Zakaj sem jezen

Jezen sem na elito Mizrahov. Res, zelo jezen.
Objavljeno
08. januar 2018 12.33
Uri Avneri
Uri Avneri

Mizrah je hebrejska beseda za vzhod. Vzhodni Judje so tisti, ki so dolga stoletja živeli v islamskem svetu. Zahodni judje pa so tisti, ki so živeli v krščanski Evropi. Pri tem gre seveda za napačno oznako. Ruski Judje so »zahodnjaki«, maroški Judje pa »vzhodnjaki«. Pogled na zemljevid pa pokaže, da je Rusija veliko bolj vzhodno od Maroka. Bolj pravilno bi jih bilo imenovati »severnjaki« ali južnjaki«. A zdaj je prepozno.

Zahodnjake v glavnem imenujemo »Aškenazi«, kar izhaja iz starohebrejskega izraza za Nemčijo. Vzhodnjake pa običajno »Sefardim«, kar izhaja iz starohebrejskega izraza za Španijo. Vendar pa je zgolj majhen del vzhodnjakov v resnici potomcev cvetoče judovske skupnosti v srednjeveški Španiji.

V današnjem Izraelu je sovraštvo med Mizrahi in Aškenazi iz leta v leto močnejše, politične in družbene posledice pa zelo obsežne. Brez pretiravanja lahko gledamo na to kot na pomemben pojav današnje izraelske družbe. Preden pa nadaljujemo, mi dovolite, da vam (žal spet) povem, kakšna je bila moja vloga pri tem.

Zadnja leta v Nemčiji, preden smo pobegnili, smo preživeli v senci vzpona svastike. Zadnjega pol leta pa smo že bili pod vladavino nacistov. Sovražil sem Nemčijo in vse nemško. Zato sem bil takrat, ko je naša ladja priplula v Jaffo, navdušen. Bilo mi je deset let in Jaffa je bila leta 1933 v vseh pogledih pravo nasprotje Nemčije: hrupna, polna eksotičnih vonjav in ljudi. Imel sem jo rad. Pozneje sem izvedel, da je večina prvih sionističnih »pionirjev«, ki so prišli v arabsko Jaffo, mesto takoj zasovražilo, saj so se identificirali kot Evropejci. Med njimi je bil tudi sam ustanovitelj sionizma Theodor Herzl, ki najprej sploh ni hotel iti v Palestino. Ob svojem edinem obisku je sovražil njen orientalski značaj. Veliko raje je imel Patagonijo (v Argentini).

Petnajst let pozneje, med izraelsko osamosvojitveno vojno, sem bil povišan v čin desetnika. Na izbiro sem imel nove imigrantske rekrute iz Maroka in Poljske. Odločil sem se za Maročane in bil z njihove strani nagrajen s svojim življenjem. Ko sem ob streljanju ležal ranjen, so štirje »moji Maročani« tvegali svoja življenja, da so me spravili stran. Takrat sem zaslutil, kako se bodo stvari odvijale. Ko smo nekoč dobili nekaj dragocenih ur dopusta, so nekateri moji vojaki to zavrnili. »Dekleta v Tel Avivu nočejo iti z nami ven,« so se pritoževali, »zanje smo črnci.« Njihova koža je bila zgolj rahlo temnejša kot naša.

Na problem sem postal zelo pozoren že takrat, ko so vsi zanikali njegov obstoj. Leta 1954, ko sem bil glavni urednik revije z novicami, sem objavil serijo člankov, ki so povzročili veliko razburjenje: »Ti (kletvica) črnci.« Tisti Aškenazi, ki me niso sovražili prej, so me zasovražili takrat. Potem pa so se zgodili nemiri v »Wadi Salib«, soseski Hajfe, kjer je policist ustrelil Mizraha. Moja publikacija je bila edina v državi, ki je branila protestnike. Nekaj let pozneje je majhna skupina Mizrahov začela protestno gibanje in si prilastila ameriški izraz »Črni panterji«. Pomagal sem jim. Golda Meir je vzkliknila: »Niso prijetni ljudje.«

Danes, mnogo let pozneje, je stvari prevzela nova generacija. Notranji konflikt vlada vsem vidikom našega življenja. Mizrahi tvorijo približno polovico judovskega prebivalstva v Izraelu, Aškenazi pa drugo polovico. Delitev se izraža na številne načine, vendar pa ljudje o njih ne govorijo odprto. Na primer, velika večina volivcev Likuda so Mizrahi, pa čeprav so v vodstvu stranke večinoma Aškenazi. Opozicijski laburisti so večinoma Aškenazi, a so pred kratkim izvolili za voditelja Mizraha, saj domišljavo upajo, da jim bo to pomagalo premostiti globoko odtujenost od Mizrahov.

Moje nasprotovanje ravnanju z Mizrahi je bilo v prvi vrsti moralno. Vzniknilo je iz želje po pravičnosti, pa tudi iz mojih sanj, da bomo nekoč vsi, Aškenazi in Mizrahi, stopljeni v skupen hebrejski narod. Toda priznati moram, da je bil zraven še en motiv. Vedno sem verjel − in tudi danes verjamem −, da za Izrael kot tuji otok sredi orientalskega morja ni prihodnosti. Moji upi gredo še naprej od samega miru. Upam, da bo Izrael postal integralni del »semitskega območja« (izraz sem si spomnil že dolgo nazaj). Kako? Vedno sem gojil veliko upanje, da se bo druga ali tretja generacija Mizrahov spomnila svoje dediščine iz časov, ko so bili Judje integralni del muslimanskega sveta. S tem bi lahko postali most med novo hebrejsko nacijo v Izraelu ter njihovimi palestinskimi sosedi oziroma kar celotnim muslimanskim svetom.

Ali ne bi bilo za Mizrahe, ki jih Aškenazi prezirajo kot »azijate« in manjvredne, povsem naravno, da spet privzamejo svojo dediščino? V Iraku, Španiji, Egiptu in številnih drugih državah so bili Judje popolnoma integrirani partnerji v cvetoči civilizaciji, in to v obdobju, ko so bili Evropejci večinoma barbari. Judovski filozofi, matematiki, pesniki in zdravniki so bili skupaj z muslimani sodelavci v tej civilizaciji. Ko so bili preganjanje in izganjanje Judov ter inkvizicija v Evropi življenjska dejstva, so imeli Judje (in kristjani) v muslimanskem svetu vse pravice. Dodeljena sta jim bila status »ljudstva knjige« (hebrejska biblija) in popolna enakost, z izjemo tega, da so bili izvzeti iz služenja vojske in so namesto tega plačevali davek. Antijudovski incidenti so bili redki. Ko so Jude pregnali iz krščanske Španije, je zgolj majhna manjšina imigrirala v Amsterdam, London in Hamburg. Velika večina je šla v muslimanske države, od Maroka do Istanbula. Zanimivo je, da se jih je zgolj peščica naselila v Palestini.

Toda ko so množice orientalskih Judov prispele v Izrael, so bili moji upi uničeni. Namesto da bi postali most med Izraelom in arabskim svetom, so postali najbolj goreči sovražniki Arabcev. Stoletja muslimansko-judovske kulture so bila izbrisana, kot da ta sploh ne bi nikoli obstajala. Zakaj? Ker so »superiorni« Aškenazi prezirali Mizrahe, so ti začeli prezirati lastno kulturo. Hoteli so postati Evropejci, bolj protiarabski, bolj superpatriotski in bolj desničarski. (Čeprav mi je nekoč prijatelj Mizrah povedal: »Nočemo biti most, ker je to nekaj, po čemer ljudje hodijo.«)

Vendar pa nihče ne more pobegniti samemu sebi. Večina Mizrahov v Izraelu govori z arabskim naglasom. Radi imajo arabsko glasbo (ki jo prikazujejo kot »sredozemsko« glasbo) in niso ljubitelji Mozarta ali Beethovna. Njihove obrazne poteze so drugačne kot tiste, ki jih imajo Evropejci. Še boljši razlog za sovraštvo do Arabcev.

Izbris kulture vzhodnih Judov je vseobsegajoč. Izraelski otroci vzhodnega izvora ne vedo za velike pisatelje in filozofe, ki so bili njihovi predniki. Ne vedo, da so krščanski križarji, ki so zavzeli sveto deželo, enako klali muslimane in Jude. Prav tako ne vedo, da so Judje ob boku s svojimi muslimanskimi sosedi branili Jeruzalem in Haifo. Rabin Mojzes Maimonides − veliki Rambam − je zelo znan, a zgolj kot pomemben rabin, ne pa kot prijatelj in osebni zdravnik Saladina, največjega muslimanskega junaka. Številni drugi srednjeveški sefardski intelektualci so komajda poznani. Nikogar izmed njih ni na našem papirnatem denarju.

Kljub temu pa sem tudi pri tem optimist. Prepričan sem, da bo nova mizraška inteligenca iskala svoje korenine, da se bodo z izboljšanjem njihovega položaja družbeni kompleksi umaknili normalnemu patriotizmu ter da bo četrta ali peta generacija stopila naprej in se borila tako za enakost kakor tudi za mir in integracijo v regijo.

Kot bi rekli naši arabski prijatelji: inšallah.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.