Tiskane izdaje
Berem slovenska tiskana občila. Članki o osamosvojitvenih težnjah Katalonije so na prvih straneh in potem še na marsikateri strani. Slovenci naj bi na široko podpirali katalonsko osamosvojitev, menda je že veliko naprednih Slovencev podpisalo neko listino, peticijo ali nekaj podobnega v podporo katalonskim domoljubom v »pravičnem boju za svobodo in neodvisnost«.
Samostojno in neodvisno državo privoščijo domnevno zatiranemu katalonskemu ljudstvu, tako kot smo si jo pridobili in priborili Slovenci ob razpadu bivše skupne domovine Jugoslavije. Za vse akcije katalonskih osvoboditeljev so zelo razumevajoči in jih v celoti podpirajo. Če imamo Slovenci samostojno, demokratično, parlamentarno, osamosvojeno ... državo, naj jo imajo še Katalonci.
Če bi bilo treba, bi najbrž podprli v borbi za svobodo še kakšno drugo evropsko narodnost. Na misel mi prihajajo Baski, Aragonci, Galižani, Akvitanci, Provansalci, Bretonci, Normandijci, Korzičani, Alzačani, Flamci, Valonci, Bavarci, Inuiti, Furlani, Škoti, Valižani, Moravci, Kašubi, Lužiški Srbi ...
Kaj vse bi se lahko osvobajalo v Rusiji, lahko samo slutim. Čečeni so v tem smislu najbolj znan in izpostavljen narod. Verjetno bi se zavzemali tudi za osamosvojitvene težnje podjarmljenih narodov po vsem svetu. Narodov, ki nimajo svoje države, je po svetu na stotine.
Zgodovinski spomin
Če bi bil jaz diktator v Španiji, bi Katalonce milostno spustil iz objema španske matere: »Če mislite, da vam bo življenje v samostojni, osamosvojeni, parlamentarni, demokratični ... Kataloniji lepše, boljše, srečnejše kot v skupni domovini, potem jo pač imejte. Pojdite v božjem imenu na svoje in uživajte! Srečno pot!«
Ob katalonskem osamosvajanju ni slabo, če prikličemo nekaj zgodovinskega spomina. V osnovni šoli pred desetletji je tovarišica Cilka takole končala pripoved o Samovi državi oziroma Samovi plemenski zvezi, kot se ponavadi izražajo zgodovinarji: »Po smrti kralja Sama je država razpadla.« Špekulacije o tem, kaj bi bilo, če Samova država ne bi razpadla, so tvegane. Močna slovanska srednjeevropska država od Baltika do Jadrana bi bila morda kos madžarski invaziji v Panonsko nižino v 9. stoletju. Slovani ne bi bili razdeljeni na južne in severne Slovane. Močna slovanska sredjeevropska država bi bila lahko resen partner državam na vzhodu, zahodu, severu in jugu.
V gimnaziji je profesor Sotošek resignirano zaključil predavanje s stavkom: »Po smrti Dušana Silnega je srbska država razpadla.« Carstvo Dušana Silnega je obsegalo današnjo Grčijo, Bolgarijo, Makedonijo, Srbijo, Črno goro in Bosno s Hercegovino. Dušan Silni je imel ambicije zavzeti Carigrad in prevzeti Bizantinsko cesarstvo. Močna balkansko-bizantinska država bi bila morda sposobna ustaviti kasnejšo turško invazijo na Balkan.
Nesrečni razhodi
Kaj namigujem s tema dvema zgodovinskima primeroma? To, da razpadanje držav ni nujno priporočljivo in uspešno. In res, propadanja in razpadanja velikih držav v bistvu niso bila srečna. Rimski imperij je obsegal celotno Sredozemlje in velik del severne in vzhodne Evrope z današnjo Francijo, deli Nemčije in Anglijo. Rimski imperij je bila mogočna civilizacija v vseh mogočih ozirih. Po razpadu rimskega imperija se Evropa pogrezne v srednji vek. Šele stoletja kasneje renesansa povzame tam, kjer je rimska civilizacija zastala. (Tole nima nobene zveze s Katalonijo: Od renesanse do računalnika je minilo približno 600 let. Če ne bi bilo »srednjeveškega premora« v razvoju Evrope, bi imeli prvi računalnik že okrog leta 1100!)
Slovence precej bolj zadevata vzpon in propad avstrijskega oziroma avstro-ogrskega imperija. V šoli za ta imperij nisem slišal dobre besede, čeprav je bila to velika in močna država z visokimi civilizacijskimi standardi. Mene zmeraj preseneča neverjetna ustvarjalnost imperija. Borovniški viadukt, solkanski most, most pri Ajbi, karavanški in bohinjski predor so ali so bili, na primer, kolosalni objekti na kranjskih železniških progah stare Avstrije.
Mnogi poznavalci menijo, da bi država obstala, če bi svojim narodom podelila več avtonomije, podobno kot so dobili avtonomijo Madžari. Po končani prvi svetovni vojni imperij razpade. Nastane vrsta manjših držav v skladu z takratno Wilsonovo doktrino, češ, vsak narod ima pravico do samoopredelitve. Vsaka posebej so bile sorazmerno lahek plen tretjega rajha. Po končani drugi vojni so prišle, spet vsaka posebej razen Republike Avstrije, v vazalni odnos s Sovjetskim imperijem.
Po razpadu črnožolte monarhije postane Slovenija del Kraljevine Jugoslavije. Po turbulentni drugi svetovni vojni ostane Slovenija v Jugoslaviji. Tokrat kot del nove, socialistične, federativne države.
Od nastanka leta 1918 pretresajo državo nacionalna nasprotja in ozemeljske pretenzije predvsem med Srbi in Hrvati, ki kulminirajo leta 1990 v razpad države na pet novih neodvisnih držav. Razpad je bil boleč in krvav. Razplamtela se je državljanska vojna. V vojnih konfliktih je padlo okrog 200.000 Jugoslovanov. Koliko je bilo v dogodkih ob razpadu ranjenih, telesno in mentalno pohabljenih, ne more zajeti nobena kronika ali statistika.
Nekateri predeli naše bivše skupne domovine so bili opustošeni in požgani. Še dolgo si ne bodo opomogli, če sploh kdaj. Trpljenje širokih ljudskih množic je bilo neizmerno. Kako naj bi se opredelili, na primer, otroci iz narodnostno mešanih zakonov, ki jih je bilo v bivši Jugi na tisoče? Na tisoče ljudi je pobegnilo in se izselilo. Sovraštva in mržnje ne bodo izgladila niti prihodnja desetletja.
Od spoštovanega subjekta
Po spremembi sistema, kot so ga doživele Poljska, Češka, Slovaška ..., in če ne bi bilo državljanske vojne, bi bila Jugoslavija sprejeta v Evropsko skupnost, najbrž tudi v NATO. Enako usodo bi doživele vse male države na pogorišču bivše države, če bi se miroljubno razšle, kot se je to dogodilo bivši Češkoslovaški. Mnenja sem, da je bil razpad Juge v bistvu nesreča.
V militantnih in kaotičnih razmerah med balkanskimi narodi okrog leta 1990 je bila osamosvojitev Slovenije edino možno in smiselno dejanje. Zgodilo se je, kar je bilo v danih razmerah najbolj primerno. Pretirano glorificiranje naše osamosvojitve ob razpadu Jugoslavije se mi, gledano na splošno, ne zdi smiselno. V bivši Jugi smo Slovenci veljali kot delavni, pošteni, varčni, izobraženi, natančni ... državljani. Bili naj bi nekakšna balkanska Švica. Ta mit se je po osamosvojitvi podrl. Od spoštovanega subjekta v Jugi smo postali državniški objekt na margini Evropske skupnosti.
Mislim, da ima Katalonija nekoliko podobno vlogo v Španiji, kot jo je imela Slovenija v Jugoslaviji. Barcelona, denimo, je v moji zavesti veliko bolj prisotna, kot je glavno mesto Madrid. Mislim, da ima Katalonija v španski državi precej poseben status – od nogometa do Gaudija. V Evropski uniji, kjer bodo, kadar bodo, najbrž pristali, bodo imeli status manjše obrobne države.
Veliki so močni
Napisal sem, da razpadanje držav v zgodovini ni bilo uspešno. Zadevo je mogoče motriti tudi nekoliko inverzno. Če bi Združene države Amerike razpadle na 50 državic, bi bilo svetovne prevlade te države v trenutku konec. Težko si je predstavljati Nemčijo, razpadlo na 16 državic, od Baden-Württemberga do Turingije. Ali pa Italijo, ki ima 20 upravnih enot od Abrucev do Benečije. Ali bi bili za to, da se Italija razpolovi na razvitejši severni del in ostanek?
V skoraj vsaki državi obstaja kakšen partikularističen (sebičen?) interes za ponovno izrisovanje mej. Ne navsezadnje: ali bi bili naši naprednjaki za osamosvojeno Štajersko, Koroško, Gorenjsko, Primorsko s Krasom, Notranjsko, Belo kranjino, Dolenjsko, Posavje, Pomurje in Ljubljansko pokrajino? Da se Ljubljana obnaša preveč centralistično in hegemonistično vizavi ostale države, je bridka pripomba slovenskega »podeželja«. Preveč denarja se naj bi stekalo v prestolnico naše države.
Večerni sprehod, na primer, po Novem mestu ali Ljubljani ta občutek potrjuje. V prvem je mestno življenje zreducirano na nekaj lokalov, Ljubljano razganja od vsemogočega mestnega dogajanja. To je že lahko iztočnica za osamosvajanje posameznih slovenskih pokrajin. Sprašujem: bi naši naprednjaki podpisovali peticijo za osamosvojitev, denimo, Štajerske?
Premišljevanje o Španiji in izdvajanju Katalonije iz te države se seveda neizogibno navezuje na premišljevanje o Evropski uniji. Evropska unija je največji politični dogodek v zgodovini Evrope. V skupnosti je prostovoljno združenih 28 držav z zelo različno zgodovinsko usodo. Nima smisla naštevati, v koliko in kakšnih kombinacijah so se te evropske države v preteklih stoletjih spopadale med seboj. To je zgodovina. Med članicami Unije so vojni spopadi nedopustni. Spopad, denimo, na Renu je dandanes nepredstavljiv.
Pax Europaea je dosežek brez primere v tisočletni zgodovini Evrope. Mislim, da se tega neverjetnega dejstva ne zavedamo zmeraj in dovolj. Nikjer na svetu se ne živi tako dobro in tako dolgo kot v Evropski uniji. Ekonomsko-socialni kriteriji so v Evropi najvišji. Z glavnimi protagonisti v Uniji imamo skupno valuto. Potujemo tja ali kam drugam, kakor se nam zdi in kadar se nam zdi. Tako lepo in dobro, kot se zdaj živi v Sloveniji, se ni nikdar. Kaj takega je bilo pred desetletji nepredstavljivo.
Kal destruktivizma
Nekateri moji napredni rojaki so do združene Evrope skeptični. Očitajo ji marsikaj po pravici in še več po krivici. Kar naprej ji prerokujejo skorajšnji konec. Večkrat imam vtis, da je v tem njihovem prizadevanju kal destruktivizma. Evropska unija jim gre v bistvu na živce. Po vzoru Velike Britanije naj bi zapustili Evropsko unijo. Če ta vendarle še ne bi razpadla, si najbrž želijo vsaj slovenexit. Le tako bi lahko imela moja država svojo lastno voljo in določljivost na vse mogoče načine. Vsemu svetu bi lahko dopovedovala, kako naj se vrti.
Jaz bi za tako mojo domovino predlagal takle naziv: Združeni kontinenti Slovenije/United Continents of Slovenia. No, ja, mogoče me je malo zaneslo, vsem tistim, ki so jim fragmentacije Španije, Slovenije, Velike Britanije in seveda Evropske unije pri srcu, svetujem pri njihovem prizadevanju veliko mero skepse in previdnosti. Zgodovinska izkušnja ni na njihovi strani.
Prof. Janez Suhadolc,
arhitekt
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
