Zdravniki niso problem. Problem je sistem brez mojstrov

V slovenskem zdravstvu poteka proces, ki ga politika vztrajno spregleduje, ljudje pa ga občutimo vsak dan. Ne gre za to, da bi zdravniki delali preveč zasebno ali premalo javno. Ne gre za dvoživkarstvo, dopolnilno delo ali čakalne vrste. Gre za nekaj veliko bolj temeljnega. Izgubljamo ljudi, ki edini znajo opravljati najtežje posege in prenašati znanje na mlajše generacije. Ko sistem izgubi mojstre, izgubi svojo prihodnost.

V Sloveniji obstaja majhna, zelo dragocena skupina strokovnjakov, za katerimi je več desetletij izkušenj, napak, mentorstev in prakse. Nekatere operacije zna opraviti deset ljudi v državi. Nekatere diagnostične tehnike morda dvajset. To je vrh medicine, ne ker imajo nazive, ampak ker obvladajo znanje, ki ga ne more nadomestiti nobena hitra reforma. Da nekdo postane mojster v interventni kardiologiji, transplantaciji ali mikrokirurgiji, potrebuje petnajst ali dvajset let. Tak človek ni zlahka zamenljiv. In ko se tak človek umakne, se z njim pogosto umakne celotna veja stroke.

Imam veliko kolegov zdravnikov, ki povsem iskreno povedo, da so v javnem sistemu zato, ker tam opravljajo najtežje operacije, tiste, za katere ni drugega človeka, ki bi jih lahko izvedel. V javni bolnišnici ostajajo zaradi poslanstva, ker tam mentorirajo mlajše in prenašajo znanje naprej. Ne zaradi plače. Popoldne pa lahko, če enkrat na teden delajo še popoldanski termin ves mesec, zaslužijo skoraj celo dodatno plačo in, hvala bogu, da jo lahko. To jim omogoča dostojno življenje in ohranja njihovo prisotnost v javnem sistemu. Če bi se odločali samo po denarju, bi jih v javnem zdravstvu že zdavnaj ne bilo več.

Slovenija pa se je odločila, da bo te ljudi postavila v položaj osumljencev. Ker poleg redne službe delajo še zasebno, ker predavajo, ker operirajo drugje, ker sodelujejo v timih, v katerih jih potrebujejo. To je nenavadno predvsem zato, ker smo družba, v kateri skoraj ni poklica, ki ne bi imel svojega popoldanskega dela. Učitelji inštruirajo. Policisti varujejo prireditve. Programerji delajo projekte za druge naročnike. Glasbeniki nastopajo v lokalih. Računovodje vodijo knjige za znance. Gradbinci delajo »fuše«. Odvetniki popoldne pripravljajo pravne analize in vodijo zasebne stranke. Profesorji izvajajo plačljive seminarje, dodatna predavanja in projektno svetovanje. To je del kulture, del realnosti in del ekonomije. Pri zdravnikih pa ista praksa nenadoma postane moralni in politični problem. To ni reforma. To je selektivno kaznovanje.

Najbolj nevarna posledica ni krivica, ampak odliv znanja. Najboljši strokovnjaki niso niti neetični niti problematični. Nasprotno, so tisti, ki držijo sistem pokonci. A so tudi ljudje. In ljudi, ki imajo vrhunsko znanje, je najlažje užaliti in najtežje zadržati. Če jim omejiš avtonomijo, dodatno delo in profesionalno svobodo, bodo naredili tisto, kar je logično. Odšli bodo tja, kjer jih cenijo. Zasebni sektor jim zagotavlja boljše pogoje, tujina pa še več. Mlajši, ki bi se morali učiti od njih, pa ostanejo sami. Tako nastane praznina, ki je ne zapolni noben administrativni ukrep.

Zdravstvo ni tovarna, v kateri lahko zamenjaš delavca in nadaljuješ proizvodnjo. Medicina je obrt, ki temelji na odnosu mojster in vajenec. Najboljši kirurg uči mlajšega. Mlajši uči specializanta. Specializant uči študenta. Če izgine vrh piramide, se poruši celotna struktura. In prav to se dogaja. Nekaterih strok ne bo mogel nihče več učiti. V tujini so celo panoge izginile, ko se je umaknilo štiri ali pet ključnih ljudi. Slovensko zdravstvo je nevarno blizu temu robu.

In kam vodi tak razvoj? V državo, v kateri bomo najtežje operacije opravljali v Avstriji in na Hrvaškem. Ne ker bi si to želeli, ampak ker doma ne bo več nikogar. ZZZS bo plačal poseg, potne stroške in hotel, ker bo moral. Tako kot to že počne, ko pacienta pošlje v Avstrijo ali Italijo. Ne mislim, da je to namerno. Je pa posledica sistema, ki ga očitno nihče ne popravi pravočasno. In rezultat je, da zdravstveni denar na koncu odteka čez mejo, namesto da bi ostal doma in okrepil naš sistem. To je posebna ironija zdravstvene politike. Najprej izženeš znanje iz države, nato plačuješ tujcem, ker doma ni več mojstrov.

Pošteno vprašanje je zato samo eno. Kaj se zgodi, ko sistem izžene svoje najboljše? Zgodi se to, kar se že dogaja. Čakalne vrste rastejo, prostori strokovne odličnosti se praznijo, mladi izgubljajo mentorje, bolniki pa dostojanstvo. Ne zato ker bi bili zdravniki problem, ampak ker državna politika ne razume, da mojster ni strošek. Mojster je strateški kapital.

Iskreno upam, da bomo to pot znali ustaviti pravočasno. Današnji trenutek preveč spominja na čas pred brexitom. Razprave so glasne, resnica je zabrisana, sovražniki so napačno izbrani, posledice pa ljudje razumejo šele, ko ni več poti nazaj. V zdravstvu si takšnega razkošja ne moremo privoščiti. Če izgubimo mojstre, ki držijo sistem pokonci, ne izgubljamo privilegijev. Izgubljamo prihodnost.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.