poljskem in zmanjšuje priljubljenost nove vlade. Ne glede na prednost dvetretjinske večine, ki je v nasprotju z Magyarjem nova poljska vlada nima, bo demontaža Orbánovega sistema zajeten zalogaj za novo vlado.

Kar lahko zagotovo trdimo, je, da Orbánov poraz ne pomeni nujno konca neliberalizma. Strukturni pogoji, ki so spodbudili njegov vzpon – gospodarska negotovost, družbena razdrobljenost in politično nezaupanje – ostajajo prisotni v številnih demokracijah. Premagati ga je mogoče le s tem, da nova vlada odgovori na probleme, ki so Orbána pripeljali na oblast.

Ali je Magyar desno usmerjen konservativni voditelj, ki bo očitno nadaljeval številne elemente Orbánove politike ščitenja nacionalnih interesov Madžarske, kot so stroga protimigracijska politika, ohranitev ograje na mejah in zavračanje bruseljskih migrantskih kvot, s tega vidika ni bistveno. Bistveno je, ali bo poskrbel za blagostanje madžarskega volivca, pri tem pa odpravil korupcijo in povrnil integriteto ujetim organom, ki že dolgo ne opravljajo svojega poslanstva – to je nadzor nad zlorabo oblasti s strani izvršilne veje oblasti.

***

Bojan Bugarič, profesor prava na Univerzi v Sheffieldu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.