Zmaga (ne)kulture življenja nad dostojanstvom in človečnostjo

Referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je mimo. Vsaka stran po svoje interpretira njegov rezultat. Govor je o rešitvi otrok s posebnimi potrebami itd. Najdemo izjave o svetem poslanstvu zdravništva. Pa izjave, da prenehanje življenja ni predvolilna tema. Pravzaprav je tragikomedija dogajanja okrog referenduma pokazala, da je cankarjanski duh Pohujšanja v dolini Šentflorjanski še kako živ.

Poglejmo si, o čem je ljudstvo sploh odločalo. Odločalo je o humani in dostojanstveni smrti – ne po želji ali meri zdravništva ali religije, temveč po meri in želji posameznika. Odločalo je o ustavni pravici do osebnega dostojanstva. Odločalo se je o tem, da je smrt tudi oblika končanja zdravljenja. Po vsebini je bil to v resnici ustavni referendum in ne zakonodajni. Zato bi bilo upravičeno pričakovati od Državnega zbora RS, da bi referendumsko vprašanje ustrezno umestil.

Pustimo ob strani vse dogmatske izjave nasprotnikov zakona, ki nimajo temelja ne v samem tekstu zavrnjenega zakona in ne v namenu ureditve področja. Bolj vzbuja skrb dejstvo, da se zakonodajni referendumi zlorabljajo za namen izigravanja pravnega reda. Še večjo skrb vzbuja, da to igro sprejemata tako Državni zbor RS kot tudi Vlada RS. Za pravnika bolj zanimivo vprašanje omenjenega referenduma je drugo: ali zavrnjeni zakon res krši ustavno določbo o nedotakljivosti življenja? V tem delu pa se celotni politični spekter znajde v neprijetnem položaju – nihče ni prepričan, kako bi Ustavno sodišče RS v konkretnem primeru odločilo.

O tem, ali je zakon ustaven ali ne (torej (ne)skladen z ustavno določbo o nedotakljivosti življenja), bi lahko in tudi moralo odločati Ustavno sodišče RS. Vendar nihče, ki bi lahko sprožil takšen postopek in s tem preprečil izvedbo nepotrebnega (in dragega) referenduma, ni odreagiral. Ustavno sodišče RS bi namreč v tem primeru dokončno odločilo, ali je pravica do predčasnega prenehanja življenja ustavno dopustna ali ne. Še več, Ustavno sodišče RS bi moralo v tem primeru določiti, ali je pravica do predčasnega prenehanja življenja tudi del ustavne pravice do osebnega dostojanstva in jo mora torej zakonodajalec tudi dopustiti in urediti. Glede evtanazije pa se je izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Lahko se samo vprašamo, zakaj je bila celotna politična mavrica navdušena nad referendumom namesto ustavnosodne presoje. Lažje in manj tvegano je vzklikati, da gre za kršitev ustave, ter zahtevati referendum kot pa to dokončno preveriti na Ustavnem sodišču RS.

Dr. Borut Stražišar doktor pravnih znanosti, predavatelj na Erudiu. FOTO: Blaž Samec/Delo

Referendum ni rešil ničesar – samo odložil je možno rešitev za eno leto. Imeli smo drago merjenje javnega mnenja volivcev glede pripadnosti eni ali drugi opciji. Nikakor pa to ni bil referendum, ki bi kakorkoli rešil vprašanje odločanja o življenju in smrti. Še vedno si potencialno stojita nasproti dve ustavni pravici – pravica do nedotakljivosti življenja in pravica do osebnega dostojanstva. V nekem trenutku bo politični spekter odločitev o tem moral prepustiti Ustavnemu sodišču RS – če seveda ne bo sam našel modrosti in razumevanja za sprejetje lastne odločitve.

Na referendumu se je odločalo o temeljnih pravicah pacienta, da odloča o svojem telesu v postopku zdravljenja. Odločalo se je o temeljni pacientovi pravici, da svojcem prikrije lastno zdravstveno stanje. Gre za pravico iz zakona o pacientovih pravicah. V kampanji proti zakonu o predčasnem prenehanju življenja se je to prikazovalo kot eno največjih pomanjkljivosti. Zdravstveni podatki so še po direktivi EU o varstvu osebnih podatkov občutljivi osebni podatki, deležni posebnega varstva. Ampak koga pri naši demagogiji sploh briga evropska zakonodaja – vključno s tistimi strankami, ki se imajo za evropske. Ne, odločitve za smrt kot obliko končanja zdravljenja polno opravilen človek pač ne more samostojno sprejeti. Tukaj morajo imeti svojci to informacijo, pa četudi v nasprotju z evropsko zakonodajo.

Po zakonu o pacientovih pravicah ima vsakdo pravico odločati o svojem zdravljenju in odrekanju določenim postopkom. Imamo pravico do »DNR – ne oživljaj«, četudi bi lahko z oživljanjem podaljšali življenje (ali ga celo rešili). Imamo pravico, da v komi prepovemo hranjenje in celo vnos tekočine s ciljem hitrejše smrti. Imamo pravico do tako imenovane paliativne sedacije. Sedanja zakonodaja torej v določenih primerih omogoča neko vrsto evtanazije – pa kakorkoli to zdravniški stan zaradi lastne vesti poimenuje. Zelo banalno, a vendar bistveno. Za primer kome lahko podam izjavo za gladovno stavko, da izstradam telo in hitreje umrem. Ne morem pa umreti na human način – brez stradanja. Ne, pacienta in včasih svojce je treba mučiti do bridkega konca. Živali v naši družbi pa imajo pravico do evtanazije, če trpijo. Potem pa se čudimo nizki rodnosti. Saj so živali v naši družbi pomembnejše od ljudi. Zato imamo očitno v naši družbi raje mačke in pse (ali še kakšne druge ljubljenčke) kot otroke.

Kakšne so možnosti za ponovitev referenduma

Zanimivo je, da si medicina pridržuje pravico do odločanja in presoje o tem, koliko kdo trpi – ampak samo, ko ji to ustreza. Po drugi svetovni vojni je bilo vzpostavljeno pravilo, da nihče ne sme biti izpostavljen medicinskim poskusom brez njegovega soglasja. Kasneje se je to soglasje preneslo na vse posege. Ampak pri nas imamo očitno avtoritete, ki želijo biti nad sistemom – pod krinko njihove etičnosti in moralnosti. Poslušamo zdravnike, ki si jemljejo monopolno pravico, da vedo, kaj si želijo pacienti. O pacientih in njihovem trpljenju, trpljenju njihovih svojcev največ vedo medicinske sestre in negovalke/negovalci. O trpljenju lahko govorimo tisti, ki smo bili pri polni zavesti zaprti v lastnem telesu. O trpljenju lahko govorijo tisti, ki se borijo z neozdravljivo boleznijo in slabšanjem kakovosti svojega življenja. Spoštovani zdravniki, vso pravico imate, da govorite o zdravljenju in vseh vidikih zdravljenja. Nimate pa pravice (ne etične in ne moralne), da zagovarjate paciente oziroma prikazujete, da zagovarjate njihove interese in pravice. Nimate pravice, da razlagate svoje izkušnje s pacienti in njihove izjave ob koncu življenja – kje je tukaj zaupnost razmerja med zdravnikom in pacientom? Pacienti imamo vso pravico sami odločati o načinih zdravljenja, o prepovedi posameznega zdravljenja in o tem, komu dovoljujemo vpogled v zdravstveno dokumentacijo. Imamo institucije, ki so postavljene za zagovarjanje pravic pacientov (varuh pacientovih pravic, varuh človekovih pravic). Med varuhi pacientovih pravic ni naštetih ne verskih skupnosti in ne zdravniških organizacij.

Verjetno bodo tako imenovani zagovorniki kulture življenja z užitkom gledali mučne obiske svojcev v enotah za intenzivno terapijo (EIT) ob slabšanju lastnega stanja in zavedanju hektičnosti sodobnega življenja. Prav je, da svojce vsak dan mučimo še z obiski v EIT. Koga briga, če bodo zaradi preobremenitev doživeli nezgodo. Mi bomo itak kmalu pokojni. Zelo velika (krščanska) ljubezen do naših bližnjih. To lahko razumemo zgolj tisti, ki smo to doživeli. Gre za svojevrsten paradoks, ki ga ne verske skupnosti in ne zdravniški stan nikoli ne bodo doumeli (pri vsej visoki etičnosti in moralnosti). Posameznik si želi živeti – ne zaradi sebe, temveč zaradi bližnjih. Večinoma nočemo umreti, ker ne želimo prizadeti bolečine bližnjim. Ker jih ne želimo prizadeti z lastno smrtjo. Vendar po drugi strani trpimo, ker se zavedamo, da jim z življenjem v EIT povzročamo dodatno delo in povečujemo hektičnost njihovega življenja. In tukaj pride želja po čimprejšnji smrti. Da svoje bližnje odrešimo dodatnega dela, skrbi in hektičnosti – kot odraz naše končne ljubezni in skrbi do naših bližnjih. Spoštovane verske skupnosti in zdravniški stan – tudi to je del resničnega vsakdanjika v enotah EIT. Ampak tega vam nihče ne bo odkrito povedal zaradi strahu pred popolnim zanemarjanjem (verniki pa iz strahu pred Bogom).

O pacientih in njihovem trpljenju, trpljenju njihovih svojcev največ vedo medicinske sestre in negovalke/negovalci. FOTO: Uroš Hočevar/Kolektiff

V razpravi smo lahko brali in poslušali, da je paliativa boljša alternativa od predčasnega prenehanja življenja. Sam zdravniški stan je to predstavljal kot alternativo. Ampak paliativna oskrba je del postopka zdravljenja – resda končna in nepovratna. Gre za zdravniško skovanko. Bolje, kot je bilo včasih, ko so rekli, da medicina nima več rešitev. Namesto da bolniku poveš, da ga čaka gotova smrt, mu lepše poveš, da ga čaka paliativno zdravljenje. Če govorimo o alternativi na koncu, potem bo moral zdravniški stan navesti tudi druge alternative. In če izvajalcev ne bo v naši državi, bodo ljudje storitve koristili v drugi državi (tudi na zavarovalniške stroške).

Slovenska družba ima dve možnosti. Ali bomo priznali pravico pacienta, da odloča o lastnem telesu in želenih zdravstvenih postopkih, in s tem tudi pravico do predčasnega prenehanja življenja. Zakon nikoli ni popoln. Toda obstaja nadzor javnosti nad njegovim izvajanjem (vključujoč tudi možne anomalije). Lahko pa vztrajamo pri sedanjem sistemu, kjer zdravniki odločajo, kako nam bodo dopustili umreti. Pri tem bomo odvisni od razumevanja medicinske etike vsakokratnega lečečega zdravnika (ter tvegali tudi morebitne primere nepotrebnega podaljševanja zdravljenja). Hkrati pa bomo zanikali pravico pacienta, da odloča o končanju zdravljenja. Ali bo takšno končanje zdravljenja izvajano znotraj javne zdravstvene službe ali zunaj, je politična odločitev države. Ne gre za referendumsko, ampak za pravno-politično vprašanje.

Pravzaprav je zavrnjeni zakon civilne družbe treba gledati kot odziv dela družbe na nesposobnost politike in stroke rešiti humanistično vprašanje odnosa do smrti. Vse dogajanje pred referendumom in po njem je pokazalo, da ne parlamentarne stranke, ne verske skupnosti in ne pristojne stanovske organizacije niso sposobne resne razprave in priprave sprejemljive rešitve. To se je kazalo tudi v tem, da so večino referendumskih akcij prepuščale civilni družbi – same pa so se previdno držale v ozadju.

Predčasno prenehanje življenja je tematika, ki bi jo vsebinsko moral urejati zakon o pacientovih pravicah. Temeljno etično in humanistično (ter tudi ustavno) vprašanje je, ali lahko samostojno izberem smrt kot končanje bolezni, preden mati narava o tem sama odloči.

Spoštovani zmagovalci referenduma in nasprotniki zakona – izglasovali ste, da morajo ljudje trpeti do kome in šele potem dobijo pravico, da se izstradajo do predčasne smrti. Zelo humana in dostojanstvena smrt. Zelo etična in moralna drža. Razprave o človečnosti niso politikantske, temveč resne predvolilne politične teme. Prav je, da se o njih razpravlja tudi v predvolilnem času. Verjemite, za odločitev za smrt potrebujete veliko poguma in razmisleka. O skoku z visoke pečine v morje sanja veliko ljudi, malo si jih upa to v resnici storiti.

***

Dr. Borut Stražišar, doktor pravnih znanosti, predavatelj na Erudiu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.