Zdravstvo: med presežki in porazi

Pritiski na proračun: Enemu porabniku je mogoče povečati delež samo z zmanjšanjem deležev drugim.

Objavljeno
04. september 2016 18.38
Peter Glavič
Peter Glavič

V zadnjem času so se okrepili pritiski na vlado z zahtevami po povečanju sredstev za plače in dejavnosti. Gospodarstvo že dalj časa zahteva davčno reformo, ki bi znižala javne prihodke za 427 milijonov evrov; uvedli bi tudi »socialno kapico« na prispevke in odpravili omejitve plač menedžerjev v podjetjih v državni lasti. Sindikati javnega sektorja zahtevajo nekoč obljubljeno zvišanje plač za 380 milijonov evrov. Zdravniški sindikati zahtevajo dodatnih 100 milijonov evrov za plače zdravnikov ter blažje normative, kar pomeni več zaposlenih zdravnikov; za odpravo čakalnih vrst bi potrebovali še 120 milijonov, za oskrbo starajočega se prebivalstva okoli 150 milijonov in za dolgotrajno oskrbo 300 milijonov evrov. Upokojenci bi ob padajočih pokojninah radi 85 milijonov za uskladitev s plačami in inflacijo ter vsaj 50 milijonov evrov za odpravljeni regres. Občine zahtevajo za dvig povprečnine 280 milijonov evrov. NATO želi, da Slovenija poveča obrambni del proračuna za 218 milijonov evrov. Zahteve stavkajočih policistov, »težke okoli 90 milijonov evrov«, so bile delno uslišane, vendar so že sprožile dodatne zahteve vojakov in carinikov.

Dodatni stroški za državno blagajno

Vendar to še ni vse za naslednja leta. Izbrisani državljani naj bi dobili 130 milijonov evrov odškodnin, devizni varčevalci NLB na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini za vloge z obrestmi 385 milijonov evrov, lastniki delnic podržavljenih bank 200 milijonov evrov samo pri malih vlagateljih in imetniki podrejenih obveznic 600 milijonov evrov.

Ker smo se v času krize močno zadolžili, plačujemo na leto 800 milijonov evrov več obresti kot pred krizo. Dodatno zadolževanje ob gospodarski rasti ne pride v poštev. Virantova odprava plačnih nesorazmerij in povišanje minimalnih plač sta že med krizo dvignili stroške za plače; letos se je masa za plače v javnem sektorju že povečala za 3,5 odstotka.

Mednarodne primerjave kažejo, da je delež plač v bruto domačem proizvodu (BDP) s 57 odstotki drugi najvišji v državah članicah OECD (leta 2007 je bil 53 odstotkov). Po višini minimalnih stroškov dela smo na 3. mestu, za Čilom in Turčijo. Slovenija mora poleg tega zniževati proračunski primanjkljaj, ki naj bi bil letos še 840 milijonov evrov, na nič v letu 2020, torej vsako leto za 250 milijonov evrov. Hkrati mora zniževati javni dolg s 84 odstotkov BDP na 76 odstotkov.

Vse zahteve skupaj z višjimi obrestmi ocenjujemo na okoli 2,8 milijarde evrov na letni ravni. Slovenija naj bi naslednje leto dosegla raven BDP iz leta 2008, vendar zaradi dodatnih plačil za obresti ne more dosegati potrošnje iz leta 2008. Javna poraba je bila leta 2014 z 49,8 odstotka nad povprečjem EU28 (48,2 odstotka) in evrskega območja (49,2 odstotka). Zato je enemu porabniku možno povečati delež samo z zmanjševanjem deležev drugim. Ne ostane drugega kot dogovarjanje na osnovi argumentov in počasno spreminjanje deležev v smeri optimalnega ravnotežja med porabniki.

Največ za financiranje zdravstva

Najvišja dodatna sredstva naj bi bila potrebna za zdravstvo in oskrbo. Zadnja mednarodna primerjava izdatkov za zdravstvo, ki jo letno opravlja OECD, kaže, da je delež BDP za zdravstvo v Sloveniji znašal 8,7 odstotka, povprečje držav OECD je bilo 8,9 odstotka. Razvitejše države namenjajo za zdravstvo večji delež BDP, manj razvite manjšega; tej zakonitosti sledi tudi OECD-jev »indeks zdravja«.

Delež Slovenije ustreza njeni razvitosti – od manj razvitih namenjata večji delež le Portugalska in Grčija, manjšega ima več razvitejših držav (Finska, Velika Britanija, Irska in Luksemburg). Pogoste primerjave z Avstrijo, tako v deležu BDP (10,1 odstotka), še bolj pa v evrih, so neutemeljene (leta 2015 je bil naš nominalni BDP na prebivalca 18.100 evrov, avstrijski pa 38.500 evrov). Velik je tudi delež zasebnih sredstev – z 29 odstotki je bil nad povprečjem držav OECD (27 odstotkov); 16 odstotkov je iz dopolnilnega zavarovanja, 13 odstotkov pa »iz žepa«.

V obdobju krize se je delež BDP za zdravstvo močno povečal, od 8,0 odstotka leta 2005 na 8,8 odstotka leta 2013 (vključno z investicijami celo na 9,1 odstotka BDP), kar je nad povprečjem EU, ki je bilo 8,7 odstotka. Leta 2014 je bila rast letnih stroškov za zdravstvo 1,1 odstotka, povprečje držav OECD je bilo 1,0 odstotka. Kljub znižanju deleža v BDP na 8,5 odstotka je bila leta 2015 realna rast prihodkov celo +3,3-odstotna.

Več za preventivo, manj za upravljanje

Vzroki za povečanje izdatkov so nove metode zdravljenja, dražja oprema in zdravila, potrebe prebivalstva se povečujejo, večje so plače v zdravstvu. Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) poroča, da so se v obdobju krize izdatki na prebivalca v Sloveniji znižali enako kot v EU in padli le od 90,6 odstotka na 90,3 odstotka povprečja EU, čeprav je bil padec BDP v Sloveniji znatno večji kot v EU. Zrasli so izdatki za ambulantne obravnave in padli za bolnišnice, zelo so narasla vlaganja v preventivo in javno zdravje in upadli izdatki za upravljanje sistema.

Zdravstvo je kakovostno: Mednarodni ekonomski forum (WEF) nas uvršča na 15. mesto od 140 držav, Inštitut Legatum na 27. od 142 držav ter OECD na 24. od 36 držav. Razlike med posameznimi področji so velike (Večer, 4. in 11. junija 2016). Zaradi razlitja krvi v možgane (hemoragična kap) je po zadnjih podatkih v Sloveniji umrlo 25,1 odstotka sprejetih pacientov, kar je četrti najslabši rezultat med 36 državami OECD. Še mesto nižje smo pri zamašitvi žil (ishemična kap). Na drugi strani smo po smrtnosti zaradi srčne kapi (miokardni infarkt) četrti najboljši na lestvici. Po sprejemih v bolnišnice zaradi astme in kronične obstruktivne pljučne bolezni smo med boljšimi (osmi), pri sladkorni bolezni imamo podpovprečno število sprejemov v bolnišnice, vendar smo po deležu bolnikov z odrezanimi nogami med najslabšimi. Velike so tudi razlike med posameznimi bolnišnicami, npr. 5–6-kratnik v primerih padcev in preležanin.

Kakovost je očitno odvisna od prizadevanj posameznih zdravnikov in njihovih sodelavcev. Tako je razmerje operacij z nepotrebnimi poškodbami za posamezne zdravnike med najboljšimi in najslabšimi 1 : 50.

Na repu razvitih v EU

Učinkovitost slovenskega zdravstvenega sistema je po mnenju evropske komisije pod povprečjem držav EU28 (smo 20.), boljši sta manj razviti Portugalska in Bolgarija; Romunija tik pred nami ter Hrvaška in Estonija za nami so enako razvite kot Slovenija. Za nami ni nobene razvitejše države EU.

Za povečanje učinkovitosti so nujni strukturni ukrepi, ki bi lahko na dolgi rok umirili pritiske na rast deleža izdatkov za zdravstvo v BDP: vzpostavitev sistema vrednotenja zdravstvenih tehnologij, prenova modelov plačevanja izvajalcev, vpeljava spodbud za povečanje učinkovitosti zaposlenih, krepitev in večanje deleža primarne ravni, vlaganje v e-zdravje in vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe.

Rast plač v zdravstvu je bila v obdobju 2007–2015 z 20,7 odstotka nadpovprečna (v izobraževanju le 4,7 odstotka, v kulturi 5,8 odstotka itd.).

Med 50 najvišje plačanimi v javnem sektorju so zdravniki, večinoma direktorji zdravstvenih domov, s 7000–11.000 evri bruto na mesec, kakšen predsednik sodišča in direktor javne agencije. Predsedniki Ustavnega sodišča, vlade, državnega zbora zaslužijo pol manj. Če bi visoke plače znižali na nivo predsednikov, bi lahko zaposlili 100 mladih zdravnikov. Virantova odprava plačnih nesorazmerij je direktorjem zdravstvenih domov omogočila opravljati dve službi in zaslužiti dve plači, dekanom pa ne. Rektorjev ali dekanov na spisku ni. Plača dekana bi bila po pravilih nižja kot plača profesorja, zato raje ostanejo profesorji in prejemajo dodatek za dekansko funkcijo.

Ker so plače v zdravstvu bistveno višje kot one v visokem šolstvu, so profesorji medicine zaposleni v kliničnem centru in honorarno predavajo na univerzi; nočejo biti profesorji na univerzi s honorarnim delom v kliničnem centru. In ob tem sindikat zdravnikov zahteva tretjino višje plače. Ne upošteva omenjenih dodatnih obremenitev proračuna in boljše mednarodne uvrstitve financiranja zdravstva med državami OECD in EU28.

Namesto izsiljevanj je treba uvesti plačilo po uspehu, izboljševati kakovost, zaposlovati mlade zdravnike v okviru razpoložljivih finančnih sredstev, iskati donacije, dodatne projekte in bolnike v tujini. Treba je iskati skrite rezerve v organizaciji, izboljševati učinkovitost in pospeševati preventivo. Proračunska sredstva bodo rasla skladno z rastjo BDP, zasebna bi iz vzgojnih namenov lahko povečali s kakšnim evrom ali dvema za vsak obisk zdravnika in vsako zdravilo. Odseljeni zdravniki naj po pogodbi vrnejo sredstva za študij in specializacijo.

***

Zasl. prof. 
dr. Peter Glavič, strokovnjak za 
procesno sistemsko tehniko

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.