Tiskane izdaje
Folklora 8. marca je že pred mnogimi leti povozila temeljno sporočilo dneva žensk. Kako ga na specifičen način lahko povozi tudi resorno oblastništvo, se je letos uprizorilo na področju znanosti z nesrečnim razmerjem med znanstvenicami, natančneje, telesom, ki naj bi na nacionalni ravni skrbelo za naše interese, in pristojnim ministrstvom. Pred praznikom se je najprej degradiralo komisijo za ženske v znanosti kot instanco, nato je poniknila še njena marčna konferenca.
Med pripravami na prvo konferenco komisije za ženske v znanosti, ki je potekala na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, se je precej razpravljalo o tem, koga se bo povabilo na častno govorniško mesto. Merili sta bili dve: nekontaminiranost v izvajanju znanstvene oblasti in spol – ženski. Rang je bil manj pomemben. Tudi na zadnji konferenci, ki je potekala v organizaciji komisije za ženske v znanosti v prejšnji sestavi in v navezi z Univerzo v Mariboru, se je brez veliko besed zgodil izbor na tem temelju.
Razprava o etiki in seksizmu zaradi podpore seksizmu odpade
Letos, ko naj bi bila konferenca prav tako na Univerzi v Mariboru, so bila merila očitno drugačna. Častna govornica naj bi po programu pripadla ne le resorni ministrici in predsednici komisije, temveč tudi rektorju mariborske univerze, ki je na svojem delovnem mestu ob prijavi spolnega nadlegovanja (in mobinga) ravnal neetično in nelegalno, saj je zakonsko vodstvo zaposlitvene organizacije tisto, ki mora kaznovati storilca, poskrbeti za dobro osebe, ki je preživela spolno nasilje, in za varno delovno okolje.
Kot je pred štirinajstimi dnevi zakrožilo po feminističnem delu znanstvenoraziskovalne skupnosti, so tri kolegice (družboslovka in dve humanistki) zaradi spornega vabila rektorju izstopile iz komisije, iz istega vzroka sta se odpovedali referatu vabljena predavateljica in referentka. Na elektronske naslove raziskovalk in raziskovalcev (med katerimi je kakšen iz netransparentnih razlogov tudi umanjkal) pa sta romali dve različni vabili na konferenco, eno med njima glede programa osiromašeno tako po številu nastopajočih kot tematsko. Predsednica in kolegice, ki so izstopile iz komisije, so svoje odločitve pojasnile v časopisju. Medtem ko so bile izjave drugih medsebojno skladne, je imela predsednica nekoliko drugačen pogled na stvari. A je prevzela odgovornost za to, da je vabilo rektorju mariborske univerze obveljalo.
Dan za kolegicami s področja je svojo navzočnost na konferenci odpovedal še rektor, z zamikom je bila odpovedana tudi sama konferenca z naslovom Etika in seksizem v znanosti. Na mah ubiti razpravo o obojem, etiki in seksizmu, ni težko, če ju na pojavni ravni želiš združiti. Želja biti etičen in povabiti kot častnega govorca osebo, ki je po dejanjih na strani seksizma ... V taki situaciji kaže želji slabo. To naj bi se vedelo brez ekspertnih znanj s področja enakosti spolov in feministične teorije s prakso. Čeprav bi odslej lahko obveljalo, naj bodo članice in člani komisije vešči prvega in vsaj v sledeh tudi drugega. Navsezadnje slovensko znanost s perspektive znanstvenic in s tem Slovenijo faktično v evropski komisiji zastopa predstavnica komisije. To nas privede do zadeve, ki lahko osvetli ozadje, upajmo, trenutnega številčnega in vednostnega osiromašenja komisije in, upajmo, kratke vrzeli v konferenčni tradiciji. Kam in kako se tu postavlja ministrstvo?
Ministrica bi morala biti ozaveščena po funkciji
Izjava ministrice, da ji je žal za odstope, deluje preveč lakonično, da ne bi vzbudila suma; posebej ob izjavi predsednice komisije, ki viteško prevzema odgovornost za vabilo mariborskemu rektorju … in s tem ponuja še eno kritje ne le njegovemu vedenju (ob kančku vesti bi se moral sam odpovedati častni poziciji na konferenci znanstvenic o seksizmu), temveč tudi ministrstvu. To bi moralo, prvič, pošteno premisliti, ali vendarle je v okviru njegovih pristojnosti, da reagira ob rektorjevem nespoštovanju zakona in etičnih meril. In drugič, v okviru »posvetovalnega« razmerja s komisijo bi moralo odsvetovati udeležbo rektorja na konferenci. V spodobnih državah ljudje na vodilnih položajih v terciarnem izobraževanju odstopajo tudi ob manj eklatantnih spregledih spolnega nadlegovanja. Ministrica bi morala biti obveščena in ozaveščena po funkciji, enako vodja sektorja, če je že moralo spodrsniti predsednici komisije.
»Posvetovalno« razmerje s komisijo je ministrstvo odredilo z internim aktom, potem ko je med več kot polovico mandata pričujočega sestava komisije že od njegovega začetka (2014) potekalo neznosno trenje med obema instancama (z zgolj občasnimi pomiritvami).
Prej je bila rutina tega odnosa (2010–2013) v manj vnaprej določeni vlogi in funkcijah komisije. Sledile so pomenu »pri«, telo pri ministrstvu, in potemtakem načelu avtonomije, tj. proaktivnosti na strani komisije in podpore na strani ministrstva. Brez zapletov. Narejeno je bilo marsikaj, tudi konkretne sugestije za tedaj napovedani predlog novele zakona o visokem šolstvu. V tem okviru je pomembno poudariti predvsem sugestijo o spolno občutljivi rabi jezika v zakonu, predlog tematske širitve (dodiplomske oddelčne študije spolov) in člen, ki bi sistemsko plačljivo vključeval in s tem onemogočal izkoriščanje vabljenih predavateljic in predavateljev na javnih univerzah, tudi če gre za eno samo predavanje.
Kako komisija postane servis
Sedanji mandat komisije za ženske v znanosti se je umestil v novo kadrovsko mrežo na ministrstvu, ki si je vlogo in delo komisije na obeh odločilnih ravneh, sekretarski in sektorski, zamišljala drugače; komisijo je razumela v smislu servisa. Simptomi so bili krizni: nekonsenzualno organiziranje dela, izgubljanje časa zaradi nesporazumov in netransparentnih odnosov, večmesečno neplačevanje (nizkih) sejnin, večmesečno zastajanje zapisnikov, ignoriranje dokumentirane pritožbe o neupravičeno pridobljeni koristi javne raziskovalne ustanove, neodgovarjanje na formalno zastavljena vprašanja, kar je v nasprotju z zakonom.
Po menjavi sekretarja (za sekretarko) in kasneje tudi vodje sektorja je ministrstvo svoje razumevanje, ki je bilo očitno nekonstruktivno, normiralo še s spremembo internega pravilnika. Samo slast bližine oblasti je lahko naredila, da se je zazdelo, da se bodo zadeve uredile. Še posebej ko je vodja sektorja predsednici komisije in organizacijskemu odboru pomagala razrešiti ali, bolje, »razrešiti« dilemo, povezano s konferenco leta 2016 in navezujočo se na omenjeno prijavo raziskovalne ustanove ministrstvu.
Z vidika aktualnih dogajanj je zlohotno seme prav tu, v novem identificiranju komisije oziroma nekaterih v njej z oblastjo. Pri čemer ta oblast nima posluha niti za tisto problematiko spolov v znanosti, ki daleč presega deklarativne ravni in evropski must-do, niti za konkretne etične zdrse ustanov pod njeno pristojnostjo, ki se navezujejo na razmerja spolov. Preden sem, podpisana, aprila lani izstopila iz komisije, se je nadaljevanje nesrečnega razmerja ministrstvo-komisija izražalo na naslednje načine: počasno izvajanje ali neizvajanje dogovorjenega, nepripravljenost na posredovanje podatkov in informacij, vztrajnost pri zamujanju z izplačili sejnin in zapisniki. Morda se je reševanje tega v zadnjem letu spremenilo. Vendar zadnji dogodki kažejo, da je ministrstvo kooptiralo komisijo ne glede na to, kako so potekali interni pogovori pod streho MIZŠ pred napovedano konferenco, ki je ni bilo. Komisija je po svojih, domnevam, da zgolj nekaterih aktivno delujočih predstavnicah ta prevzem ponotranjila tako, da je prevzela aktualna orodja izvajanja oblasti: absurdnost zastavitev, konstruiranje domnevnih ozadij, stigmatiziranje, argumentacije, ki so namenjene zgolj samozaščiti, fantazma ugleda v domnevnem soju položaja. Skratka svet postfaktov in postresničnosti. Le tako si je mogoče razlagati, da samovoljen izstop iz komisije dobi na ministrstvu pisno oznako »razrešitev članstva v komisiji« ali da se skromen odziv raziskovalne skupnosti, kadar se določen posvet organizira v prostorih ministrstva, interpretira kot ignorantstvo.
Večina znanstvene skupnosti se z ministrstvom ne more poistovetiti, ker jo to duši. Kot duši prej dobro delujočo komisijo. Čeprav bi ta najbolj pripomogla k boljšim delovnim razmeram žensk in s tem h kakovosti znanstvenega polja, če bi sodelovala z avtonomnimi izhodišči. In v slogu ene od ikon osmomarčne zgodovine, »matere« Jones, ki ni želela biti humanitarka, ker je bila preprosto hell-raiser, producentka pekla. Zdaj se delajo vice brez konca in kraja s sektorskim tipom »tehničnih ovir« in diskurzivnih postresnic. V imenu očeta – oblasti (spol je na tej platformi popolnoma nepomemben) in na našo škodo.
Opomba: vse trditve iz prispevka, ki niso interpretativne narave, so preverljive in dostopne v obliki pisnega gradiva.
***
Prispevek je mnenje avtorja
***
izr. prof. dr. Renata Šribar je antropologinja in sociologinja.
