Amsterdam
Piran se po marsičem lahko skrije v primerjavi z Amsterdamom. Toda včeraj zjutraj sem skozi okno zagledal ribiško barko, ki se je vračala v pristan.
Odpri galerijo
Amsterdam Foto Boris Šuligoj
Znanec je bentil čez vse, kar je v Piranu zanič, čez promet, mesnico, ki se seli iz mesta, čez hrup ... In kako urejeno je v Turčiji in v še kateri drugi državi.
Dan prej sem bil v »severnih Benetkah«. Kapitana ladijce, ki prevaža turiste po amsterdamskih kanalih, sem vprašal, zakaj pri konkurenci čaka na prevoz okoli 200 premraženih turistov, če je pri njem prosto, pa še ceneje? »Ker je norost tega sveta neizmerna,« je odvrnil in dodal, da so to pač tisti, ki kupijo turistični paket »ugodnosti«. Nizozemci znajo navdušiti s svojo neposrednostjo, prijaznostjo in smislom za humor.
Javni promet v Amsterdamu je brezhiben. Parkirnine so zasoljene, na ulicah v središču mesta so na prvem mestu kolesarji, pešci, električni tramvaji in zelo malo avtomobilov. Vse več taksistov vozi drage tesle. Amsterdam ima evropsko upravo Tesline tovarne avtomobilov. In tudi sedež Booking.com. A, če je promet v Amsterdamu urejen, se Bookingu kdaj tudi zalomi. Prodal nam je podpovprečen hotel za dvojno ceno. Daleč od oglaševanega udobja. Z mikroskopskim umivalnikom in odprto tuš kabino, sobica je bila komaj kaj večja od postelje, šipe na oknih pa enojne. Enojne, dragi moji! Pri nas doma, v toplem Portorožu, smo še v času Jugoslavije v najrevnejših letih imeli dvojno zastekljena okna. Ta okna mi nekako niso šla vštric s teslami.
Piran se po marsičem lahko skrije v primerjavi z Amsterdamom. Toda včeraj zjutraj sem skozi okno zagledal ribiško barko, ki se je vračala v pristan. Po nizozemsko sem sedel na kolo, bil v treh minutah pri ribiču. Potožil je, kako davčni inšpektorji svarijo ribiče, da rib ne smejo več prodajati tako, kot so jih več sto let. Oblast grabi davke, ki so višji od nizozemskih. Kdaj bo uredila promet in tisoč drugih podrobnosti, je vseeno. Mi imamo tako ali tako več možnosti. Lahko se preselimo, tudi v Turčijo. Ali pa namakamo trnek na koncu pomola. Prej ali slej bo nekaj prijelo.
Boris Šuligoj
Dan prej sem bil v »severnih Benetkah«. Kapitana ladijce, ki prevaža turiste po amsterdamskih kanalih, sem vprašal, zakaj pri konkurenci čaka na prevoz okoli 200 premraženih turistov, če je pri njem prosto, pa še ceneje? »Ker je norost tega sveta neizmerna,« je odvrnil in dodal, da so to pač tisti, ki kupijo turistični paket »ugodnosti«. Nizozemci znajo navdušiti s svojo neposrednostjo, prijaznostjo in smislom za humor.
Javni promet v Amsterdamu je brezhiben. Parkirnine so zasoljene, na ulicah v središču mesta so na prvem mestu kolesarji, pešci, električni tramvaji in zelo malo avtomobilov. Vse več taksistov vozi drage tesle. Amsterdam ima evropsko upravo Tesline tovarne avtomobilov. In tudi sedež Booking.com. A, če je promet v Amsterdamu urejen, se Bookingu kdaj tudi zalomi. Prodal nam je podpovprečen hotel za dvojno ceno. Daleč od oglaševanega udobja. Z mikroskopskim umivalnikom in odprto tuš kabino, sobica je bila komaj kaj večja od postelje, šipe na oknih pa enojne. Enojne, dragi moji! Pri nas doma, v toplem Portorožu, smo še v času Jugoslavije v najrevnejših letih imeli dvojno zastekljena okna. Ta okna mi nekako niso šla vštric s teslami.
Piran se po marsičem lahko skrije v primerjavi z Amsterdamom. Toda včeraj zjutraj sem skozi okno zagledal ribiško barko, ki se je vračala v pristan. Po nizozemsko sem sedel na kolo, bil v treh minutah pri ribiču. Potožil je, kako davčni inšpektorji svarijo ribiče, da rib ne smejo več prodajati tako, kot so jih več sto let. Oblast grabi davke, ki so višji od nizozemskih. Kdaj bo uredila promet in tisoč drugih podrobnosti, je vseeno. Mi imamo tako ali tako več možnosti. Lahko se preselimo, tudi v Turčijo. Ali pa namakamo trnek na koncu pomola. Prej ali slej bo nekaj prijelo.
Boris Šuligoj
