Blog pomagaj: Ko pometeš (proteste) pred svojim pragom

»Šest mesecev po inavguraciji predsednika enemu poročevalcu še vedno grozijo obtožbe, ki so povezane s takratnimi množičnimi aretacijami protestnikov v Washingtonu,« je v ponedeljek v sporočilu za javnost zapisala Emily Miller iz ameriške nevladne organizacije Odbor poročevalcev za svobodo medijev (Reporters Comittee for Freedom of the Press, RCFP). Ni bila dobra obveščena. Le dan kasneje je bila v teksaškem časniku San Antonio Current objavljena zgodba o še enem predstavniku sedme sile, ki ga je med protesti proti svečani zaprisegi novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa priprla policija, zdaj pa mu zaradi sodelovanja pri nemirih, pozivanja k njim in uničevanja lastnine po pisanju tega brezplačnega »alternativnega« tednika grozi od 70 do 80 let zapora.

Prvemu nesrečniku je ime Aaron Cantú, ki je bil med poročanjem o množičnih protestih proti Trumpovi inavguraciji še samostojni novinar in sodelavec številnih ameriških in tujih medijev (The Baffler, The Intercept, Al džazira), zdaj pa je del stalnega moštva pri časniku Santa Fe Reporter, prav tako »alternativnega« tedenskega brezplačnika, v katerem je pred kratkim objavil pretresljivo zgodbo o težavah z zdravstvenim zavarovanjem, ki pestijo Indijance oziroma »nativne Američane«. Če gre verjeti obtožnici, ki so jo na začetku junija uradno vložili proti njemu, je bil njegov glavni »zločin« ta, da je bil tudi sam oblečen v črno, ko je stal poleg pripadnikov anarhističnega »črnega bloka«, ki so razbijali okna limuzine in napadli njenega, zraven stoječega voznika.

Drugemu predstavniku sedme sile, ki so ga pred aretacijo policisti temeljito poškropili s solzilnim plinom, pa čeprav mu je okoli vratu visela novinarska akreditacija, je ime Alexei Wood in je še vedno samostojni fotograf in videoreporter, ki živi v San Antoniu. Med inavguracijo je po spletu v živo predvajal video posnetke s protestov, ki so na trenutke spominjali na poročanje iz »vojne cone,« kakor so zapisali v San Antonio Currentu. Proti koncu 42-minutnega prispevka je avtorju uspelo posneti tudi, kako so ga z razpršilci napadli policisti. »Vem, da bo vse uredu. A to je vseeno najhujša bolečina, ki sem jo doživel v svojem jebenem življenju,« je zahropel v kamero, preden se je zvalil pred policistove škornje.

O Woodovem primeru ne ve skorajda nihče. Le malo več ljudi je seznanjenih z nesmiselnimi obtožbami proti njegovemu kolegu Cantúju, saj se je zaradi njih v pismu washingtonskemu javnemu tožilcu »dostojno zgražalo « več mednarodno znanih organizacij za zaščito pravic novinarjev; poleg prej omenjene RCFP tudi Odbor za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists) in ameriška sekcija Poročevalcev brez meja. A širša ameriška, kaj šele svetovna javnost, o tem nikakor ni dovolj obveščena. V ZDA so o preganjanju novinarjev večinoma poročali le »alternativni« brezplačniki, ki so poleg nekaterih javno financiranih spletišč še edini resni vir preiskovalnega novinarstva na drugi strani Atlantika. Med »kolegi« v »vodilnih«, »korporativnih« medijih ni bilo opaziti solidarnosti do stanovskih kolegov, ki bi je bili »prenašalci lažnih novic«, kakor jih imenuje sedanji ameriški predsednik, polni, če bi se kaj podobnega ali tudi precej blažjega dogajalo novinarjem kjerkoli drugje.

A vsa ta zgodba ne kaže le licemerja ameriških množičnih medijev, ko pride do tega, da bi morali solidarnost s svojim stanovskimi kolegi pokazati »tudi pred svojim lastnim pragom«, tragikomedija ameriške »četrte veje oblasti« je bilo že samo njihovo poročanje o inavguracijskih protestih. Pred kratkim so na spletišču ameriške­ nevladne­ ­organizacije Fair, ki bedi nad »korektnostjo« in »točnostjo«­ ­medijskega obveščanja, objavili »ubijalsko« primerjalno analizo o tem, koliko in na kakšen način so vodilni mediji v državi (New York Times, CNN, Wall Street Journal, MSNBC, Reuters, Fox News, NBC News, CBS News in Los Angeles Times) poročali o januarskih protestih v ZDA in junijskih opozicijskih demonstracijah v Rusiji ter »brutalnih« odzivih policije in pravosodja na ene in druge.

Ne le da je bilo razmerje v številu ruskih napram ameriškim zgodbam skoraj 4 proti 1, tudi na precej bolj vidnem mestu so se bila znašla ameriška poročila o »brutalnem divjanju« ruske policije proti »našim« protestnikom kakor »črnokronične« vesti o tem, kakšne težave so imeli »naši« organi reda in miru z »brutalnim divjanjem« ponorelih anarhistov. Da o kaznih ne govorimo. Cel mesec zapora so si drznili Rusi naložiti nekomu, ki je dovoljene proteste samovoljno prestavil na nedogovorjeno mesto, kjer so potekala uradna praznovanja državnega praznika. V ZDA so bili zločini protestnikov hujši. Niso se norčevali iz države. Uničevali so nekaj najbolj svetega, lastnino. Zato ne le omenjenima novinarjema, ampak še kakim dvesto drugim ljudem, grozi tudi do tričetrt stoletja in več za zapahi.