Zakaj napad na tednik Charlie Hebdo

Grozljiv umor urednika, karikaturistov in drugega osebja vedno neposrednega satiričnega tednika Charlie Hebdo ter dveh policistov med terorističnim napadom v Parizu je bil po mojem mnenju strateški napad, s katerim so hoteli razdeliti francosko in evropsko javnost.

Teroristična skupina, kakršna je Al Kaida, se zaveda, da v svoje vrste lahko privabi samo muslimane in da večine muslimanov terorizem ne zanima. Večine muslimanov sploh ne zanima politika, še manj pa politični islam. Francija je država s 66 milijoni prebivalcev, približno pet milijonov jih upošteva muslimansko dediščino. Toda med raziskavami javnega mnenja jih samo tretjina, manj kakor dva milijona, priznava, da jih zanima religija. Francoski muslimani so morda najbolj posvetno prebivalstvo, ki pripada muslimanski dediščini, na svetu (tudi za muslimane iz nekdanje Sovjetske zveze velja, da je zelo malo vernih in redko upoštevajo religiozna pravila). Številni muslimanski priseljenci so se po vojni priselili v Francijo kot navadni delavci in niso bili pismeni, njihovi vnuki pa razmišljajo zelo drugače od bližnjevzhodnih fundamentalistov in se zanimajo za urbano svetovljansko kulturo, denimo za rap in rai. V Parizu, kjer so muslimani bolje izobraženi in bolj verni, jih večina zavrača nasilje in o sebi pravijo, da so lojalni Franciji.

Strategija novačenja

Al Kaida poskuša kolonizirati mišljenje francoskih muslimanov, vendar se mora spopadati z visokim zidom nezainteresiranosti. Toda če ji bo uspelo prepričati nemuslimanske Francoze, da se bodo začeli vesti živalsko do etničnih muslimanov samo zato, ker so muslimani, lahko začne graditi skupno politično identiteto, ki bo temeljila na zameri do diskriminacije.

Takšen pristop je podoben tistemu, ki so ga uporabljali stalinisti na začetku dvajsetega stoletja. Pred desetletji sem prebral besedilo filozofa Karla Popperja o tem, kako se je zanimal za marksizem približno šest mesecev leta 1919, ko je poslušal predavanja na dunajski univerzi. Skupino je zapustil ogorčen, potem ko je ugotovil, da so nameravali izvajati prikrite akcije, za katere bi nato obdolžili druge ter tako povzročili vojaške spopade. Med eno od akcij, izvedeno 15. junija 1919, je policija ubila osem mladih socialistov na ulici Hörlgasse. Brezvestnim ljudem v vrstah boljševikov – ti ljudje so pozneje postali stalinisti – ni bilo všeč, da večina študentov in delavcev ni pripravljena strmoglaviti razreda poslovnežev, zato so nekateri menili, da bi bilo treba »zaostriti nasprotja« med delom in kapitalom.

Ljudje, ki so izvedli tokratni napad, so to storili tako, da je mogoče domnevati, da so jih usposabljali strokovnjaki. Govorili so francosko brez naglasa in se zato gotovo zavedali, da bosta zaradi njihovega dejanja politične točke pridobili Marine Le Pen in francoska desnica, sovražno nastrojena proti muslimanom. Morda so bili Francozi, vendar se zdi, da so bili prekaljeni v vojaških spopadih. Grozljivi umor ni bil pobožen protest proti oskrunjenju religiozne svetinje. Z njim so poskušali spodbuditi evropsko družbo k pogromom proti francoskim muslimanom, saj bi Al Kaida tako nenadoma začela učinkoviteje pridobivati nove člane in ne bi bila več tako neuspešna, kadar bi poskušala v svoje vrste zvabiti pripadnike živahne mladinske kulture Beur (francoski Arabci sami sebe neformalno imenujejo s tem slengovskim izrazom). Prav ironično je slišati, da je bil eden od obeh ubitih policistov menda musliman.

Sociopati in totalitaristi

Al Kaida, ki je delovala v Mezpotamiji in jo je takrat vodil Abu Musab Al Zarkavi, je zelo uspešno uporabljala takšno strategijo razdeljevanja prebivalstva v Iraku, ko je nenehno napadala šiite in njihove svete simbole ter tako spodbudila etnično čiščenje, zaradi katerega je milijon sunitov izginilo iz Bagdada. Proces delitve prebivalstva so nadaljevale različne inkarnacije skupine Daeš (arabsko za Isil ali Isis, ki izhaja iz Al Kaide na območju Mezopotamije). Nazadnje se je brutalna in genocidna strategija pokazala za uspešno in Daeš je lahko zasedel ves sunitski arabski Irak, ki je trpel zaradi številnih šiitskih napadov, tako da je moral poiskati zaščito pod okriljem prat tiste skupine, ki je načrtno in sistematično izzivala šiite.

»Zaostrovanje nasprotij« je strategija sociopatov in totalitaristov, ki si prizadevajo prepričati ljudi, naj nehajo razmišljati umirjeno ter poskušajo izrabiti njihovo energijo in premoženje za sprijene načrte, ki jih pripravlja samooklicani veliki vodja.

Takšni manipulativni strategiji (kakor je pred desetletjem poskušal veliki ajatola Ali Sistani dopovedati iraškim šiitom) se je mogoče upreti samo tako, da ne poskušamo okriviti celotne skupine zaradi dejanj nekaterih in da nasprotujemo povračilnim ukrepom politike identitete.

Vsi, ki trdijo, da morajo za dejanja svojih sovernikov prevzeti odgovornost ljudje, ki z njimi sploh niso povezani (tega, denimo, nikoli ne zahtevajo od kristjanov), morajo vedeti, da je univerza Al Azar, sedež učenosti sunitskih muslimanov in kraj, kjer izrekajo fatve, obsodila napad, enako je storila tudi Arabska liga, ki vključuje 22 držav z večinskim muslimanskim prebivalstvom.

Na voljo imamo model, na podlagi katerega se lahko odzovemo na teroristične provokacije in poskuse, s katerimi poskušajo nekateri zaostrovati nasprotja. To je Norveška, potem ko je Anders Behring Breivik ubil več norveških levičarjev, ker so bili po njegovem mnenju preveč popustljivi do islama. Norveška vlada ni začela vojne proti terorizmu. Breiviku so sodili na sodišču kot navadnemu zločincu. Ostali so zvesti svojim občudovanja vrednim sodobnim norveškim vrednotam.

Tudi večina Francozov bo ostala zvesta francoskim vrednotam človekovih pravic, ki so jih pravzaprav sami ustvarili. Toda ozkosrčna manjšina, polna sovraštva, bo izkoristila to grozodejstvo, namenoma storjeno zato, da bi z njim razdelili ljudi, ter začela zagovarjati in spodbujati svoje načrte. Prihodnost Evrope je odvisna od tega, ali bomo dopustili, da bodo tisti, ki razmišljajo podobno kakor Marine Le Pen, postali prevladujoč del naše družbe ali ne. Ekstremizem odlično uspeva zaradi ekstremizma drugih, neizprosno pa ga lahko potolče prav strpnost.



––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Juan Cole, Center za bližnjevzhodne in severnoafriške študije, Univerza v Michiganu