Beri mi jih iz oči

Po vseh »požrtijah« dušo zdaj doleti dan, ko kavo lahko plača z verzom.
Objavljeno
23. marec 2019 06.00
Posodobljeno
23. marec 2019 14.39
FOTO: Igor Mali
Ničesar ne more rima okleniti tako močno kot kitice.

Se mi zdi, ali so pri šestnajstih vse pesniške duše prepričane, da na svetu ni lepših verzov od – njihovih? Verzov zaljubljenih duš. Pred pol stoletja je že bilo tako. Danes meje med dobro in še boljšo poezijo niso več tako jasne. Odkar so 21. marec razglasili za svetovni dan poezije, lahko človek kavo plača z verzom vsaj enkrat v letu. Pred pol stoletja bi z verzi vsako jutro lahko plačal kavo za vse in še bi ostalo. Tako bogate so bile pesniške duše z njimi. Namesto drobiža so jim iz žepov padali verzi. A usodni so bili le tisti, za katere so rekle: Beri mi jih iz oči. Nakar so odkrivale zgodnjo Nežo Maurer, njen veter, »ki ne gre samo čez trave in breze. Tudi čez britof gre.« A se jim sanjalo ni, kaj ima minljivost opraviti z ljubeznijo. Ki je večna. Bila ...

Potem so od nekod pritresle Tagoreja. In napravile duhovni preskok, da je biti srečen enako čudovit občutek kot osrečevati druge. Nazadnje so odkrile Brnčiča. Strmel je »prevzet nad vonjem trav, šumenjem rek, nad toplimi očmi deklet«. Njihovih, se jim je zdelo. In se pri tem še čudil in radostil. Duše pa tudi ... A še bolj so strmele nad »norimi« verzi veleumnega plemiča iz Manče don Kihota. Usoda je hotela, da so na koncu bolj kot z njim sočustvovale z gospodom Cervantesom, ker se je v resnici trudil, da bi za njim ostala kakšna spodobna lirska umetnina, pa nič od tega ... Tako je pesem ostala skrita rana njegovega življenja. Ko so uboge duše že mislile, da rima lahko tako močno kot kitico oklene le še moško srce, so se seznanile z erotično poezijo francoskih »varovancev cepetljivih muz«. Po njej so iz maščevanja »požirale« vse, kar jim je prišlo pod roke: od Lorce do najljubšega jim Vitomila ...

In po vseh »požrtijah« dušo zdaj doleti dan, ko kavo lahko plača z verzom. Kaj bo storila? Bo plačala s tistim, da »v srcu jo črviček pika, stoka, pika, ker ga mika«? Ali se bo spomnila na enega davnih »beri mi iz oči verzov« in potegnila črto čez »meni na kožo pisanega, v mojo večnost zarisanega«?