Zgodba o generaciji, ki vidi jasneje kot katerakoli druga

Vsako jutro se zbudimo v svet, ki nas sili k tekmovanju, nakupovanju in medsebojnemu primerjanju. Svet, v katerem prvi dotik in pogled namenimo telefonu namesto sočloveku.

Zasloni nas bombardirajo z informacijami, družbeni mediji postavljajo nerealne standarde, vsak naš korak se zdi merjen s številkami in uspehi. Doživljamo praznino, ki je ne moremo zapolniti z materialnimi dobrinami. To praznino si lahko razlagamo kot posledico nihilističnega kapitalizma.

Nismo prva generacija, ki živi v dobi kapitalizma, smo pa prva, ki ga zares občuti v dnu duše! To je sistem, v katerem tradicionalne vrednote – empatija, skupnost, družina – izgubijo svojo težo, gospodarstvo pa ne ponudi nobenih alternativ zanje. Smisel opredeljuje plitko zadovoljstvo, ki nam ga vzbujajo materialne dobrine.

Identiteto opredeljuje produktivnost. Dedek je imel poklic in stanovanje za vse življenje ter sosede, ki jih je poznal po imenu. Mi imamo profile na instagramu in najeta stanovanja, kjer soseda ne vidimo več mesecev.

Odvisnost otrok od družbenih omrežij: težava so tudi zasvojeni starši

Vsak vidik življenja postane ekonomska transakcija. Sistem obljublja neomejeno svobodo, a hkrati proizvaja občutek ujetosti in zmede. Kot družba si ne prizadevamo za bogastvo globokih čustvenih izkušenj, ampak za čim večje zaslužke, ker se zdi, da je to edini družbeno sprejemljiv način preživetja in nov standard uspeha.

Dvojna pričakovanja družbe

Zasuti smo z dvojnimi sporočili. Najprej: »Živi življenje! Carpe diem! Bodi svoboden!« Potem pa svarila: »Ne uniči se! Ne obžaluj! Bodi odgovoren!« Kako naj zadostimo obema? Kako naj izkusimo vse, a ostanemo celi in zdravi?

To protislovje se kaže tudi na področju intime. Seks je predstavljen kot izraz svobode, zabava brez obveznosti. Kot nekaj, kar moraš doživeti čim večkrat, z različnimi ljudmi, brez navezanosti. Na zaslonih vidimo »filme«, kjer je vse lahko in brez čustev. Hkrati pa vsi vemo, da je to ena najintimnejših stvari, ki jih lahko izkusimo – nekaj, kar pusti sled, nekaj, kar ni zgolj fizično.

Vsakdo, ki se je kdaj dotaknil drugega telesa ali spremenil svoje zavedanje, ve: gre za ozemlje, kjer meje izginejo. Je intimno, ranljivo in pusti sled – ne vedno vidno, ne vedno želeno, a vedno resnično. Nihče nam ne pove, da se bomo še več mesecev spraševali, zakaj smo naredili to, kar smo.

Anu Om Borak Shrestha, dijak Gimnazije Poljane. FOTO: Osebni Arhiv

Takšne izkušnje ne širijo le praznine – poglabljajo jo. Mladi se podajamo na lov za izkušnjami, kot bi bile zamenjava za smisel, ki ga ne moremo poimenovati. Medtem nas nezavedno spremlja vprašanje: kako naj najdem smisel v svetu, ki ga ne ponuja sam?

Eden od sedmih

Posledice te notranje razcepljenosti so žalostno konkretne. Današnji mladostniki se spopadamo z duševnimi stiskami in izzivi, ki so v svojem obsegu in intenzivnosti zgodovinsko redki. Živimo v svetu, ki od nas zahteva, da izpolnimo pričakovanja, ki jih ne moremo niti dojeti, kaj šele izpolniti.

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da skoraj vsak sedmi mladostnik v starosti od 10 do 19 let doživi duševno motnjo, pri čemer so depresija, anksioznost in vedenjske motnje med glavnimi vzroki za bolezni in oviranosti. Samomor je tretji najpogostejši vzrok smrti med mladimi, starimi od 15 do 29 let.

To ni izraz šibkosti posameznikov, ampak širši problem današnje spremenjene družbe. Številke o simptomih anksioznosti ali depresije in trend naraščanja duševnih stisk po covidu-19 jasno kažejo, da sedanja generacija mladih živi v času, ko notranja praznina in eksistencialna negotovost nista izjema, ampak pogosta tragična realnost.

Kako bi lahko mladim zagotovili cenovno dostopna lastniška stanovanja?

Carl G. Jung je opozarjal, da človek, ki izgubi stik s svojim notranjim jazom, tega nadomesti z maskami, ki jih svet pričakuje. A ko mask postane preveč, jaz razpade. Eden od sedmih mladih ni zgolj statistika – je glas izgubljenega jaza mladih, ki iščejo smisel v svetu, ki jih meri po številkah in dosežkih.

Slovenska statistika kaže, da stanje duševnega zdravja mladih ni le globalni trend, ampak tudi resna lokalna realnost. V Unicefovi raziskavi iz leta 2021 je 70 odstotkov slovenskih mladostnikov ocenilo svoje duševno zdravje kot slabo ter poročalo o simptomih, kot so motnje hranjenja, motnje spanja, dolgotrajna žalost ali obup.

Če si predstavljamo mladostnika, ki vsako noč prebedi ob telefonu, preplavljenem z neštetimi pričakovanji, statistika postane osebni odmev – vsak odstotek je (šepetajoči) glas tistih, ki se sprašujemo: Ali bomo kdaj res vedeli, kdo smo, kaj hočemo postati in kje je naše mesto?

Svoboda ali problem?

Ta negotovost se stopnjuje s paradoksom, ki ga dojemamo kot svobodo: s preobiljem izbire. Strmiš v Netflix. 10.000 naslovov. Pol ure iščeš. Na koncu ne izbereš ničesar – ali pa gledaš že tretjič isti film. To ne velja le za filme. To velja za tvojo fakulteto, za karierno pot, to, ali se identificiraš kot fant, dekle ali kaj drugega? Kdo te privlači? Kako se opredeljuješ? Vsaka izbira obljublja potencial, vsaka pušča občutek: kaj, če sem izbral narobe?

Kako so algoritmi mlade pahnili v seksualno recesijo

V svetu, v katerem smo zasuti z izbirami, vsak dan zahteva na stotine odločitev, od takšnih, kot so, kaj obleči in katero pijačo izbrati med odmorom, do takšnih, ki opredeljujejo našo prihodnost.

Včasih pa tudi našo identiteto: Kateri zaimek uporabljati? Kako se predstaviti? Ali povedati staršem o svoji usmerjenosti? Ali je to sploh prava usmerjenost ali samo faza? Na prvi pogled se zdi, da več izbire pomeni več svobode, a psihologija kaže nasprotno: preveč možnosti ustvarja paralizo in nenehen dvom o lastni odločitvi.

Psiholog Barry Schwartz to imenuje »paradoks izbire«: preveč možnosti nas paralizira, zmanjša zadovoljstvo in povzroči občutek nenehne odgovornosti za vsako napako.

Tako namesto osvobajanja prinese stres in dvom o sebi. Vsaka odločitev postane breme, saj vsaka »izgubljena priložnost« deluje kot osebna napaka, ne sistemska omejitev. Sledi veriga duševnih posledic: stres, tesnoba, dvom ... Skoraj vsakodnevno doživljamo protislovje – hrepenimo po svobodi izbire, vendar nam vsaka izbira pusti praznino ter občutek, da bi lahko izbrali bolje.

Odvisnost, ki smo jo podedovali

Naša negotovost ni zgolj posledica zmedenega sveta; je tudi dediščina. Nismo odvisni le od svojih telefonov – odvisni smo od telefonov naših staršev. Najstnik pride iz šole. Oče ga vpraša, kako je bilo, a pri tem niti enkrat ne dvigne pogleda s svojega telefona.

Raziskave kažejo na povezavo, ki jo vsi čutimo, a ostaja tabu: vsaka višja stopnja uporabe telefonov pri starših za 11 odstotkov poveča verjetnost, da bodo tudi njihovi otroci razvili težavne navade. To ni le statistika. To je občutek, da nisi dovolj zanimiv, da bi tvoji starši odložili telefon. In ti posvetili pozornost. 

To je sporočilo, zapisano globoko: zunanji svet je pomembnejši od tebe. Starši, ki pogosto preverjajo svoje telefone, imajo s svojimi otroki slabši odnos.

Mladi v Sloveniji: od doma odhajajo pozno, pogosto ujeti v prekarnosti

Če se sklicujemo na Junga, ki trdi, da se nezavedno najbolj oblikuje v zgodnjih letih, potem oče ali mati s telefonom ne vzgaja otroka, temveč človeka, ki mora za pozornost tekmovati z zaslonom.

In kaj je produkt takšnega otroštva? Najstnik, ki išče pozornost na edinem mestu, kjer jo je naučen iskati – na zaslonu. Slovenski mladostniki na telefonu preživimo v povprečju skoraj sedem ur dnevno, od tega približno 3,4 ure preživljamo na družbenih omrežjih.

Vendar nikoli ne slišimo: »Tvoji starši so bili preveč na telefonu, zato si zdaj tak.« Namesto tega slišimo: »Tvoja generacija je odvisna od ekranov.« A resnica je: nismo prvi, ki smo odvisni – smo prvi, ki odraščamo ob odvisnih starših.

Prihodnost, ki je ni

Stojiš pred karierno svetovalko. »Kaj te zanima?« te vpraša. Poveš: »Programiranje, oblikovanje, pisanje.« »Dobro,« pravi. »Ampak ali veš, da bo umetna inteligenca čez pet let večino tega naredila namesto tebe?« Ne veš. Tudi ona ne ve. Samo ponavlja tisto, kar je nekje prebrala ali slišala.

Chatgpt piše kodo. Midjourney riše. Sora snema filme. In ti? FOTO: Paul Hanna/AFP

Študiraš nekaj, o čemer ti pravijo, da bo »prihodnost«. A vsak teden pride nova aplikacija, ki v petih minutah naredi tisto, kar si se učil tri leta. Chatgpt piše kodo. Midjourney riše. Sora snema filme. In ti? Sediš v predavalnici in se učiš osnov nečesa, kar bo morda zastarelo, preden sploh diplomiraš.

Raziskava McKinsey iz leta 2023 ocenjuje, da bo umetna inteligenca do leta 2030 avtomatizirala od 400 do 800 milijonov delovnih mest po svetu.

Svetovni gospodarski forum navaja, da bo 65 odstotkov otrok, ki zdaj začenjajo osnovno šolo, delalo na delovnih mestih, ki še ne obstajajo. A to ni le globalna statistika – to je naša resničnost. Vsak dan nas sprašujejo: »Kaj boš postal?« In vsak dan razmišljaš: »Če bom sploh lahko postal karkoli.«

To ni strah pred prihodnostjo. To je življenje v sedanjosti, v kateri prihodnost ni več zagotovljena. Naši starši so imeli načrt: šola, služba, družina, pokojnina. Mi imamo chatgpt in vprašanje: »Ali bo moja služba sploh še obstajala, ko bom star trideset?«

Upanje vseeno obstaja

To ni zgodba o porazu. To je zgodba o generaciji, ki vidi jasneje kot katerakoli druga. Nismo šibki, ker čutimo praznino – smo dovolj močni, da jo poimenujemo.

Nismo izgubljeni, ker dvomimo o sistemu – imamo pogum, da ga vidimo takšnega, kakršen je. Generacija pred nami je verjela v obljube. Mi ne verjamemo – a prav zato lahko gradimo nekaj novega.

Morda ne bomo rešili sveta. A lahko rešimo drug drugega. FOTO: Shutterstock

Jung je rekel, da šele ko se soočimo s senco, lahko najdemo svetlobo. In mi se soočamo. Vsak dan, ko povemo na glas: »Ni v redu, kako živimo.« Vsak dan, ko zavrnemo igro, ki zahteva, da si nadenemo maske in se pretvarjamo, da smo srečni, medtem ko izgorevamo od stresa.

Pogosto ob vseh maskah izgubimo same sebe. Vendar vsak dan, ko drug drugemu rečemo: »Tudi jaz se tako počutim,« si olajšamo situacijo ter razbremenimo občutka izolacije in osamljenosti, ki nam ga sistem vsiljuje.

Sprememba ne bo prišla od sistema. Sistem se ne bo spremenil, dokler mu to koristi. Sprememba bo prišla iz nas – ko zavrnemo logiko, da mora imeti vsak trenutek ekonomsko vrednost.

Ko se bomo odločili, da smo več kot produktivnost, in ko bomo spoznali, kaj so zares naše temeljne vrednote, ki zapolnjujejo to praznino. Ko bomo gradili skupnosti zunaj kapitalističnih pravil.

Morda ne bomo rešili sveta. A lahko rešimo drug drugega. Lahko si vzamemo čas brez telefona. Lahko se pogovarjamo brez maske. Lahko živimo v trenutku. Lahko priznamo, da je v redu ne biti v redu. In lahko prenehamo verjeti, da je naša praznina naša krivda.

Generacija, ki jo statistika označuje kot najdepresivnejšo v zgodovini, ni generacija šibkih posameznikov. Je generacija, ki prvič jasno vidi sistem takšen, kakršen je – in ki zavrača laž, da je naša praznina naša krivda. Morda smo prav zato tisti, ki lahko nekaj spremenimo.

Če ne za svet, pa vsaj zase. In včasih je to dovolj.

***

Anu Om Borak Shrestha, dijak Gimnazije Poljane.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.