Ameriške sanje: Skladišča prehitro odraslih otrok

Ameriška agencija za varovanje meja ima v obmejnem mestu Nogales v Arizoni veliko skladišče, obdano z žico. V njem so tesno druga ob drugo položene sivomodre blazine, na njih pa kot majhne čokolade zavita v folijo počivajo drobna telesa. Na stotine otrok, večinoma iz Srednje Amerike, že tedne v valovih preplavlja ameriško mejo z Mehiko, za mnoge se njihova pot konča v centrih, kot je Nogales, če imajo srečo.

Začne se predvsem v Hondurasu, El Salvadorju in Gvatemali, nato pa na Beštiji ali vlaku smrti, kot pravijo mehiškim tovornim vlakom, potujejo čez Mehiko. Na strehah vagonov ždijo dneve in noči, v strahu, da bodo padli pod kolesa vlaka ali v kremplje kriminalnih skupin, ki prežijo nanje. »Poleg fizične utrujenosti in izpostavljenosti vremenu se migranti soočajo s čustvenim stresom. Ločenost od družine, osamljenost in omejene možnosti za preživljanje na poti močno škodijo njihovemu fizičnemu in psihičnemu zdravju,« je publicist Levi Bridges opisal stresno potovanje.

Begunska kriza

V mislih je imel odrasle ljudi, izkušnja je še hujša za otroke, ki sami odhajajo na pot proti ZDA. Nekateri med njimi so mlajši od 13 let, obmejna policija je naletela celo na štiriletno deklico. Bolj ko so potniki nemočni, prej postanejo žrtve  nasilja. Toda kljub tveganju se jih na desettisoče poda na pot. Pri tem imajo na njihovi strani povsem drugačno taktiko kot do odraslih nedokumentiranih priseljencev. Ob prestopu meje mirno počakajo, da jih najdejo ameriške obmejne patrulje.

Te so običajno na leto zajele od sedem do osem tisoč otrok, od lanskega oktobra, ko se je začelo novo ameriško proračunsko leto, pa so jih v začasne centre poslali že več kot 47.000. Do konca septembra naj bi jih prišlo okoli 90.000, drugo leto pa bi lahko njihovo število naraslo celo na 130.000, zaradi česar so Združene države razglasile humanitarno krizo. Podpredsednik Joe Biden se je na južnoameriški turneji samo zaradi tega ustavil v Gvatemali, kjer danes skupaj z visokimi uradniki iz San Salvadorja in Hondurasa razpravlja, kako urediti razmere.

»Amerika nima težav z imigracijo, ampak se sooča begunsko krizo,« trdi Marco Cáceres, soustanovitelj meže prostovoljcev projecthonduras.com, ki se ukvarja z razvojnimi koncepti za državo, pogreznjeno v korupcijo in nasilje tolp ter organiziranega kriminala. Po njegovih besedah bi morale Združene države otrokom dati status begunca, podobno kot so ga dali marielskim Kubancem. Po zaostritvi gospodarskih razmer je namreč 1980 vlada v Havani za pol leta dovolila odhode z otoka, nato je iz kubanskega pristaniškega mesta Mariel v ZDA odšlo kar 125.000 Kubancev.

Bentenje desnice

Ameriška desnica je sedanje dogajanje brž izrabila za očitke predsedniku Obami, da njegova vlada s svojim odnosom do priseljevanja spodbuja prihode nedokumentiranih najstnikov in otrok. V resnici so proti vsem sprožili proces za izgon iz države, ministrstvo za domovinsko varnost pa je dejalo, da niso deležni nikakršnih olajšav, pri čemer mehiške državljane nemudoma pošljejo nazaj, ne glede na starost. Administracija je hkrati poudarila, da za sedanji val otroških priseljencev ne velja predsednikov ukaz iz leta 2012, s katerim je ustavil izgon nedokumentiranih priseljencev, ki so v ZDA prišli pred letom 2007 kot otroci.

Poleg tega je kongres že leta 2008, še v času Georgea Busha mlajšega, sprejel zakonodajo, ki določa, kako ravnati z mladoletnimi nedokumentiranimi priseljenci. Obmejna policija jih mora predati ministrstvu za zdravje, ki poišče njihove sorodnike v ZDA ali pa jim najde rejniške družine. Toda ogromno število otrok je povsem preplavilo zmogljivosti sistema, zato so odprli še tri začasna zavetišča v vojaških oporiščih v Kaliforniji, Oklahomi in Teksasu. Hkrati je na pomoč morala priskočiti celo zvezna agencija za naravne nesreče.

Dogajanje na meji občutijo tudi v notranjosti države, posebej v krajih z veliko priseljensko skupnostjo, kot je New York. »Zdi se kot begunska kriza,« ugotavlja Steven Choi, vodja zastopniške skupine Priseljenska koalicija New Yorka. Tudi druge sorodne organizacije v mestu poročajo, da so preplavljene z mladimi in otroki, ki potrebujejo brezplačno pravno pomoč v procesu za izgon iz države.

Po besedah Lenni Benson iz organizacije Varen prehod za skoraj 90 odstotkov otrok, ki so jih zastopali, velja, da ustrezajo enemu od razlogov za preklic izgona. To pomeni politični azil ali pa posebne vizume tistim, ki so bili žrtve nasilja ali zlorab. Podobno ugotavljajo tudi druge zastopniške organizacije, ki nudijo pravno pomoč. Veliko otrok je doživelo hud duševni pretres zaradi izkušenj iz domovine ali doživetij na poti, nekateri zaradi obojega.

Zapiranje pipe

Leslie Vélez iz agencije Združenih narodov za begunce trdi, da otroci v ZDA ne prihajajo le zaradi boljšega življenja, ampak je to njihov beg za življenje. Agencija je opravila anketo med 404 otroki in ugotovila, da jih je 58 odstotkov pobegnilo pred nasiljem. »Tolpe delujejo brez kazni in v svoje vrste rekrutirajo čedalje mlajše otroke. Pred kratkim so v El Salvadorju javno razsekali sedemletnika, ker se jim ni hotel pridružiti,« krute razmere opisuje Vélezova. Otroci zavetje iščejo tudi v Mehiki, Panami, Belizeju in Kostariki, kar je znamenje, da v resnici bežijo.

Anketa Združenih narodov je hkrati pokazala, da je le devet od 404 otrok omenilo možnost, da bi zaradi ameriške zakonodaje kot mladoletniki lahko ostali v državi. Dva sta omenila »reformo priseljevanja«, eden je dejal »v ZDA menda z otroki ravnajo lepo«. Hkrati si omenjenih 58 odstotkov, ki se je počutilo ogroženih, po najbolj zadržanih merilih zasluži azilno ali podobno zaščito, trdi Vélezova. Zato bi država, ki jim tega ne bi omogočila, kršila konvencije Združenih narodov.

Njihova uslužbenka pravi, da ZDA kljub nejevolji konservativnih krogov za zdaj ustrezno rešujejo nastale razmere. »Toda humanitarne krize se ne da rešiti brez odpravljanja vzrokov zanjo. Če pipe ne zapremo, bo voda še naprej tekla,« ugotavlja. Po njenih besedah mora Washington sprožiti regionalno pobudo za urejanje razmer v problematičnem trikotniku Honduras−El Salvador−Gvatemala. Drugače bodo Nogales še naprej polnile trpke zgodbe prehitro odraslih otrok.