Tiskane izdaje
»Mednarodno pravo ni še nikogar ustavilo v prizadevanjih po osvajanjih in maščevanju.«
Allen Drury, pisatelj, Pulitzerjev nagrajenec
Razočaranja nad mednarodnim pravom so kot razočaranja nad politiko – so neizogibna in zato nepotrebna. Še ne tako dolgo tega so študente prvih letnikov mednarodnega prava že na prvem predavanju poučili, da mednarodno pravo v resnici ni pravo kot vse druge vrste prava, zato v mednarodnem pravu ni sankcij za kršitelje. A tako pošteno in iskreno so svoje lekcije začeli samo dobri, izkušeni in samozavestni učitelji, ki mladim niso hoteli prodajati votlih fraz in vere v načela, v katera še sami niso čisto verjeli. Po padcu komunizma in koncu hladne vojne je v evforiji domnevnega konca zgodovine prevladalo upanje, da bo novi svetovni red pravičnejši, ustanovljeno je bilo Mednarodno kazensko sodišče in za zločine so bile predvidene sankcije. A žal samo za članice sodišča, med temi pa žal ni velesil, ki prakticirajo vojaški intervencionizem po svoji volji. Še več, odkar je spomladi 2014 Rusija enostransko priključila Krim kot dotedanje ozemlje Ukrajine, je Evropa prvič izkusila, kako krhko je mednarodno pravo, ko gre za tako radikalna dejanja držav, kot je aneksija tujega ozemlja. Rusija je priključitev Krima razglasila za svojo pravico, Evropa pa se je odzvala s prepovedjo izvoza sadja in zelenjave.
Pest v oko
Novo negativno presenečenje prihaja iz Mednarodnega sodišča za Jugoslavijo (ICTY) v Haagu. Oprostilna sodba za srbskega politika in vodilnega ideologa velikosrbskega ekspanzionizma, Vojislava Šešlja, je pest v oko vsem, ki so verjeli, da se za hujskanje k iztrebljenju narodov, zasedbi tujih mest, za nasilno etnično preseljevanje in vodenje paravojaških enot, ki so bile udeležene pri pobojih, po mednarodnem pravu dobi kazen. Pa se očitno ne. Burni odzivi na oprostitev Šešlja na Hrvaškem, v BiH, Srbiji in tudi drugod po Balkanu so potrdili eksplozivnost utemeljitve sodbe, kot jo je zapisal francoski sodnik Jean-Claude Antonetti. Hrvaška, ki je že do zdaj blokirala srbska pogajanja za vstop v EU, napoveduje še ostrejše blokade in še več pogojev Srbiji. V BiH je ogorčenje zelo veliko predvsem med muslimani, med katerimi je radikalni islam že pred časom pognal globoke korenine. V Republiki srbski pa slavijo zmago. V že tako nefunkcionalni in z nacionalno nestrpnostjo prežeti BiH oprostilna sodba za Šešlja deluje vse prej kot pomirjajoče in nič ne kaže, da pripomore k pomiritvi in spravi, kar naj bi bil sicer namen Mednarodnega sodišča za Jugoslavijo ob njegovi ustanovitvi.
Razpoloženje v Srbiji ima dva obraza. Prvi obraz je premier Vučić, ki ne skriva, da je oprostilna sodba za njegovega nekdanjega četniškega vzornika, od katerega se je distanciral, zelo škodljiva. Vučić se zaveda, da je oprostitev Šešlja škodljiva predvsem za reformne procese in evropsko pot Srbije. Spet je ogrožen tudi za odmik od stoletnega srbskega svetobolja in na slavni preteklosti utemeljenih politik, ki namesto boljše prihodnosti še vedno sanjajo Veliko Srbijo, ta pa je vse manjša in vse revnejša. Šešljeva prostost je škodljiva tudi za Vučića osebno, saj je nove volitve razpisal prav zato, ker so razmere v državi težke in izkorišča morda še zadnjo priložnost, da utrdi svojo reformatorsko politiko, še preden se razpoloženje javnosti spremeni. Drugi obraz Srbije pa je bil razviden iz ljudskih rajanj zaradi Šešljeve svobode, govorov, polnih sovraštva do sosednjih narodov in novih groženj. Oproščeni Vojislav Šešelj bo gotovo spet postal pomemben politični dejavnik, ki bo glasove nezadovoljnih pobiral vsem večjim strankam, gotovo tudi Vučićevi.
Ustanovitev Mednarodnega sodišča za Jugoslavijo je že ob nastanku spremljalo veliko pravnih in političnih zapletov, ki so v glavnem izhajali iz dejstva, da sodišče ne bo sodilo za akt agresije oziroma za akt »zločina zoper mir« in bo zato izjemno težko doseči jasno razlikovanje med tem, kdo je vojno na Balkanu začel in kdo se je branil, predvsem pa kdo je bil žrtev in kdo agresor. Vse primerjave s povojnim sojenjem silam osi v Nürenbergu so zato padle v vodo že na začetku, ker se je mednarodnopravna stroka spustila v iskanje novih poti za sojenje za vojna hudodelstva. Dodatna težava je nastala, ko se je večji in predvsem vplivnejši del mednarodnopravne stroke in uglednih svetovnih pravnikov postavil na stališče, da je za ustanovitev in delovanje sodišča manj pomembno, kdo je vojno začel in kdo se je zgolj branil, ampak je pomembneje neko splošno načelo, da so vsi zločini enaki in je zato vseeno, kdo ga je zagrešil. Tak korak k posploševanju meril in posledično porazdelitvi krivde za krvavo vojno je bil narejen tudi kot posledica sočasnega ustanavljanja Mednarodnega kazenskega sodišča v Rimu (ICC) in Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando (ICTR).
Zanimivo je, da je bil med tistimi, ki so zagovarjali načelo o enakosti vseh zločinov, tudi ugledni hrvaški mednarodni pravnik in kasnejši hrvaški predsednik, Ivo Josipović, medtem ko so hrvaške oblasti še vztrajale na stališču, da ustanovitve sodišča ne morejo podpreti, če ne bo sodilo tudi za zločin agresije oziroma ne bo razlikovalo med žrtvami in agresorjem. Upravičeno so namreč sklepali, da opustitev pregona zločina agresije lahko pomeni izenačitev agresorja in žrtve ter tudi izenačitev napadalcev in tistih, ki so delovali v samoobrambi. Tudi na Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC) je vprašanje definicije agresije ostalo nedorečeno, seveda na željo velikih sil. S tem je bil storjen ključni odmik od povojnega sojenja silam osi v Nürenbergu, ko so zmagovite žrtve sestavile sodišče, ki je sodilo poraženim agresorjem. Za ponazoritev pa tole: če bi se načelo o irelevantnosti tega, kdo je spopad začel in kdo se je branil, kdo je bil žrtev in kdo napadalec, uporabilo v običajnem pravu, bi se ne podrl samo celoten sistem pravne civilizacije, kakršno poznamo in se gradi zadnjih dvesto let, ampak bi padel tudi celoten koncept pravičnosti, kakršnega pozna zahodna civilizacija. Ali še drugače, še bolj neposredno; če bi na takšni podlagi, kot velja za Mednarodno sodišče za Jugoslavijo, sodili na sojenju v Nürnbergu, bi vojni zločin ne bil samo nemško bombardiranje Coventryja, ampak tudi zavezniško bombardiranje Dresdna! In kaj šele bi bili ameriški atomski bombi, vrženi na Hirošimo in Nagasaki? V zibelko novega sodišča (ICTY) je bilo skratka položeno nekaj, kar naj bi bila napredna novost, izkazalo pa se je za sistemsko pomanjkljivost, ki je zaradi namernega ignoriranja vzrokov za začetek vojne in posledične opustitve razlikovanja med agresorjem in žrtvami, v delu ključnih sodb vodilo v pravne, politične in pogosto tudi čisto logične absurde. Ena najbolj absurdnih je prav oprostilna sodba za Vojislava Šešlja, ki pa na srečo še ni dokončna.
Opravičevanje Šešljevih dejanj
V oprostilni sodbi Šešlju ni bilo upoštevanih nekaj temeljnih pravnih dejstev, niti ugotovitev Badinterjeve komisije, da je Jugoslavija razpadla in je 8. oktobra 1991 »prenehala obstajati«, zato ni mogoče zagovarjati stališča, da je bila srbska okupacija Vukovarja na dan 18. novembra 1991 del prizadevanj za ohranitev Jugoslavije, ker je niti de iure ni bilo več. Sodnik Antonetti, se v opravičevanju Šešljevih dejanj sklicuje na zakone SFRJ in na legitimno delovanje JLA, ki da so ji bili podrejeni tudi pripadniki Šešljevih paravojaških enot. Sodnik gre še dlje, najbrž opogumljen z razlogi osebnega pogleda na razpad Jugoslavije, utemeljen na načelu teritorialne integritete držav, zato dejanja drugih narodov opisuje kot »secesionizem«. To pa v negotovost postavlja tudi vlogo Slovenije in naše osamosvojitve, a se žal nihče od slovenske oblasti do zdaj na sodbo ni odzval. Sodnik Antonetti zapiše še marsikaj, kar dokazuje, da o razmerah v času vojne ne ve veliko, kar mu je v ločenem mnenju očitala tudi italijanska sodnica Flavia Lattanzi, ki je zahtevala obsodilno sodbo za Šešlja. Na podlagi prepričanja, da je Šešelj deloval v »za ohranitev SFRJ in za zaščito srbskega naroda« Antonetti zapiše, da je šlo pri nasilni odstranitvi muslimanov z območja Zvornika za humanitarni ukrep umika prebivalstva z območij vojaških delovanj. Zapiše celo, da je bil izgon hrvaškega prebivalstva iz vasi Hrtkovci namenjen reševanju stanovanjskega vprašanja za pregnano srbsko prebivalstvo. To so deli sodbe, iz katerih se je utemeljeno ponorčeval celo del srbske intelektualne elite in tudi del še vedno neodvisnih srbskih medijev.
Haaški tožilec Serge Brammertz je napovedal pritožbo zoper oprostilno sodbo za Vojislava Šešlja. Glede na njeno vsebino bi bilo prav, da kot država jasno opozorimo na pravne zmote in zgodovinske netočnosti, ki jih sodba vsebuje.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Vojko Volk, slovenski diplomat
