Blog pomagaj: Kolateralna škoda predsedniških volitev

»Si opazil, da poteka enaka razprava, kakor je pri nas pred razpadom naše nekdanje skupne države?« je radijsko soočenje kandidatov, ki se bosta 22. maja »spopadla« v drugem krogu avstrijskih predsedniških volitev, prejšnji teden komentiral stari prijatelj in aktivist za pravice »drugih in drugačnih«, ki prihaja iz Srbije, a že vrsto let živi na Dunaju.

Moral sem mu priznati, da pogrešam tovrstnih pronicljivih opažanj pri svojih tukajšnjih »domorodskih« kolegih, ki se zdaj po službeni dolžnosti mučijo z razčlenjevanjem nedavnega presenetljivega razpleta prvega volilnega kroga volitev, v katerem sta z velikim zaostankom izpadla kandidata obeh strank vladajoče rdeče-črne koalicije. Saj se vsi strinjajo, da je vsesplošno »nezadovoljstvo« med ljudmi krivo za to, da prvič v zgodovini druge republike v Hofburgu ne bo vladal ne socialdemokrat ne pripadnik ljudske stranke, prav tako niso redki, ki zanj iščejo vzroke tudi v čedalje večjem avstrijskem nelagodju zaradi po eni strani odtujenega in zbirokratiziranega odločanja Evropske unije, po drugi strani pa njene popolne neučinkovitosti, ko bi morala reševati tako pomembne skupne probleme, kakor je begunska kriza.

A doslej res ni še nihče opazil, kako je v predvolilnem besednem spopadu med »levim« kandidatom Alexandrom Van der Bellnom, ki kot predsednik svobodnjakom ne bi dal vladnega mandata ravno zaradi njihovih »protievropskih« stališč, in svobodnjakom Norbertom Hoferjem, ki zagovarja več nacionalne suverenosti in neposredne demokracije, treba le Bruselj zamenjati z Beogradom, pa smo se znašli sredi neskončnih razprav o prihodnosti (centralistične ali asimetrične) federacije, ki jih je morala pred svojo smrtjo prenašati ranjka Jugoslavija.

Trenutno sicer še ni tako daleč, da bi v severni sosedi že resno razmišljali o »ausexitu«. »Protievropska« stališča svobodnjaške stranke, ki ne le da utegne svojega predstavnika imeti na simbolnem vrhu države, ampak ji javnomnenjske raziskave obetajo tudi gladko zmago na parlamentarnih volitvah, še niso dosegla (uradne) britanske ali (opozicijske) francoske ravni. So bolj podobna tistemu, kar je slišati z vzhoda, kjer so v nekdanjih socialističnih državah v zadnjem času oblast prevzele stranke, ki se prav tako zavzemajo za več nacionalne suverenosti in nasprotujejo temu, da bi jim odtujene bruseljske elite vsiljevale svojo politiko. Če se bo v prihodnjih dveh letih zgodilo, da bodo svobodnjaki prevzeli tudi zakonodajno oblast, potem lahko pričakujemo, da bo pri oblikovanju prihodnosti Unije aktivno sodelovala tudi suverenistična »avstro-ogrska« os.

Avstrijska »mehka« predvolilna razprava o tem, koliko Evrope in na kakšen način, se marsikomu zdi teroretična in hipotetična, toda razplet prvega kroga njihovih predsedniških volitev in »kolateralna škoda«, ki je nastala, na neki način kažeta, da imajo evropske integracije lahko tudi povsem praktične učinke. Gre seveda za avstrijsko socialdemokracijo, ki se je po porazu svojega kandidata znašla v pravi krizi identitete in zdaj poskuša najti novega voditelja, ki bi stranko spet povedel k volilnim zmagam.

Žalostno dejstvo zanje je, da je tisti del volivcev, ki smo ga nekoč imenovali delavski razred, tokrat v veliki večini glasoval za svobodnjaškega Hoferja, levi liberalci pa so svoje glasove dali neodvisnemu Van der Bellnu. Oboji so bili po zaslugi nekdanjega socialdemokratskega kanclerja Bruna Kreiskega, ki mu je med tema dvema slojema prebivalstva uspelo vzpostaviti »nenačelno« koalicijo, doslej vedno zvesti volivci socialdemokratov.

Liberalne izobražence so socialdemokrati izgubili, ker je njihova vladna politika do pribežnikov postajala čedalje manj »evropska« oziroma čedalje bolj »svobodnjaško« ostra, delavci pa zanje ne glasujejo več, ker se jim zdijo preveč »evropski« v tem, da so postali zagovorniki globalnega neoliberalnega družbenega sistema in pozabili, za koga so se nekoč borili. A to ni težava le avstrijskih socialdemokratov, v podobni godlji se je znašla levica po vsej stari celini. Ko je šlo dobro, ni nihče opazil, da ima v Bruslju med odločevalci predstavnike le stranka kapitala, ko je ta zaradi krize, ki jo je sama ustvarila, ugotovila, da je treba zatiskati pasove, pa skupnost ni našla načina, da bi priskočila na pomoč izpraznjenim nacionalnim blagajnam, ki so prej poskrbele za vsaj malo socialne uravnoteženosti.

»Umirjeni« oziroma »proevropski« evropski levičarji so v času finančne krize varčevanje podprli in izgubili svoje tradicionalne volivce, tiste, ki se še drznejo zavzemati za delavske pravice, pa vodilni mediji razglašajo za »skrajno« levico. A nemara je prav ta usmeritev k »ekstremizmu«, ki bi ga lahko imenovali tudi vrnitev k »tradicijam«, edina pot, ki je ostala avstrijskim socialdemokratom, če se hočejo izogniti temu, da njihovi volivci ne bodo več glasovali za tiste bolj nacionalne socialiste. Zgolj nekakšen »face-lifting« jim ne bo pomagal.