Blog pomagaj: Modeli avstro-ogrske demokracije

Ko bodo čez dve leti slavili stoto obletnico razsutja avstro-ogrskega imperija, se političnim analitikom kaj lahko zgodi, da bodo morali razpravljati tudi o tem, kako zelo se je povečal vpliv potomk njegovih glavnih sestavnih delov K & K na razvoj političnih dogajanj na stari celini. Tisti bolj samokritični bodo morali priznati, da so naredili napako, ker so premalo pozornosti posvečali dogajanju na Madžarskem. Tam so običajno začeli politični »eksperiment«, kakor je bilo postavljanje ograj na evropskih mejah, ki je izzval precej liberalnega ogorčenja, a v »model«, ki je določil evropsko politiko do priseljencev, ga je razvila šele Avstrija.

Nekaj podobnega se utegne zgoditi z razvpito »neliberalno« demokracijo madžarskega voditelja Viktorja Orbána. Nad tem madžarskim »eksperimentom«, ki ga zdaj uspešno nadgrajujejo tudi na Poljskem, se zgražajo vsi politično korektni evropski politiki. A če se v Avstriji zgodi, da na oblast pridejo svobodnjaki, kar jim trenutno napovedujejo vsa merjenja ljudskega razpoloženja, utegnejo ta zdaj obsojani »viktatorski« sistem omehčati in spremeniti v sprejemljiv evropski »model«. Tako kot so ograje na evropskih mejah postale nekaj »vsakdanjega« in povsem »evropskega«, šele ko jih je po kritiziranem madžarskem vzorcu začela postavljati Avstrija, bo šele njihov svobodnjaško izpopolnjeni model neliberalne demokracije sprejet kot nekaj »običajnega«; sploh če ga bodo kasneje po njihovem vzorcu začeli uvajati še njihovi ideološki bratranci v kaki Franciji ali na Danskem in Finskem.

To je seveda zgolj hipotetični scenarij, saj je še dve leti tako do stote obletnice smrti Avstro-Ogrske kot do rednih avstrijskih zveznih parlamentarnih volitev, ki bodo odločile, kdo bo zares vodil severno sosedo. In v tem času se lahko še marsikaj zgodi, pravijo optimisti. Ti se še vedno nadejajo, da lahko novi avstrijski kancler in predsednik socialdemokratov Christian Kern v tem času najde čudežno formulo, ki bo njegovi stranki vrnila tradicionalne volivce iz slojev, ki smo jim nekoč pravili »delavski razred«. Čisto vseeno je, če zdaj kdo z dvignjem nosom te zmerja z »lumpenproletariatom«, dejstvo je, da jih je velika večina prebegnila v svobodnjaški tabor. Kako te sloje prebivalstva iztrgati iz krempljev nove populistične desnice, pa ni »vprašanje za milijon dolarjev« le za avstrijske socialdemokrate, saj so v podobnem »prostem padu« tudi njihovi preostali »evropski tovariši«, kakor ugotavlja kolega Damijan Slabe. Pravzaprav je že tako hudo, da je socialdemokracija ostala brez socialdemokratov, je pred dnevi zapisal britanski avtor in komentator Neal Lawson.

To se socialdemokraciji ni prvič zgodilo. Družbenih slojev, za katere se domnevno zavzema, ji ni uspelo pritegniti na svojo stran tudi v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo razpoloženje med ljudstvom podobno sedanjemu. Razvpiti avstrijske gore list ga je takrat tako opisal: »Zdaj je postal zelo očiten prepad med revnimi in bogatimi. Preobilje in pomanjkanje sta živela tako tesno drug ob drugem, da so morale biti posledice zelo žalostne. Stiska in pogosta brezposelnost sta se začela poigravati z ljudmi, za seboj sta puščala nezadovoljstvo in ogorčenje. Posledično je prišlo do političnega razrednega razslojevanja. Kljub vsemu gospodarskemu razcvetu se je nejevolja povečevala, prišlo je celo tako daleč, da je prepričanje 'tako ne more več iti naprej' postalo splošen pojav, čeprav si ljudje niso znali predstavljati, kaj naj bi prišlo in kaj bi lahko naredili.«

Čeprav ljudje zdaj res podobno razmišljajo, njihove simpatije pa tako kot takrat pridobiva skrajna desnica, so seveda takšne zgodovinske primerjave vedno pretirane, tudi ideološko »nategnjene«. Upravičen je tudi ugovor, da so zdaj življenjske razmere neprimerljivo boljše, kakor so bile v kriznih časih v prvi polovici 20. stoletja. Res je, nikakor ne živimo (še) v tako hudih časih, a tudi odgovor, ki ga ljudstvu zdaj ponuja čedalje bolj priljubljena populistična nova desnica, (še) ni tako oster, kakor tisti, s katerim je svet »osrečil« prej omenjeni avtor zgoraj citirane knjižne uspešnice Moj boj.