Zakaj potrebujemo arhitekturno politiko

Ko je minister Černač napovedal novi zakon o gradnji objektov, ki bo bistveno skrajšal pridobivanje dokumentacije in postopke za pridobitev gradbenega dovoljenja, je navedel primer Avstrije, kjer dokumentacija obsega le štiri strani. Povedal je tudi, da bo za to potreben določen čas.

Končno je tudi v Sloveniji dozorelo spoznanje, da je dokumentacijo za pridobitev dovoljenja treba skrčiti le na tiste elemente, ki so z vidika javnega interesa bistveni za preverjanje kakovosti umestitve objekta v prostor; to pa je vsekakor arhitekturno-urbanistična rešitev, dopolnjena le s pomembnejšimi tehničnimi podatki. Za kakovost ostalega dela arhitekturne in tehnične dokumentacije drugih strok, ki je pomembna za realizacijo projekta, pa jamčijo projektanti s svojimi licencami.

To je vsekakor korak v pravo smer. Toda slediti mu morajo naslednji – bolj vsebinski, ki bodo arhitekturno stroko zakonsko opredelili celostno. Pri tem je nujno treba upoštevati vidik javnega interesa pri umeščanju in oblikovanju objektov. Gre za arhitekturo kot kulturo grajenega okolja, ki danes še ni ustrezno zakonsko urejena in zato še nima potrebnih pogojev za kakovostni razvoj.

Obstoječa zakonodajna pristojnost na področju arhitekture je razdeljena na dve ločeni ministrstvi – na ministrstvo za infrastrukturo in prostor ter na ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Medtem ko prvo obravnava arhitekturo zgolj z vidika inženirskih strok, je drugo omejeno le na varovanje osnovne kulturne dediščine in posredno na promocijo arhitekture. Posledice tega stanja so:

• Arhitekti v okviru gradbeniške zakonodaje še nimajo zagotovljene vodilne vloge in učinkovitega strokovnega nadzora pri realizaciji projekta – kaj šele v fazi vzdrževanja objektov, kjer nenadzorovani posegi pogosto uničujejo kakovost naselij – tudi takšnih, ki so uvrščena v ožji izbor slovenske kulturne dediščine. Takšen primer so naselja terasastih objektov v Kosezah (glej V. Pust: Kako so nastajala moja naselja ...).

• V obstoječem sistemu dovoljevanja za gradnjo objektov v upravnih enotah arhitektom ni zagotovljena ustrezna vloga pri presoji o kakovosti in odločanju.

• Splošna kakovost poselitve slovenskega prostora, tipologija objektov in kultura grajenega okolja je slaba. To je tudi posledica neustrezne zakonodaje in ne dovolj uveljavljene natečajne prakse za pridobivanje kakovostnih rešitev.

• Aktualno je vprašanje razvoja smotrnih oblik poselitve zlasti nizke zgoščene gradnje. Nacionalni stanovanjski program se pogosto izvaja na osnovi rutinske tipologije gradnje namesto razvojno usmerjenega programa za aktualne oblike poselitve.

Iz vsega navedenega sledi, da arhitektura, ki je bistvena za kakovost grajenega okolja in kulturo naroda v Sloveniji, še ni ustrezno zakonsko opredeljena. Zato je Slovenija ena redkih držav Evropske unije, ki še nima svoje arhitekturne politike.

Cilji arhitekturne politike

1. Arhitekturo je treba zakonsko opredeliti po vzoru uveljavljene definicije v Evropski uniji: »Arhitektura je izraz kulture in ustvarjalnosti. Arhitekturna rešitev, kakovost objektov, njihova harmonična vključitev v okolje, spoštovanje naravnega in urbanega okolja ter kulturne dediščine – je v javnem interesu« (1. člen francoskega zakona o arhitekturi).

2. Opredeliti specifične vrednote v Sloveniji, odnos do dediščine in cilje za kakovostni razvoj slovenskega prostora ter preprečevati stihijski razvoj naselij.

3. Opredeliti vlogo arhitekta v odnosu do naročnika – tako v fazi svetovanja, načrtovanja in izvajanja kot v fazi vzdrževanja ter možnih poznejših posegov na objektih.

4. Zagotoviti večjo vlogo arhitekturne stroke na ravni občine z opredelitvijo nalog in pooblastil »občinskega arhitekta urbanista« – tako pri izdaji dovoljenj za gradnjo kot pri preprečevanju nedovoljenih posegov v povezavi z inšpekcijskimi organi.

5. Izboljšati kakovost načrtovanja s sistematičnim natečajnim pridobivanjem rešitev.

6. Racionalizirati postopke za pridobitev dovoljenja za gradnjo in zagotoviti učinkovit nadzor arhitektov tako pri realizaciji kot pri vzdrževanju objektov. V ta namen je treba dopolniti projekt za gradbeno dovoljenje s pravilnikom za vzdrževanje in določili v zvezi z naknadnimi posegi na objektih.

7. Uveljaviti ustrezne občinske odloke, ki urejajo vzdrževanje objektov v obstoječih naseljih – kot pravna podlaga za preprečevanje stihijskega razvoja in za sanacijo degradiranih naselij.

8. Nacionalni stanovanjski program zastaviti tako, da bo deloval kot generator razvoja stanovanjske gradnje. S tem ciljem pripraviti večletni program razvojnih natečajev za aktualne oblike bivalnega okolja – ki bo sestavni del nacionalnega stanovanjskega programa.

9. Zastaviti razvoj promocijske dejavnosti po vzoru razvitejših držav v okviru Hiše arhitekture, in sicer v sodelovanju s strokovno zbornico (ZAPS), ki skrbi tudi za osveščanje prebivalstva v povezavi z lokalnimi institucijami o problemih kakovosti okolja.

Predlog za posvet o arhitekturni politiki

Ker obstaja možnost, da predstavniki države in širše javnosti niso dovolj seznanjeni z vso širino problematike, predlagam, da Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) in pristojna ministrstva organizirajo širši posvet na to temo. Namen posveta je, da se ob udeležbi predstavnikov pristojnih ministrstev, političnih strank oziroma državnega zbora in strokovne ter širše javnosti celostno osvetli problematiko, evidentira značilne vrednote in cilje arhitekturne politike ter potrebnih sprememb zakonodaje.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.