V nadaljevanju preberite: 

Kako napovedovati prihodnost, ne vem – zdi se mi, da to ni primarna naloga arhitektov. Čisto izogniti pa se napovedovanju vendarle ne moremo: če bi vedno zidali samo za trenutne naloge in potrebe, bi že vnaprej pristali na dejstvo, da zidamo za včerajšnji svet, ne pa za družbo prihodnosti. Ko arhitekt dobi naročilo za stavbo in ga skupaj z vsemi potrebnimi dokumenti, sodelavci, finančnimi omejitvami in tehnološkimi ovirami nato končno realizira, preteče v najboljšem primeru vsaj nekaj let. Takrat je vsako naročilo, pa naj gre za način življenja posamezne družine v lastni hiši, sedež podjetja ali pa za velik javni program, kot je osnovna šola ali upravno poslopje, vsaj nekoliko zastarelo: otroci v enodružinski hiši so že skoraj odrasli, podjetje je kupilo drugo podjetje in združuje proizvodnjo, osnovno šolstvo je bilo vmes reformirano in so zato potrebni novi prostori za dodatne dejavnosti, ministrstvo pa se je z reorganizacijo vlade priključilo drugemu. Programi se spreminjajo hitreje kot beton in opeka, zato je dobro, da arhitekt pazljivo prisluhne naročniku, še bolje pa, da mimo želja naročnika razmišlja tudi o alternativnih rabah, ki jih omogoča njegova zasnova. Ne surova moč, ampak gibka prilagodljivost je najpomembnejše evolucijsko orožje uspešnih organizmov, in za arhitekturo velja povsem enako.