Anahronizem je železna srajca

Ostanki nedemokratične preteklosti bodo še dolgo ostali z nami, a prepričanje, da vsak problem lahko zvedemo nanje, je anahronizem.

Objavljeno
23. november 2019 06.00
Posodobljeno
23. november 2019 06.00
FOTO: Blaž Samec/Delo
Čemu? Kaj je smoter frontalnega napada na avtoriteto ustavnega sodišča? To bi moralo biti prvo vprašanje ob konfrontaciji med opozicijsko SDS in ustavnim sodiščem. Zato je toliko bolj presenetljivo, da se javnost s tem vprašanjem ne ukvarja.

»Volk ne more iz svoje kože« – to večini slovenskega volilnega telesa, ki do največje parlamentarne stranke a priori ne goji najtoplejše naklonjenosti, zadostuje kot razlaga. SDS se pač vede kot SDS. Je treba še kaj dodati?

In dejansko je to večinoma res. Radikalna retorika je stalnica SDS. Toda kontinuiteta v političnem slogu zakriva spremembe v programski vsebini in strateških ciljih. Potrjuje vtis, da se od sredine devetdesetih let v slovenski politiki v bistvu ni spremenilo nič.

Namesto Drnovška imamo njegovega avatarja Šarca, LDS se je kot v kakšnem antičnem mitu razkropila na stotine udov, ki so zaživeli lastno življenje, a so še vedno del istega nevidnega telesa, Janševi poslanci pa se proti hegemoniji razčetverjenega božanstva še vedno bojujejo z istimi poslovniškimi triki kot v času pred googlom – in, bi dodali njihovi volivci, stare strukture še vedno nadzorujejo vse pore družbenega življenja.

Toda svet, ki je rodil sedanjo slovensko politično paradigmo, je stvar preteklosti. Politična polarizacija, ki je vzniknila v času, ko je bil Hongkong še vedno britanska kolonija, se lahko zdi podobna polarizaciji, ki še vedno traja v času hongkonških protestov leta 2019 – toda tako kot ves ostali svet stojimo danes na drugem koncu zgodovinskega ciklusa, ki se je začel s padcem berlinskega zidu.

Politično stanje, s katerim smo soočeni v Sloveniji, je otrok polarizacije, ki se je izkristalizirala v aferi Depala vas. A čeprav sedanjih političnih zagat ne moremo razumeti, ne da bi upoštevali petindvajsetletno zgodovino, ki nas loči od tistih dogodkov, je napačno misliti, da smo še vedno priča istemu spopadu – kot da se v vseh teh letih ne bi nič spremenilo. Okrogla obletnica padca berlinskega zidu bi nas morala spodbuditi k spremembi perspektive: da prehojeno pot razumemo kot poglavje naše zgodovine, ki si zasluži enako resne obravnave kot vsako drugo.

Ko na situacijo pogledamo s tega zornega kota, ni več vprašanje, kdaj bo konec kričečih in brezplodnih sporov, ki nas ovirajo na poti v razvito demokracijo – skratka, kdaj, če sploh, bo konec tranzicije? Vprašanje se glasi: kako je politična kultura, kakršno smo razvili v prvih desetletjih demokratične izkušnje, vplivala na stanje naše demokracije danes, ko dogajanja široko po planetu nedvoumno nakazujejo na zaključek starih in začetek novih procesov v svetovni zgodovini? Dogajanje okoli ustavnega sodišča je zanimiva lina, skozi katero lahko uzremo odgovor na to vprašanje.

Čeprav najvišjemu sodišču v državi težko pripišemo kakšno posebno simpatijo do politične desnice (dovolj se je ozreti na detajle nedavnega spora med sodnikoma Accettom in Jakličem, da se znebimo takšne utvare), pa ne more biti dvoma, da je bilo v zadnjem desetletju ustavno sodišče institucija, pred katero je opozicija vselej lahko računala na pošteno obravnavo. Ne le da so številne opozicijske pritožbe padle na plodna tla na Beethovnovi: marsikatera politična strategija desnice bi splavala po vodi, če ne bi našla opore na ustavnem sodišču.

Spomnimo na razsodbo glede Titove ceste, ki je Novo Slovenijo iz zunajparlamentarne pozabe znova katapultirala v središče javnega zanimanja, na omejitev referendumov o fiskalnih vprašanjih, ki je rešilo varčevalne pakete druge Janševe vlade, pa odločitev o dopustnosti referenduma o družinskem zakoniku, razveljavitev davka na nepremičnine in, nazadnje, na razsodbo glede referenduma o drugem tiru, ki je spodnesla tla Cerarjevi vladi. Da niti ne omenimo odločitev o financiranju zasebnega šolstva, na katerem sta v zadnjem mandatu tako SDS kot Nova Slovenija osnovali velik del svojega programa na področju izobraževanja!

Kako torej lahko razumemo trditev SDS, da je ustavno sodišče »mafija«? Zakaj bi največja opozicijska stranka udarila z vsemi topovi na eno redkih institucij, prek katerih uspešno uveljavlja svoje interese? Mar niso celo v aferi Patria prav ustavni sodniki dali prav Janševim zagovornikom? Mar se odškodninski postopek, ki ga Janša zdaj vodi proti tožilstvu glede te zadeve, ne naslanja prav na odločitev istih ustavnih sodnikov, ki jih njegov poslanec označuje za »mafijo«?

Kako torej razumeti stališče, ki na prvi pogled nima smisla? Odziv stranke je razpodil utvaro, da je šlo za spodrsljaj oziroma izjavo v afektu. »Volk ne more iz svoje kože«, torej? Verjetno res. A šele, ko dovolimo, da nas take izjave pretresejo v vsej svoji nelogičnosti, lahko izluščimo njihov osnovni problem.

Marx je znamenito zapisal, da »tradicija mrtvih rodov pritiska kot breme na možgane živih«. A njegova ocena je bila, kot vedno, preveč krivična do mrtvih in preveč optimistična do živih. Zakoreninjene navade živih so pogosto še bolj moraste od tradicij minulih rodov. Antikomunistična desnica je svojo retoriko razvila za potrebe radikalnega političnega boja za demokracijo: tri desetletja pozneje se je oklepa z večjo strastjo kot kadarkoli prej, kot bi šlo za talisman večne mladosti, ki jo bo obvaroval pred nezadržnim staranjem.

Toda razmere so se spremenile. Gotovo ne manjka primerov, ko so izjave o »mafiji« na mestu: a afera z Mahničem jasno kaže, da obstajajo tudi primeri, ko takšne izjave ustrelijo mimo tarče. Natančneje: v nogo tistega, ki jih izreka. Bolj ko se oddaljujemo od padca komunizma, več bo teh drugih primerov.

Ostanki nedemokratične preteklosti bodo še dolgo ostali z nami, a prepričanje, da vsak problem lahko zvedemo nanje, je anahronizem, zaradi katerega hegemonični del opozicije izgublja stik s stvarnostjo. Retorične razvade, ki se jih je nalezel v desetletjih tranzicije, usmerjajo njegove misli in dejanja ter ga uklepajo v prisilni jopič politične samoizolacije.

--------------------------------------------------------------------
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta