Ameriške sanje: Črni raček v Beli hiši

»Za letošnje volitve smo zapravili štiri milijarde dolarjev. Štiri milijarde. In kaj smo dobili za ta denar? Zaman lahko iščemo velike zamisli, pomembna načela, navdihujoče spopade med dvema strankama. Ali pa ustvarjalne, nove, drzne, domiselne rešitve gromozanskih težav, ki tarejo Združene države in svet - od okoljskih vprašanj in podnebnih sprememb, naraščajoče neenakosti, do reforme socialnih programov in davčnega sistema,« je na volilni torek skoraj obupano ugotovil Allan Lichtman, profesor politilne zgodovine na Ameriški univerzi v Washingtonu.

Po njegovih besedah smo bili priča eni najmanj navdihujočih kampanj, kar jih je kdaj spremljal, pa jih je pri 67. letih videl kar nekaj. »Velike zamisli so nenavadno in čudno odsotne iz prve kongresne kampanje, vredne štiri milijarde dolarjev. Ta denar bi lahko prav tako zažgali, ali ga raje namenili za dobrodelne namene,« se je skoraj jezil Lichtman. Namesto tega so kupe denarja zapravili ali za omledno in prazno hvalisanje kandidatov ali pa za zlobne negativne napade na nasprotnike.

Osrednji antagonist drame praznega besedičenja je bil predsednik Barack Obama, okoli katerega se je vrtelo vse kolesje republikanske oglasne mašinerije, demokrati pa so se vztrajno izogibali povezav z njim. Ko je pred tedni dejal, »na  glasovnicah je moja politika, čeprav ni mojega imena,« je po demokratskih volilnih štabih završalo od jeze. Toda bolj so kandidati bežali od njega, nižja je bila njegova priljubljenost, na desnici pa so še bolj udrihali po njemu.

Demokratski razkol naj bi segal v sam vrh stranke, saj se Bela hiša menda ni želela vplesti v zbiranje denarja prek super političnih odborov, ki omogočajo, da se v politiko stekajo neomejene količine denarja. Obama je vedno načeloma nasprotoval takšnim posegom globokih žepov v politični proces, kar pa ga ni motilo v predsedniški kampanji pred dvema letoma, v kateri so zmagali tudi s pomočjo takšnih super odborov. Vodja demokratskih senatorjev Henrry Reid je bil zaradi tega  tako razkačen, da naj bi enega od telefonskih pogovorov o povsem drugi temi končal z besedmi »Hvala lepa, gospod predsednik, toda vse kar rabimo, je vaš denar«.

V torek je ta napetost izbruhnila, saj je David Krone, vodja Reidovega osebja,  prekršil pravila obnašanja v Washingtonu ter izjavil, da je bila Obamova pomoč financiranju kampanje le prazno besedičenje, predsednik pa naj bi bil mlinski kamen, ki je stranko in njene kandidate povlekel na politično dno. »Podpora predsedniku je nekaj čez 40 odstotkov. Ali je treba še kaj besed?« Krone svojega ogorčenja ni skril za »neimenovanim visokim uradnikom«, kot se spodobi v Washingtonu, ampak javno žigosal predsednika iz lastne stranke. Kar pomeni, da ga je preneseno vodja demokratskih senatorjev.

Dejstvo je, da so demokrati izgubili, ker njihovih volivcev ni bilo na volišča, kamor se je odpravila le tretjina ameriškega volilnega telesa. Po mnenju profesorja Lichtmana tudi zaradi tega, ker so se kandidati stranke tako vztrajno izogibali predsedniku. »Očitno ne vedo nič o zgodovini. Ta nas uči, da ne moreš ubežati predsedniku lastne stranke, to preprosto ne deluje,« trdi zgodovinar. Ni pomagalo republikancem na vmesnih volitvah 2006, ali demokratom štiri leta pozneje, pokopalo je demokrate v času Jimmya Carterja in republikance, ko so 1930 med veliko depresijo bežali od   Herberta Hooverja. »Ali se povežeš s predsednikom ali pa boš videti šibek. Kot da ne podpiraš ničesar in je tvoja kampanja eno samo žlobudranje,« je prepričan Lichtman.

Predsednik Obama se sooča ne samo s sovražnim kongresom, pač pa z lastno stranko, ki ga je zapustila, sedaj pa za poraz krivi predvsem njega. »Največja skrivnost republikanskega uspeha je odkritje, da je obstrukcija, ki meji na sabotažo, zmagovalna politična strategija,« ugotavlja ekonomist Paul Krugman. Bodoči vodja senatne večine Mitch McConnell,je že 2008 dejal, da je prvi cilj republikancev zagotoviti, da bo Obama predsedoval le en mandat. In od takrat počno vse, da bi spodkopali vse njegove ukrepe. »Večina volivcev ne pozna podrobnosti politike in ne razume zakonodajnih postopkov, Vse kar vidijo, je, da mož v Beli hiši ni prinesel blaginje, zato kaznujejo njegovo stranko,« meni Krugman.