Življenje v čakalnici

V stari Jugi se je čakalo na olje, kavo, čokolado, riž. Tudi na stoenko. V osemdesetih še na parni dan. Blagovno čakanje so spretni reševali s skokom čez državno mejo in spotoma nase navlekli še dvoje kavbojk Carrera. Drugi smo le čakali.

Tudi danes se čaka. Dolge čakalne vrste v zdravstvu so srce družbe. Z njimi lahko dobiš točke na volitvah, lahko upravičiš finančne luknje, ustvarjaš nova zdravstvena zavarovanja. S čakalnimi vrstami se odstavlja zdravnike, ministre, pridobiš zlate palice, če si nespreten, pa leto do dve kehe. Čakalne vrste so nujne tudi za tržno zdravstvo. Brez njih bi samoplačniške storitve životarile.

Ker se posamezniki, ki imajo, čakanja naveličajo, storitev plačajo še iz žepa in tako s čakalnimi vrstami v naš zdravstveni sistem prinašajo dodaten denar. Kdo bi se ga branil? Toliko pozitivnih posledic, kot jih imajo čakalne vrste, ne prinese noben drug zdravstveni ukrep. Zato se je dobro vprašati, zakaj bi jih skrajševali, če že ne odpravili, ko pa koristijo skoraj vsem. Le bolniku ne.

Čakalnice polni preveliko povpraševanje po storitvah, ali pa je premajhna njihova ponudba. Najpogosteje pa se zatakne pri plačilu. Živimo v demokraciji, zato lahko svobodno izberete izvajalca, a kaj ko ste zdravstveni denar naložili v Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki denarnega toka do vašega izbranca ne pozna. Temu se po medicinsko reče – funkcionalna motnja. In v našem zdravstvu je funkcionalnih motenj veliko.

Se pravi, imamo kader, nimamo pa urejenega plačila za ta kader. Prepričan sem, da boste razumeli. Če vas zaščemi v levem kolku in iz tega ščemenja počasi nastane boleča hoja po stopnicah, v nadaljevanju tudi po ravnem in v zadnji fazi že ležanje v postelji, verjetno veste, da je vaš kolk fuč. Vse to že brez zdravnika. Lahko uporabite še umetno inteligenco, ki vam bo nabor možnih patologij razširila, a vseeno priporočila pregled pri zdravniku. Če zdravnika slučajno imate, vas bo sprejel v enem tednu. In potem se šele začne. Čakanje. Na prvo slikanje, ki je poceni, ne boste čakali dolgo. Radiolog napiše artroza kolka, kar vam vaš zdravnik prevede v obrabo in vas napoti k ortopedu.

Čakanje na vsak naslednji korak do rešitve se eksponentno povečuje. Mogoče je to prezapleten izraz za družboslovnega ali kako drugače omikanega bralca, ampak na koncu ne boste razumeli le, kaj je artroza, temveč tudi, kaj pomeni eksponentno. V roku pol leta pridete do ortopeda, ker tisti predvolilni ček o tridesetih dneh do specialista v času po volitvah več ne prime. Specialist z vsem svojim znanjem in izkušnjami ob pogledu na posnetek pove, da je kolk obrabljen. In to levi. Če tako menite vi, chatgpt, radiolog, vaš zdravnik in še kirurg, potem pa že bo.

In ortoped vpraša: »Bi se operirali?« »Seveda. Jutri.« Kdo pa si želi, da bi ga stalno bolelo in da bi ga bolečina omejila na turo med kavčem in hladilnikom. »Malo morgen.« Vpišejo vas v čakalnico z zagotovljenim domovanjem od leta do dveh. In če vam je bil izraz eksponentno še par vrstic nazaj nerazumljiv, vam je zdaj postal domač. Do vašega zdravnika v nekaj dneh, do rentgena v nekaj tednih, do ortopeda v nekaj mesecih in do operacije v nekaj letih. Na Šmarno goro pa nikoli, ker ste zlati čas rehabilitacije preždeli v čakalnici. Eksponentno enostavno.

Zapreš jim pipo, pa odprejo dve novi

In ker je pri nas tako, se v vsaki fazi čakanja iščejo in ponujajo neeksponentne rešitve. Trg vedno dela. Tudi čez meje komunizma, tudi znotraj mej državnega zdravstva, tudi v zaporu in med vojno. Tudi pod mizo v županskih pisarnah, tudi na Metelkovi, na Triglavu, kjer lahko pivo zamenjaš za osem evrov. In se najde kdo, ki že takoj na začetku seže v žep in gotovino zamenja za nov kolk. No, ja, žep ne bo dovolj.

Potrebna bo večja transakcija, ker tista vaša zdravstvena banka, ZZZS, izbranemu izvajalcu storitve ne plača. Pa ni napačen vaš kolk, napačen je status izvajalca. Ta, ki ima, plača, zato so zanj koraki od ene do druge postaje križevega pota levega kolka približno enako dolgi. Takih ni veliko. Je pa vedno več tistih, ki si s pravim zavarovanjem in malo manjšim denarnim vložkom uredijo hitrejšo pot do specialista – v manj kot tridesetih dneh. A se jim zatakne, ker ta zavarovanja trenutno pokrijejo le eno postajo križevega pota. Ostaneta vsaj še dve. Zato se znajdejo v slepem rokavu, ki pa ima včasih kakšno luknjo in se kdo iz slepe vrste pomotoma znajde v vrsti za operacijsko mizo.

Zavarovalnice so bistre. Zapreš jim eno pipo, pa odprejo dve novi. Tudi zdravniki nismo neinteligentni. Enako velja za paciente. Bolj te boli, bolj intenzivno iščeš. Po dveh, ki za zdravje vložita dodaten denar, ostane še tretja grupa pohlevnih državljanov, taki, kot sem bil jaz v času komunizma, ki vdano čakajo v pravi, vendar najdaljši vrsti. Vmes bodo še silvestrovo, osmi marec, dva rojstna dneva, par pogrebov čakajočih in nekoč nekje v neki vrsti pride tudi ta ponižni državljan do svojega operativnega konca, s katerim bosta on in njegov kirurg srečno živela do poznih dni.

To so poti in stranpoti čakanja. In to naj bi bil razlog za strašne novele, zaradi katerih sistem že niha in se sprejemajo že nove, ker po prvih novelah niha preveč in se zna zgoditi, da tudi tretje in četrte ne bodo ustrezne in bomo tako v naših zakonih dobili še eksponentno rast besed in z njimi še večji nered.

Lahko pa ste korajžni, prodorni, večjezični in v duhu My Voice, My Choice poseg opravite takoj za prvo mejo. Točno tam, kjer ste včasih kupovali kavbojke Carrera ali čokolado Milka. Po novem lahko tudi na vzhodu. Mogoče vas bo kirurg nagovoril celo v slovenskem jeziku. In ZZZS vam bo to plačal. Neverjetno. Milke seveda ne. Opozarjam, za mejo. Nič drugače kot v času komunizma. Za mejo se dobi vse, pri nas pa le tisto, kar določi država leto ali dve vnaprej, ker jim je taka matematika bolj enostavna. Danes riž, čez štirinajst dni tudi olje. Zato sklepam, da je predlagatelj take zakonodaje komunist. Če že to ne, pa gotovo ni rodoljub.

Seveda se lahko vse te poti in stranpoti čakalnih vrst v večji meri reši z digitalizacijo. Poteze v to smer so nakazale tablice ob koncu prejšnje vlade in računalniki v logaškem skladišču sedanje. Toda digitalni nadzor ne bo preverjal le vrst, ampak ga bodo zmotile tudi neverjetne razlike v številu posegov med enim in drugim zdravnikom, številu zapletov, racionalni porabi sredstev, ceni vgrajenega materiala in tako naprej. Bojim se, da to niso prvine, v katerih bi blesteli javni zavodi. In če k temu dodate vse na začetku naštete dobrine čakanja, res ni velikih možnosti, da se vrste skrajšajo.

Ko smo imeli doma dva najstnika, so se začela pogajanja o dopustu skupaj ali brez. In smo se znašli še zadnjič skupaj. Midva z ženo, pet najstnikov in še pes na vrhuncu norosti. Neobvladljivo, če jih ne bi z ženo in z vsemi možnimi aktivnostmi gonila od jutra do pozne teme in si zato zaslužila mirno noč. Še pes je spal.

Javno zdravstvo je storitev za javno zbrani denar

Podobno je z nedopustnim čakanjem. Pacienti so ob listanju po večletnih koledarjih razumljivo nestrpni. Nervozni so tudi pridni kolegi, ki bi radi delali, pa ne morejo. In eni in drugi razmišljajo, kako bi napetost rešili. Zato je edina in najbolj varna pot za pravičen zdravstveni mir koriščenje vsega razpoložljivega kadra in z njim intenzivno skrajšati čakalne vrste, in potreb po stranpoteh sploh ne bo. Kdo pa bi iskal druge linije, če bi mu storitev ponudilo dobro javno zdravstvo? In javno zdravstvo je storitev za javno zbrani denar.

Mimogrede. Da bi se lahko s preskrbljenostjo z zdravniki postavili med povprečno razvite evropske države, bi potrebovali okrog 1500 novih zdravnikov takoj. Če hočemo biti ob boku Avstrije, pa 4500. In slovenskemu pacientu, ki je že danes preskromno preskrbljen z izvajalci, oblast jemlje še par tistih, po nekaterih zadnjih zgledih najboljših, ki se niso uklonili režimu. Da o izgonu sester v trgovine, kozmetične salone, na fakultete in za tekoče trakove niti ne pišem. Zadnji ukrepi oblasti so tekoči trak v smrt javnega zdravstva v slogu reka Primite tatu!.

Pa vendar so rešitve precej enostavne. Ozadja, ki zavirajo rešitve, pa zelo zapletena in mogočna. Še tistemu, ki bi dregnil vanje, se rado zaplete. Se pa ena od možnih rešitev nakazuje že sama. Prej omenjena dodatna zavarovanja, ki urejajo poti do prve postaje križevega pota, ne sortirajo izvajalcev po tem, ali so zasebni, državni, s. p. Zanima jih le, kako dobro storitev ponujajo in po kakšni ceni. In to zanima tudi pacienta. Zna se zgoditi, da bo v bližnji prihodnosti dovolj velika množica uporabnikov dodatnih zavarovanj stopila pred ZZZS in rekla: »Tovariši, tale vaš šport je pa glede na rezultate za nas predrag.«

In takrat se bo verjetno za ljubi mir del denarja iz ZZZS preselil v druga, prava zdravstvena zavarovanja, kjer pa uporabniki obljubljeno tudi dobijo. Eno bo košarica A, drugo pa B. Bo to žametna revolucija v zdravstvu? Pa naj bo. Kam se bodo ob tem manevru skrili neuničljivi dobavitelji z nemarno dragimi žilnimi opornicami, kolčnimi protezami in drugimi vsadki z menija javnih zavodov, ne vem. Najraje imajo Ciper in Liechtenstein. Mogoče tudi Švico. Dovolimo jim, da gredo čez mejo, tisto geografsko, ker z zaslužki na račun bolnih hodijo čez meje že predolgo. Borci za ohranitev državnega zdravstva so borci za dobavitelje. Mislite, da bo zasebni zdravstveni izvajalec, ki vam bo v vaše srčne žile vstavil opornico, to plačal po ekskluzivni slovenski ceni ali raje po cenejši nemški? »Malo morgen.«

Kaj nam koristi lepo ime, če pa vsebina ni taka

Spremembe so neizogibne. Do takrat je pa še nekaj dni, ki jih bo treba preživeti v čakalnici. Če ste v prejšnjem režimu hodili čez mejo po kavbojke, lahko v sedanjem tja stopite po nov kolk. To je cena režima. Zame bo zmagovalec volitev tisti, ki mi bo zagotovil, da bo moj zdravstveni ček plačal storitev pri slovenskem izvajalcu. Sam si ga bom izbral. Če lahko izberem kavbojke, je verjetno prav, da si lahko izberem tudi zdravnika. Ali bo v mreži, pod njo, vmes, pa ni moja stvar, ker svoja sredstva za zdravstvo odmerjam za oskrbo, ne pa za nedelujočo mrežo, pa naj se ji reče celo javno zdravstvo. Kaj nam koristi lepo ime, če pa vsebina ni taka. Lepo ime imajo tudi javne hiše.

 

***

Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.