Tiskane izdaje
Nekoč mi je švedski veleposlanik v Parizu povedal naslednjo zgodbo:
»Leta 1947, ko so v ZN potekale razprave o načrtu za razdelitev Palestine, sem bil član podkomiteja za Jeruzalem. Nekega dne so Judje poslali novega predstavnika. Ime mu je bilo Abba Eban. Govoril je čudovito angleščino, veliko boljšo kakor pa britanski in ameriški člani komiteja. Govoril je pol ure in na koncu v sobi ni bilo človeka, ki ne bi sovražil njegove drznosti.«
Na ta dogodek sem se spomnil, ko sem na televiziji gledal tiskovno konferenco, ki jo je vodil generalni direktor zunanjega ministrstva Dore Gold. Tema je bila pariška mirovna konferenca, ki jo naša vlada silovito napada.
Do Golda sem čutil odpor že takoj, ko sem ga videl. Bil je naš vleposlanik v ZN. Rekel sem si, da je to zgolj moja neprimerna reakcija na tuje Jude (»izgnani Judi« v izraelskem slengu). Goldova hebrejska izgovorjava ima izrazit ameriški naglas in ni Apolo. Sam bi si želel, da je naš predstavnik pokončen pionir, ki je videti kot Izraelec in govori angleško s hebrejskim naglasom. (Zvedam se, da to zveni rasistično, in me je zelo sram.)
Goldova konferenca se je vrtela okoli francoske mirovne pobude v zvezi z izraelsko-palestinskim konfliktom.
Sumim − in ta sum me še vedno navdaja −, da ta pobuda v resnici ni francoska, ampak zakamuflirana ameriška pobuda.
Vzbuja jezo izraelske vlade, a noben ameriški predsednik ne more predlagati takšne pobude, če hoče biti on ali njegova stranka še kdaj izvoljena.
Našo vlado preganja zlovešči strah. Barack Obama prezira Netanjahuja in ima za to upravičene razloge. Vendar pa javno proti njemu ne more narediti nič. Vsaj ne do volilnega dne opolnoči. Ne glede na to, ali bo izvoljena Hillary Clinton ali (bog ne daj) Donald Trump, bo Obama na položaju še tri mesece po volitvah. V tem obdobju je svoboden kot ptica na veji (kot bi rekli Nemci). Naredi lahko, karkoli si zaželi in o čemer je sanjal dan in noč, dolgih osem let. In sanjal je o Netanjahuju.
Ah, sladko maščevanje. A šele novembra. Če noče ogroziti demokratskega kandidata, mora do volitev plesati po Netanjahujevi melodiji.
Kaj torej lahko naredi že junija? Lahko poseje semena. Na primer, prosi Francoze, da organizirajo mirovno konferenco, ki bi pripravila vse potrebno za priznanje palestinske države.
Prositi Francoze za organizacijo konference na visoki ravni v Parizu je tako, kot bi dal mačku skledico mleka. Ni ti treba čakati na odgovor.
Francija, tako kot Velika Britanija, žaluje za svojo imperialno preteklostjo. Pariz je bil v tistih časih središče sveta. Izobraženi Nemci in Rusi (da ne omenjamo Egipčanov in Vietnamcev) so govorili francosko. Potni listi številnih narodov so bili v tem jeziku.
Takrat je bila na zemjevidu polovica sveta označena z modro, preostala polovica pa z britansko rdečo. Ta teden je minilo točno sto let, odkar sta francoski diplomat Georges Picot in njegov britanski kolega Mark Sykes razdelila otomanski Bližnji vzhod.
Tuji svetovni ministri (da ne omenjamo kraljev in predsednikov), zbrani v eni od najlepših palač v Parizu − to so francoske sanje. Tudi Britanci bi si želeli kaj takega, a so preveč zaposleni z infantilno potrebo po odhodu iz Evropske unije.
Kakorkli že, tukaj je francoska pobuda. Glamurozno srečanje zunanjih ministrov ali predstavnikov držav, ki zahtevajo ponovna pogajanja znotraj omejenega časovnega okvira, ki bi imel za cilj priznanje palestinske države.
Netanjahu ljubi Francijo. Z ženo se rada zabavata na francoski rivieri, obedujeta v najdražjih pariških restavracijah in prebivata v najbolj luksuznih pariških stanovanjih. Dokler seveda za to plačujejo drugi. Ta zadeva je prišla na dan prejšnji teden, na sojenju francoskemu Judu, ki je obtožen goljufij v zneskih več sto milijonov evrov in ki je plačal nekatera Netanjahujeva potovanja. Zadnji je prepričan, da mu za lastne užitke ni treba plačevati in da tako kot kraljica ne potrebuje kreditne kartice.
Toda imeti rad francoski luksuz je ena stvar, imeti rad francosko diplomacijo pa nekaj drugega. Ko se Netanjahu ne ukvarja s svojimi odvetniki, namenja svoj čas rušitvi francoske pobude.
Zakaj, za božjo voljo? Le kaj je tako slabega v tem, da se zberejo najvišji svetovni državniki in državnice, da bi ponovno zagnali izraelsko-palestinski mirovni proces? No, pravzaprav vse.
Mirovni proces je tako kot speči pes. Nevaren pes. Ko spi, si lahko Netanjahu dovoli vse: zaostri okupacijo palestinskih ozemelj, razširi naselbine (tiho, tiho, ne zbudi psa!) in še sto vsakdanjih stvari, ki naredijo okupacijo »trajno«. Potem pa pridejo Francozi in dregnejo psa v rebra.
»No, in?« bi utegnili reči nekateri. Že pred tem so bile konference, številni mirovni procesi in mednarodne resolucije. Če bo sklicana še ena velika konferenca in bodo na njej razpravljali o podrobnostih mirovnega sporazuma, se je Izrael ne bo udeležil, Netanjahu pa bo vse skupaj ignoriral. Kolikokrat se je to že zgodilo. Ni vredno niti zehljaja.
A tokrat bi utegnilo biti drugače. Ne samo po sebi, ampak zaradi mednarodnega vzdušja.
Izraelsko mednarodno obzorje postaja počasi vedno bolj temno. Po vsem svetu se vsak dan dogajajo majhne stvari. Resolucija tu, bojkot tam, obsodbe in protesti. Izraela, ki so ga vsi občudovali, že dolgo ni več.
Gibanje BDS je izjemno uspešno. Izraelskega gospodarstva sicer ne prizadene, a ustvarja določeno razpoloženje, najprej na kampusih, pozneje pa v njihovi okolici. Judovske institucije pošiljajo signale SOS.
Zdaj so že tudi same judovske institucije okužene. Dnevne novice o dogajanju na zasedenih ozemljih, in celo v samem Izraelu, Jude zelo prizadenejo, še posebej mlade. Mnogi od njih obrnejo Izraelu hrbet, nekateri pa se aktivirajo proti njemu.
Izrael je močna država. Njegova vojska je velika, orožje je najsodobnejše, gospodarstvo je zdravo (še posebej visoka tehnologija) in diplomatski uspehi so pogosti.
Tu ne gre za drugo Južno Afriko, kakor bi ga radi videli ljudje v gibanju BDS. Razlike so ogromne. Režim apartheida so vodili simpatizerji nacistov, medtem ko Izrael še vedno jezdi na valu svetovnega kesanja in obžalovanja zaradi holokavsta. Južna Afrika je bila odvisna od svoje uporne črne delovne sile, Izrael pa uvaža tujo delovno silo iz številnih držav.
Izrael v resnici ni odvisen od ameriške finančne pomoči. Ta pomoč je luksuz in nič več. Izrael sicer potrebuje veto ZDA proti sovražnim predlogom v ZN, toda na splošno lahko ignorira ZN, kar tudi počne.
Toda če pogledamo celotno sliko, je čedalje slabši mednarodni položaj Izraela skrb vzbujajoč. Celo Netanjahu je zaskrbljen. Svet počasi, a zanesljivo sprejema palestinsko državo kot življenjsko dejstvo in pogoj za mir.
Netanjahu se zato ozira naokrog, da bi našel novo zvijačo. In kaj vidi? Egipt!
Izraelski odnosi z Egiptom so stari že nekaj tisoč let. Ko se je prvotni izraelski narod šele oblikoval, je bil Egipt že območna velesila. V Bibliji je zapisano, da je bilo po izhodu iz Egipta (ki ga v resnici sploh ni bilo) v odnosih med močnim Egiptom in malim Izraelom veliko vzponov in padcev.
Ko so Asirci oblegali Jeruzalem in so Judje upali na pomoči iz Egipta, se jim je asirski general posmehoval: »Zdaj, glej, se zanašaš na ta nalomljeni trstovec, na Egipt, ki se vsakemu, ki se opre nanj, zadere v dlan in jo predre.« (2 Kr 18, 21; Iz 36, 6)
Zdajšnji faraon Abd al-Fattah al-Sisi je Netanjahujevo veliko upanje. Stalno bankrotirani Egipt je odvisen od Saudske Arabije. Saudijci pa so v boju proti Iranu in Bašarju Asadu (na skrivaj) odvisni od Izraela. Tudi Sisi je potemtakem (skrivni) zaveznik Izraela.
Da bi si okrepil svoj ugled, se tudi Sisi predstavlja kot mirovnik. Pozval je k »območni« mirovni pobudi.
V svojem žolčnem napadanju Francozov je Dore Gold hvalil egiptovsko mirovno pobudo. Francoze je obtožil, da jo sabotirajo ter s tem preprečujejo mir.
Tudi Netanjahu je verbalno sprejel egiptovsko pobudo. Pri tem je dodal, da so potrebne zgolj »nekatere spremembe«.
Pa še kako so potrebne. Sisijev načrt temelji na saudski mirovni pobudi iz leta 2002, ki jo je prevzela Arabska liga in je postala arabska mirovna pobuda. V njej se od Izraela zahteva, da zapusti vsa zasedena ozemlja (vključno s planoto Golan in vzhodnim Jeruzalemom), prizna palestinsko državo, omogoči palestinskim beguncem vrnitev itd. Netanjahu bi raje trpel neznanske muke, kakor da bi sprejel katerokoli od teh zahtev.
Izkoriščanje egiptovskega načrta kot izgovora za zavračanje francoskega načrta je čista predrznost, ki temelji na cinični predpostavki, da lahko ves svet neprestano goljufaš.
Mimogrede, »območno« je najnovejša krilatica. Pojavila se je pred časom in so jo prevzeli tudi nekateri dobromisleči Izraelci. »Območni mir«, kako čudovito.
Namesto da bi se pogovarjali o miru z osovraženimi Palestinci, se raje pogovarjajmo o miru na »območju«. Zveni dobro, a je popoln nesmisel.
Noben arabski voditelj od Maroka do Iraka ne bo podpisal mirovnega sporazuma z Izraelom, ki ne bo vključeval končanja okupacije in oblikovanja palestinske države. Nihče od njih tega tudi ne more storiti, ker bi mu to preprečile ljudske množice. Celo Anvar al-Sadat je vključil ta določila v mirovno pogodbo z Menachemom Beginom (vendar pa je bilo možno te določbe z lahkoto prelomiti).
Ko sem leta 1949 s prijatelji predložil prvo rešitev, ki je pozneje postala znana kot »dve državi za dve ljudstvi«, je bil za nas mir s celotnim arabskim svetom nekaj samoumevnega. Bilo je tudi samoumevno, da je v to vključen mir s palestinsko državo. To dvoje se prilega kot siamska dvojčka.
Govorjenje o »območnem miru« kot alternativi za mir s Palestinci je nesmisel. »Območni mir« v tem smislu ne pomeni miru.
Pred kratkim je Gideon Levi v Haaretzu zapisal, da Netanjahu in Avigdor Lieberman »govorita tako, kot je govoril Uri Avneri leta 1969.«
Zelo laskavo, a žal gre zgolj za zvijačo.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
