Blog pomagaj: »Polzenje« ukrajinskega konflikta

Kakor kažejo zadnja tri leta vojskovanja na jugovzhodu Ukrajine, v katerem je umrlo že skoraj 10.000 ljudi, je bil vzorec »obveščanja« dokaj dosleden, dokler je bila takšna tudi politika (in »nacionalni interesi«) držav, iz katerih sedma sila, ki ta poročila objavlja, prihaja. Zelo poenostavljeno rečeno, vse skupaj izgleda nekako takole. Ukrajinski mediji in njihovi zavezniški kolegi na Zahodu vztrajno ponavljajo zgodbo o ruski agresiji s pomočjo domačih separatistov, druga stran pa obvešča o vojaških napadih hunte na civilno prebivalstvo.

Podobno je bilo tudi med zadnjimi hudimi spopadi, ki so izbruhnili konec lanskega leta. Zahodni mediji so obveščali v skladu s stališči uradnega Kijeva, ki za izbruh sovražnosti krivi »rusko agresijo«. Tudi tisti, ki so se trudili »objektivno« poročati, da sprti strani valita krivda druga drugo, so svojo uravnoteženost pokazali s tem, da so izpostavili človeške tragedije med prebivalci mest pod nadzorom Kijeva, ki so jih obstreljevali uporniki, tega, da ukrajinska vojska raketira uporniška mesta in ubija civiliste pa niso niti omenili.

Težava zahodnih medijev je, da imajo čedalje manj novinarjev, ki bi poročali s (in to ne le z ene strani) prizorišča dogajanj. Zato se velikokrat zanašajo zgolj na uradne izjave ukrajinskih oblasti in povzemajo to, kar poročajo tamkajšnji mediji. A kakor so pokazali zadnji dogodki, so tudi pri tem nedosledni. Če bi striktno sledili poročanju ukrajinskih medijev, bi opazili, kako ti v zadnjem času niso prav nič skrivali, da je prav Kijev začel zadnje vojaške akcije: osvajanje »sivih con« na razmejitveni črti med vladnimi enotami in uporniki, ki jih doslej ni nihče nadzoroval.

To dejstvo je sicer mogoče izbrskati tudi v vodilnih zahodnih medijih, a pri tem pomaga sposobnost »branja med vrsticami«, v kateri so se bili nekoč izmojstrili prebivalci prostranstev za železno zaveso. Tako so se na primer v ameriškem dnevniku New York Times v nedavnem poročilu previdno izognili temu, da bi pripisali krivdo za obnovitev spopadov na jugovzhodu Ukrajine, je pa proti koncu članka novinar zapisal tudi, da so se »boji razvneli po bitki za vojaški položaj na obrobju Aldijivke, ki mu pravijo Almaz-2 oziroma Diamant-2, ki je bil prej pod uporniško okupacijo«.

Sicer novinar Andrew Kramer uporabi »uravnoteženi« izraz »okupacija«, a med vrsticami vseeno pove, kdo je bil tisti, ki je začel osvajati ozemlje, ki je bilo prej oziroma v času sprejema minškega mirovnega sporazuma pod nadzorom upornikov. Zdrava logika tudi najbolj ideološko opredeljenemu bralcu pove, da najbrž niso uporniki začeli streljati zato, da bi se pregnali s svojega ozemlja.

Da bi razvozlali »logični« obrat, ki so si ga pri pojasnjevanju sedanjih dogajanj v Donbasu privoščili pri britanski reviji Economist, sploh ni treba brskati med vrsticami. V zadnji številki so objavili prekrasen primer, kako je danes mogoče v enem od najbolj uglednih svetovnih medijev hkrati zapisati dejstvo, kdo je napade začel, hkrati pa brez zadrege za to obtožiti drugega. Obtožujoče besede so kot mojstri obrti podtaknili drugemu: »Po izbruhu sovražnosti je ameriški veleposlanik pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, ki nadzira premirje, za začetek napadov okrivil ‘kombinirane rusko-separatistične sile'. Ukrajinske sile so v zadnjih mesecih polzele naprej v ‘sive cone' in zavzemale položaje v manjših mestih. Upornikom se je nemara zazdelo, da je pravi trenutek, da udarijo nazaj.« Kako torej ni jasno? Nedvomno so krivi uporniki, ker so »udarili« po nedolžnem »polzenju« [creeping] ukrajinskih vojakov.