Blog pomagaj: Demokracija od zgoraj

V Evropi vlada »tehnokratski fevdalizem«, trdi nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis. V manifestu njegovega vseevropskega levičarskega Gibanja za demokracijo v Evropi 2025 (DiEM25), ki so ga pred dnevi ustanovili v Berlinu, so zapisali, da se bo »razpadajoča« Evropska unija znašla pred izbiro med dvema »srhljivima« možnostma: njene članice se bodo spet »zabubile« v svoje nacionalne okvirje ali pa bo skupnosti nadvladal nedemokratični Bruselj. EU bo, kakor se glasi slogan Varufakisovega gibanja, postala demokratična ali pa bo razpadla.

Niso bile dolge, so bile pa vsekakor bogate izkušnje, na katerih temeljijo ugotovitve nekdanjega prvega grškega finančnika, ki se je moral o preprečevanju bankrota svoje države pogajati z neizvoljenimi birokrati z neizmerno močjo ustvarjanja nikjer utemeljene in od nikogar potrjene politike. Nad temi »birokratskimi tehnokrati« je treba vzpostaviti demokratični nadzor, pravijo v novonastalem gibanju, a tega se po mnenju njegovega ustanovitelja ne more doseči znotraj tradicionalnega evropskega političnega modela, ki temelji na nacionalnih političnih strankah.

Za Newsweek je Varufakis sicer povedal, da demokracija še obstaja na ravni nacionalnih držav, ker imajo parlamente, a je v nedavnem izčrpnem pogovoru dodal, da sta območje z evrom in evrska skupina »raztopila« to suverenost parlamentov. Ker so po njegovem mnenju predvolilne obljube na nacionalni ravni zgolj še nekakšne teoretske vaje v slogu, saj izvoljeni poslanci nimajo več moči, da bi jih izpolnjevali, se je odločil, da bo ustanovili vseevropsko gibanje, ki bo obrnilo na glavo tradicionalno predstavo, da je prava le tista demokracija, ki izhaja iz korenin (grass-roots) oziroma nacionalnih držav. »Obrnili bomo proces. Najprej bomo poskusili najti konsenz na evropski ravni, potem pa se bomo obrnili navzdol,« pravi Varufakis.

DiEM25 bi demokratiziral Evropo tako, da bi ohranil že obstoječe institucije, a bi jih podvrgel transparentnosti in demokratičnemu nadzoru evropskega parlamenta, ki bi moral dejansko dobiti pristojnosti ene od treh ključnih vej evropske oblasti. To niso nove zamisli, okoli njih pa se že dolgo vnemajo razprave med zagovorniki federalizma in njegovimi nasprotniki. Avtor knjige Kakšna Evropska unija? Evropa po krizi evra Sergio Fabbrini je lani avgusta opozoril na nevarnosti tovrstne »parlamentarizacije« odločanja v EU zlasti za manjše države, ki predstavljajo kar tri četrtine vseh članic, saj bi bili njihovi predstavniki stalno v manjšini, ker nacionalnih razlik med državljani ni mogoče obravnavati na isti osi »levo proti desnemu«, ki obstaja na nacionalni ravni. Italijanski profesor je z malo bolj zapletenimi besedami povedal tisto resnico, ki zasleduje evropske levičarje vse od začetka prve svetovne vojne, ko je nacionalna zavest porazila njihovo internacionalno razredno pripadnost.

Foto: Tobias Schwarz/AFP

Tisti bolj na desni, ki jim je šel Varufakis vedno v nos, pravijo, da si tako ali tako izmišljuje probleme. V časniku Standard ga je danes komentator obtožil, da nima prav, ko govori, da so evropske odločitve sprejete nedemokratično, saj jih morajo, tako kot tista o reševanju grške finančne krize, potrditi tudi nacionalni parlamenti, vključno z grškim. Nekateri Varufakisovi ideološki istomišljeniki dvomijo o uspešnosti njegovega pristopa, ki hoče skupnost, v kateri so kljub razširjenemu prepričanju o vsemogočni odtujeni birokratski oblasti ključne odločitve vseeno sprejete na medvladni ravni, spreminjati »od zgoraj navzdol« oziroma z neke »institucionalno neobstoječe panevropske ravni«, kakor se je izrazil Thomas Fazi. Avtor knjige Bitka za Evropo: kako je elita ugrabila kontinent in kako ga lahko spet dobimo nazaj Varufakisa opozarja, da je za vsako strukturno spremembo v EU potrebno soglasje članic, zato se mu zdi gibanje, za katerega je politični boj na nacionalni ravni nepomemben, obsojeno na neuspeh. »Ali ne obstaja tveganje, da so ustanovili vseevropsko gibanje, ki je kulturno relevantno, a politično marginalno?« se sprašuje Fazi.

Če bi sodili le po tem, kako »obširno« in »poglobljeno« so o berlinskem rojstvu Varufakisovega gibanja poročali vodilni mediji, ima italijanski knjižni in filmski ustvarjalec vsekakor prav, čeprav je tudi res, da o tem dogodku ni bilo kaj dosti zaslediti niti v njihovih kulturnih rubrikah. Pa ni kakšnega pretiranega razloga za to, da bi se morali korporativni mediji bati ostrine »razrednega boja« svojega ideološkega sovražnika. V ohranitvi obstoječih institucij ni nič revolucionarnega, v utopističnem prizadevanju za njihovo demokratizacijo pa za sedanjo kapitalistično družbeno ureditev tudi nič kaj bolj nevarnega od tistega, kar so počeli zdaj že povsem pozabljeni borci za »okupacijo« Wall Streeta.

Le še nekaj grešnih vprašanj za konec ... Kaj pa če je zgrešen sam politični cilj novega gibanja? Ali imamo res premalo demokracije? Bi Grkom namesto nečloveškega zategovanja pasu Evropa res solidarno ponudila odpustke, če bi imel o tem končno besedo evropski parlament, v katerem imajo trenutno največ sedežev poslanci »vseevropskega gibanja« ljudske stranke? Bomo o pomanjkanju demokracije še govorili, ko se bo v nekaj letih po Evropi izrazila dejanska demokratična volja ljudstva, ki bo, kakor zlovešče napovedujejo javnomnenjske raziskave, »od spodaj navzgor« na oblast izvolilo skrajno desnico? Ali pa bomo takrat tarnali, kako ljudstvu nemara le ne bi smeli dovoliti, da si izvoli takšne predstavnike? In ugotavljali, da je ta tako opevana demokracija narejena le za lepo vreme in da bi bilo mogoče bolje ustanoviti neko vseevropsko gibanje, ki bo »od zgoraj navzdol« poiskalo kaj bolj ustreznega, ko se začne oblačiti?