Bančne reve

Bankirje, zlasti tiste dobre, ki so pri nas več kot le redka dobrina, bi lahko primerjali z drevesi, ki kljubujejo vsem mogočim pritiskom iz okolja. A pri tem primerjanju imamo seveda takoj veliko težavo, saj se že z lune vidi, da takih bankirjev pri nas tako rekoč ni. Ali pa so v manjšini, ki je nihče ne sliši, ne vidi in ne upošteva.

Kar pa seveda ne pomeni, da takšnih bankirjev, ki se borijo za pravico − svojo seveda − nimamo. To se je spet potrdilo zadnji teden, ko so zmagali »Kramarjevi fantje«; ekipa tistih bančnih menedžerjev, ki je sodišču dosegla, da je bila milijonska nagrada, ki si jo je Marjan Kramar kot nekdanji prvi bančnik NLB izgovoril v svoji menedžerski pogodbi, zakonita.

Zdaj je vseeno, kdo o tej razvpiti nagradi razpravlja: ali povprečen državljanski um, ali posvečeni bančni lobi, ali politika, ali nasprotni politični tabor, ali sodišče. Sodišče se je izreklo in tako zaprlo usta vsem tistim tako imenovanim populistom, ki so postavili temelje za obračun s »Kramarjevo nagrado« ali potem linčali Kramarja z njegovo nagrado vred.

A pri tem se je mogoče, čeprav povsem naivno, vprašati, kakšno sporočilo takšna odločitev sodišča daje. In to v času, ko že tudi tisti največji skeptiki začenjajo verjeti, da se je skupaj z bančno finančno gospodarsko in vsesplošno krizo, ki je Slovenijo dodobra stresla in ukleščila kot žled, sesul tudi sistem temeljnih vrednot. Tistih preprostih − do kod je prav in od kod naprej ni prav. In od kod naprej popustimo, čeprav na sodišču dosežemo svoj prav. In tako dokažemo svojo širino za razumevanje problemov, ki presegajo naš mali ego in nagrade, čeprav, pravno gledano, zaslužene. Kajti v očeh večine se vendarle prepoznavajo kot del sistema, ki je odpovedal.
Posameznikov, ki se do konca borijo za svoje menda zaslužene milijonske nagrade, imamo v Sloveniji kar nekaj. A nikjer ni videti njihovih zaslug, namreč da bi sistemi, iz katerih do zadnjega diha in s pomočjo vsega možnega pravnega in tovrstnega aparata pulijo nagrade, dobro delovali. Nasprotno. Sistemi, ki so jih vodili, so propadli, kljub dobičkom, ki so jih menda ustvarjali v času njihovega vodenja. Če bi bili temelji res tako trdni, danes davkoplačevalci ne bi plačevali milijardnih bančnih lukenj.

Ti bančni borci se tudi zdaj ne borijo za banke, tako kot se tudi prej niso, sicer te banke ne bi bile, kjer so, v žlednem objemu milijardnih izgub, slabe banke ... Oh, samo še slabe banke mi ne omenjati in vseh tistih milijonov, ki so jih posrkale že plače njihovih vodilnih. In kar javnost, kljub vsej njihovi nadtransparentnosti izve s težavo in po kapljicah.

Naj se vrnem k bančnim nagrajencem, ki so se morali na koncu za svojo nagrado boriti po sodni poti. Ni jim lahko, ko morajo prenašati ves ta pritisk. Kakor poskušam razumeti tudi sistem, ki jim je vse to omogočil: od menedžerskih pogodb naprej, ki so jih nekoč podpisali in so jim obljubljale vse mogoče. Seveda, če dosežejo to in to. Ta »če« je bil očitno napisan z malo začetnico, nekje med vrsticami, v drobnem in nerazumljivem tisku, izgubljen v vesolju ali podzemlju ... Vmes se je zgodil bančni kolaps. Bančni nagrajenci se sicer lahko sklicujejo na dobičke, ki so jih dosegali še v časih brezglavega kreditiranja, zaradi katerega so potem banke kolapsirale. Kakorkoli: na nagrade niso pozabili, ampak so se zanje bili pripravljeni boriti do konca. In so se. In so zmagali.

Šele ko bi dokazali, da bodo na sodišču izborjene nagrade namenili za sklad, ki bo namenjen socialno šibkim ali kaj podobnega, bi morda pokazali malce širine. A dokler se kaj podobnega ne bo zgodilo, naj se naj ne čudijo, če jih povprečni državljani v tej njihovi zmagi prepoznavajo kot reve; v tem primeru pač bančne. Naši bančniki, si predstavljam, da tudi prvoomenjeni Kramar, verjetno poznajo dalajlamo. Kot je zapisala Zorana Baković, je njihovim ameriškim kolegom prejšnji teden razkril, v kakšnega posameznika verjame: v tistega, ki verjame, da dobi več, kadar daje, kakor takrat, ko jemlje ...