V nadaljevanju preberite:

Zagrizeni petindvajsetletni cinefil nikoli ne bo priznal, da nečesa ne pozna in da ni sposoben napisati tehtnega teksta o veliki klasiki weimarskega filma, in nastal je tekst – dolg kot pričujoča kolumna, še vedno ga hranim –, bržkone edini, ob katerem sem evidentno blefiral. Kar leta 1996, pred resnim internetom in googlom, ni bilo kar tako. Vseeno, poznal sem kontekst filmske ere in nekatera druga režiserjeva dela, pa trivio, da gre za film brez enega samega mednapisa; dodal sem malo šolo Matjaža Klopčiča, ki mi je (na primeru istega filma) malo pred tem razložil, kaj je filmska elipsa, in voilà!, nastal je tekst, ki je pospremil prvo veliko retrospektivo ekspresionizma v samostojni Sloveniji.