Zgodbe v času karantene

Zgodbe so v času karantene terapevtske. So nadomestek zunanjega sveta. Spomin na normalno življenje in obljuba, da se bo to nekoč spet začelo.
Fotografija: Nanizanke so dobre spremljevalke v tem času: tudi same so potencialno brezkončen vir zgodb. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Nanizanke so dobre spremljevalke v tem času: tudi same so potencialno brezkončen vir zgodb. FOTO: Reuters

V Dekameronu se skupina mladih zateče pred kugo v podeželsko hišo blizu Firenc. Čas si krajšajo s pripovedovanjem zgodb. Natančneje, med čakanjem na konec epidemije imajo dovolj časa, da prisluhnejo sto pripovedim: o ljubezni, bogastvu, prijateljstvu in izdajstvu. Več milijonov ljudi v tem hipu preživlja svoj lastni Dekameron. Izolirani so pred svetom, omejeni na svoj dom, ujeti v ožjo skupino ljudi – in čas si krajšajo z zgodbami. Edina razlika je ta, da si zgodb ne pripovedujejo, ampak jih gledajo na televiziji ali Netflixu. Svoj čas si zapolnijo z nanizankami.

Zgodbe so v času karantene terapevtske. So nadomestek zunanjega sveta. Opominjajo nas na življenje, ki nas čaka po koncu izolacije – so spomin na normalno življenje in hkrati obljuba, da se bo to življenje nekoč spet začelo. Imajo pa še en dobrodejen učinek. Pomagajo nam urediti naš občutek za čas. Ker je v času karantene delovni ritem prekinjen in sestanki odpovedani, se dnevi stapljajo v neskončen vikend. Nedelja ni več priložnost za počitek in ponedeljek ni več zagon novega delovnega tedna.

Dneva se nam zdita kot ponovitev istega scenarija. Spremljanje nanizanke – tako kot branje romana – pa pomaga postaviti naš čas v neko smiselno zaporedje. Nanizanka ima svoj »prej« in svoj »pozneje«. Mafijec Tony Soprano je v vsaki novi epizodi za odtenek bolj čemeren in agresiven, Taras Birsa se postopno približuje resnici o umoru, Ross in Rachel sta v vsaki sezoni Prijateljev sprta na nekoliko drugačen način. Vsaka nova epizoda je komplikacija ali razrešitev prejšnjih zapletov. Nanizanke nam torej ne pomagajo le pri krajšanju ali preganjanju časa. V naš čas prinašajo red – pomagajo nam nanizati dneve, ki so postali podobni drug drugemu, v logično zaporedje.

Ni naključje, da proces čakanja pogosto povezujemo s spremljanjem zgodb. V čakalnico pri zobozdravniku nesemo roman. Na čezoceanskem letu predvajajo film. Študentka na vlaku med Mursko Soboto in Ljubljano lahko pogleda celovečerec, pa bo še vedno imela čas za kavico v vagonu z restavracijo. In ne nazadnje, poslušanje zgodbe pomaga otroku prebiti tiste minute, ko čaka na spanec. Čakanje je nevzdržno zato, ker je čas čakanja prazen. V njem se ne zgodi noben dogodek, glede na katerega bi naše čakanje lahko razdelili na prej in pozneje. Zato so zgodbe idealno orožje proti čakanju. Prazni čas čakanja razdelijo na smiselne enote, na poglavja in pripetljaje. So vir dogodkov v času brez dogodkov. Ljudje, ki jim je pandemija prekinila delovno in prijateljsko življenje, so podobni otroku pred spanjem ali pacientu, ki mora dopoldne preživeti v čakalnici. Potrebujejo dobro zgodbo.

Nanizanke pa imajo tu neko prednost pred filmi ali romani ali krajšimi novelami. Romani, tudi tisti najzajetnejši, kakšna Vojna in mir ali Prišleki, se prej ali slej končajo. Roman je vir dogodkov, vendar je ta vir mogoče izčrpati. Še bolj je to nazorno pri filmu: vsi dogodki filma so logično uperjeni v tisti sklepni napis, »The End«, tako kot se pravljice vedno končajo z »in živela sta srečno do konca svojih dni«. Nanizanke pa so načelno lahko odprte. Serije nam dajejo slutiti razplet, vendar nam ta konec vedno znova izmaknejo izpred nosa. Mulder in Dana sta v Dosjejih X vselej tik pred tem, da odkrijeta zadnjo tančico, ki zakriva resnico o Nezemljanih, Zaroti in sploh vsem. Toda to razodetje se nikoli ne zgodi. Preloženo je na neko poznejšo epizodo, ki pa morda ne bo nikoli prispela. Zato so nanizanke idealen vir zgodb za naše trenutno stanje. Čakanje v tej pandemiji je mučno zato, ker si v nasprotju s pacientom v čakalnici ali potnikom na vlaku še ne znamo zamisliti, kako in približno kdaj se bo naše čakanje končalo. Zdi se potencialno neskončno. Zato so nanizanke tako dobre spremljevalke v tem času: tudi same so potencialno brezkončen vir zgodb.

Toda zdi se mi, da brezup ni umesten. Konec te karantene se nam ne bo izmikal v neskončnost. Čas, ki ga večina od nas – razen tistih, ki nadaljujejo nujno delo – preživlja v izolaciji, ni prazen čas. Ne drži, da bomo čez mesec ali dva na istem, kot smo danes. V tem času bomo v Sloveniji in drugje povečali zmogljivosti bolnišnic. Verjetno bomo odkrili boljše načine zdravljenja covida-19. Iznašli bomo učinkovitejše metode zaščite in preskrbe starejših državljanov. Kolektivna imunost se bo postopno povečala: ljudje, ki bodo preboleli bolezen, se bodo lahko vrnili na svoja delovna mesta, brez strahu, da bi širili virus ali ga staknili znova. Izboljšali bomo pogoje varnosti pri delu, izdelali bomo maske za splošno rabo in se jih, tako kot množice v Koreji, naučili pravilno uporabljati. Poleti ne bomo v istem stanju, kot smo danes: čas pred nami ni prazen. Medtem ko čakamo v izolaciji, delujejo po svetu neusahljivi viri človeške energije: farmacevti, zdravstveni delavci, inženirji. Tudi o njih bomo nekoč govorili zgodbe.
 

Preberite še:

Komentarji: