Zrcalni svet
čet, 08.03.2018, 09:00
Zrcalni svet
Na nekem planetu v nekem osončju se moški bojujejo za svojo enakopravnost z ženskami.
Na nekem planetu v nekem osončju je v razcvetu visoko razvita civilizacija. Polovica prebivalcev planeta so moški, ki imajo vsako leto poseben praznik, ko zaznamujejo dan boja za svojo enakopravnost z ženskami.

Večina prebivalcev v razvitih delih tega planeta, tako žensk kot moških, meni, da je ta praznik le še opomin na davno minule čase, ko so bili moški obravnavani kot manjvredni. A ta čas je k sreči minil pred davnimi desetletji in zdaj je vse drugače. Vsi zakoni in akti so napisani v nevtralni slovnični obliki, kjer je ženska oblika uporabljena za oba spola. Moški imajo volilno pravico, pravico dedovanja, lahko potujejo in se poročajo po svoji želji, se izobražujejo, zaposlijo, kjerkoli hočejo, v nekaterih državah/poklicih dobijo za enako delo celo enako plačilo, lahko postanejo predsedniki držav itd. Kaj več bi si lahko želeli? Na papirju je vse zelo lepo urejeno in enakopravno.

Če se iz takih lepo urejenih držav premaknejo za nekaj odstotkov obsega planeta vstran, pridejo do krajev, kjer si morajo moški zunaj doma zakrivati obraz, ne smejo odločati o tem, s kom, kdaj in koliko otrok bodo imeli, in kjer je šolanje moških v najboljšem primeru obravnavano kot potrata časa, če že ne kot zelo slaba ideja, saj je znano, da so neizobraženi bolj podložni ženskam. Ponekod s tem namenom moškim tudi pohabljajo spolne organe.

Pa ostanimo v razvitih in demokratičnih delih tega planeta. Podrobnejši pogled oziroma enostavna statistika pokaže vrsto razlik: od tega, da so moški pogosteje žrtve nasilja doma, do tega, da više ko gredo po hierarhični lestvici, večji je delež žensk. Večina tistih, ki vodijo igro in pišejo pravila, so ženske: voditeljice držav in političnih strank, ministrice, članice parlamentov, direktorice podjetij in inštitutov, rektorice univerz ...

Nihče ne more ugovarjati, da pravila niso postavljena povsem enakopravno. Mladi moški odraščajo v prepričanju, da jim je vse dosegljivo enako kot ženskam. Med univerzitetnimi diplomanti jih je že vrsto let celo več kot žensk. Med (stalno) zaposlenimi pa manj. To, da so na vodilnih položajih pretežno ženske, razlagajo kot posledico tega, da so moški pač drugačni. Ne rodijo otrok, po splošnem prepričanju nimajo občutka za sodelovanje, soljudi, empatijo in podobno. Njih preprosto ne zanimajo pomembne teme in se raje ukvarjajo s tipično moškimi, kot so avtomobili in šport. Zaradi svojih hormonov, ki jim včasih ponagajajo, so nagnjeni k tekmovalnosti, agresivnosti in napihovanju lastnega ega, kar jih dela manj primerne za vodstvene funkcije. Mnogi potiho celo mislijo, da so tudi manj sposobni, vendar si tega v enakopravni družbi nihče ne upa izreči na glas.

Ko se v medijih razpravlja o pomembnih temah, kot so politika, gospodarstvo, finance, razvoj ..., je večina sogovornic ženskega spola. Kadar razpravljajo o mehkih, manj pomembnih temah, lahko pridejo do besede tudi moški. Pogosto pa se pojavljajo v reklamnih sporočilih in zabavnih oddajah, v razvedritev žensk napravljeni v seksi oblačilca, ki več odkrivajo, kot zakrivajo. Moške, ki so v poklicu uspešni, pogosto (zasebno in v medijih) ocenjujejo po njihovem videzu, komentirajo njihova oblačila in jih sprašujejo, kako jim uspe uskladiti kariero in družinske obveznosti.

Ženske prevladujejo na vodilnih položajih na vseh področjih (tudi tam, kjer so med zaposlenimi pretežno moški) in imajo tako imenovani »old girls club«, ki se srečuje v velneških centrih in kozmetičnih salonih ter ceni in omogoča napredek tistim, ki so po njihovih kriterijih najbolj sposobne in primerne naslednice, skratka tistim, ki so jim podobne. Če kdo omeni kvote, postanejo vse zelo zaskrbljene, da bi na ta način na vodstvene položaje prišli manj sposobni moški.

Včasih se tudi dogaja, da ženske na vodilnih položajih nekoliko zanese in spolno nadlegujejo svoje podrejene, ampak takšna pričevanja žrtev je treba jemati z rezervo, saj se nikoli ne ve, kaj se je zares zgodilo. Morda je moški iz koristoljublja sam igral na to karto ali pa je bil nesporazum. Predvsem pa je to problem, ki ga morajo rešiti žrtve.

Prav tako so moški tisti, ki morajo odpraviti ostanke diskriminacije (če morda kje še kakšen je). Večina žensk je sicer za emancipacijo moških, doma pomaga pri vzgoji otrok in pranju avtomobila, a ne čuti odgovornosti in nima ne časa in ne motivacije, da bi se ukvarjala z reševanjem obrobnih in dlakocepskih problemov drugega spola oziroma neke manjšine, kot to pogosto dojemajo. Na zelo redke posameznice, ki se javno zavzemajo za odpravo preostalih primerov diskriminacije moških, gledajo z velikim nerazumevanjem: »Le kaj ji je? Ali nima drugega pametnejšega dela?«

Ko pride do politike in volitev, tako ženske kot moški raje volijo ženske, pametni moški pa nočejo niti kandidirati in vstopiti v »ženske« politične igrice. Raje se držijo svojega strokovnega področja, na katero se dobro spoznajo (in kjer so na varnem, saj je nadrejena zadovoljna z njihovim delom).

Včasih se slišijo glasovi, ki pravijo, da so si moški sami krivi za tako situacijo. Na primer, zakaj si pa bolj ne pomagajo med sabo in zakaj ne vzgojijo svojih hčera, da bi imele več razumevanja za enakopravnost moških, ter svojih sinov, da bi bili po načinu delovanja bolj podobni ženskam in s tem bolj prilagojeni na tak ženski svet.

In tako vse ostaja po starem. Govoriti o teh temah se na planetu spodobi le enkrat na leto, tretji dan osmega meseca, ko moški v znak pozornosti dobijo od žensk steklenico vina ali zaboj piva, saj imajo to baje radi. Druge dni leta je bolje, da molčijo in ne težijo.

Andreja Gomboc, dr. fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici, urednica Portala v vesolje

Zrcalni svet

Foto: Matej Družnik/Delo