Zakaj vrtički ne preživijo

Navadili smo se, da uporabniki prek spleta kupijo časopis ali posamezni članek, vendar dosti naprej od tega še nismo prišli.
Objavljeno
01. februar 2018 18.55
Nataša Luša
Nataša Luša

V zadnjih petih letih se je prodana naklada dnevnih časopisov v Evropi zmanjšala za nekaj več kot 20 odstotkov, v ZDA za nekaj več kot enajst in v Avstraliji celo za trideset. V Sloveniji je padec nad evropskim povprečjem in znaša skoraj 28 odstotkov, večji padec ima na stari celini le še Italija.

Zakaj časopisom naklade padajo? Zakaj naše medijske produkte kupuje vse manj ljudi, zakaj nas bere vse manj bralcev? Ali lahko obrnemo trende? Nam lahko svetovni splet oziroma digitalizacija pomaga? Smo že zamudili vlak?

Decembra lani sem imela priložnost poslušati predavanje Branislava Vujovića iz svetovalne družbe New Frontier Group z Dunaja o tem, zakaj je digitalizacija nujna. Predavanje se je sicer nanašalo predvsem na industrijsko okolje, zaradi česar je mojo pozornost pritegnilo vprašanje, kako preiti od podatkov do informacije in od informacije do platforme. Glavno sporočilo predavanja je namreč bilo, da je informacija produkt sodobnega časa.

Mediji že po definiciji proizvajamo informacije. Čeprav vem, da se novinarji zelo neradi vidijo v bližini besed, kot sta proizvodnja in proizvod, pa je dejstvo, da izdajatelji medijev ne prodajamo časnikov, revij ali spletnih vsebin, temveč informacije, njihova ozadja in interpretacije, mnenja in zgodbe. V tem besedilu namenoma uporabljam izraze, kot so proizvod, kupec, dobavitelj, da bi se morda zavedeli, da smo na tržišču in se moramo temu primerno obnašati.

A če mediji morda to že razumemo, pa še nismo prišli do naslednje stopnje – platforme. Platforme kot prostora, aplikacije, mesta srečevanja. Ta sicer že obstaja, a obstajajo zgolj kot prostor za informacije, ki jih ustvarjamo sami, ne znamo pa še izkoristiti vseh možnosti, ki jih takšne platforme ponujajo.

Kaj je torej tista osnovna razlika med izdajateljem, ki izdaja časopise in revije ter ima svoje spletne strani, in tistim, ki bi lahko ponudil nadgradnjo, torej platformo? Velik del storitvene industrije in trgovine je že dojel, da je treba del opravil, ki so jih opravljali zaposleni v teh panogah, prevaliti na kupce. Vsakomur, ki je že kdaj kaj kupil prek spleta, opravljal bančne storitve, rezerviral hotel, letalske karte ali kaj podobnega, je povsem logično, da velik del nalog, ki jih je prej opravil prodajalec, opravi sam. To pomeni, da opravi storitve za prodajalca, ne da bi za to največkrat sploh imel kakšno korist, denimo popust, prodajalec pa na ta način bistveno zmanjša svoje stroške. Sodobne storitve na ta način izpodrivajo klasične načine poslovanja. A s tem podjetja ne znižujejo le stroškov poslovanja, ampak pomembno vplivajo tudi na odnos do kupca – vpletejo ga v svoj proces ter o njem razmišljajo dosti bolj, kot so to počela v klasičnem modelu opravljanja storitev.

Tudi v medijih je prostor, da bi lahko del svojih dejavnosti prenesli na naše uporabnike. Naj gre za bralce ali za ponudnike oglaševalskih in drugih vsebin, ki predstavljajo naše vhodne informacije. Do zdaj smo se že navadili, da naši uporabniki prek spleta kupijo časopis ali posamezni članek, vendar dosti naprej od tega še nismo prišli.

V času, ko so tehnologije tako zelo razvite, da je mogoče dostopati do vsebin praktično od kjerkoli na svetu, in to v realnem času, je resnično nepotrebno, da vsi ljudje, ki ustvarjajo medijske vsebine, sedijo vedno in hkrati v enem prostoru. Obstajajo aplikacije, s pomočjo katerih je mogoče naročiti vsebine iz kateregakoli dela sveta. Veliko je tudi vsebin, ki bi jih ljudje z veseljem delili, če bi za to imeli mesto. Še več je vsebin, ki so v tako majhni državi, kot je Slovenija, enake tako v Prekmurju kot na Dolenjskem ali Primorskem, pa vendarle nekdo na vsakem koncu v svoj sistem vnaša iste podatke, čeprav jih za vse generira en sam zunanji dobavitelj, ki jih v vsakem primeru vnaša v svoj sistem. Govorim o vremenskih informacijah, kulturnih dogodkih, televizijskem sporedu, športnih dogodkih, finančnih gibanjih pa še o čem.

Govorim pa tudi o oglasih. Slovensko tržišče je majhno, zaradi jezika naši mediji prek meja Slovenije praviloma ne sežejo in, hočeš nočeš, se na grafikonih tujih oglaševalcev vedno znajdemo v tistem nesrečnem kvadrantu, ki govori o tem, da smo enostavno premajhni, da bi se bilo vredno ukvarjati z nami. V tem majhnem bazenu se vsi mediji borimo za ene in iste oglaševalce, jim nudimo vedno več podpore, storitev in vsebin. Nove tehnologije na tem področju prinašajo velike spremembe in oglaševalski trg se bo v naslednjem obdobju moral premakniti s televizije v digitalno oglaševanje. Boleča točka je tudi plačljivost spletnih medijskih vsebin, saj smo se razvadili, da je vse, kar je na spletu, brezplačno.

Kje je torej prihodnost medijev v digitalnem svetu in zakaj vrtički ne delujejo? Kako preseči majhnost slovenskega tržišča z vsemi njegovimi omejitvami in neusmiljene trende na področju bralne kulture?

Morda je rešitev v tem, da mediji ponudimo platforme in izkoristimo vse njihove potenciale: naj gre za vključevanje drugih v soustvarjanje dela naših vsebin, povezovanje na vseh tistih področjih, kjer imamo skupne vhodne informacije, ali za vključevanje uporabnikov, da aktivno sodelujejo pri ustvarjanju mnenj. Skratka, gre za to, da izrabimo skupna znanja in ohranimo vse tiste atribute, zaradi katerih smo v našem okolju znani in prepoznani ter cenjeni. Šele ko bomo našli način, kako svojo platformo uporabiti tako, da bomo prek nje dosegli izmenjavo informacij, bomo lahko govorili o digitalizaciji.

Če parafraziram lastnika Amazona in Washington Posta Jeffa Bezosa iz govora na lanski konferenci v Torinu ob 150-letnici italijanskega časnika La Stampa: Lahko ne maramo interneta, ampak internet je tukaj, izkoristimo ga.

Mediji imamo pred sabo veliko izzivov. Skrajni čas je, da stopimo na pot digitalizacije. Prej ko bomo znali prestopiti meje svojih vrtičkov, bolje bo za vse nas. Pri tem pa ne smemo pozabiti našega osnovnega vodila, da je kakovostna informacija naš produkt in bralec naš kupec.

***

Nataša Luša, direktorica Dela.