

Euro 2016 ni praznik le za tiste, ki bodisi uživajo v gledanju žogobrcarskih spretnosti bodisi zgolj patriotsko omedlevajo nad uspehi in porazi svojih domačih izbrancev, če se je tem seveda uspelo prebiti čez kvalifikacijske prepreke. Nedvomno je ta evropski nogometni obračun poslastica tudi za one, ki jih opazovanje enoinpolurnega beganja 22 mladcev za eno samo žogo pretirano ne privlači, jih pa zanimajo »spremljajoči« dogodki oziroma že skoraj »geostrateške razsežnosti« tega prvenstva. Te so nujni del tovrstnih mednarodnih tekmovanj, ne le športnih, v katerih gre za čast in ponos nacionalnih držav. Ti mednacionalni spopadi na igriščih se lahko preselijo celo na prava bojišča, kakor se je to zgodilo leta 1969, ko sta se v vojno zapletla El Salvador in Honduras. A to so res skrajni primeri, saj običajno tovrstna mednacionalna »obračunavanja« »zgolj« odražajo obstoječo realpolitično sliko.
Ta pa se ne kaže na stadionih, sta danes v izvrstni reportaži iz Francije ugotovila novinarja ruskega dnevnika Kommersant Aleksej Dospehov in Afsati Džusojti. Čeprav je današnja tekma med Rusijo in Slovaško zelo pomembna, tako rekoč odločilna, sta ugotovila avtorja, dan pred njo osrednja tema po vsem svetu ni ruski nogomet, temveč ruski »okolinogomet«. Duhovito sta opisala, kako v povsem mirnem Lillu njuni britanski televizijski kolegi mrko strmijo v kamere, kakor da bi bili sredi pravega bojišča, in svojim gledalcem poskušajo razložiti, od kod so se vzeli ti krepki fantje iz Rusije − le nekaj desetim je uspelo pregnati na stotine angleških navijačev. »Načrtujejo nove napade? Koliko jih je še ostalo v Franciji?« To so vprašanja, ki zanimajo britanske športne poročevalce, je ruskima novinarjema razložil kolega s televizije Sky News.
Da, po tem, odkar je v Marseillu peščica »malih Putinovih zelenih mož« naredila stotnijam »ubogih« angleških navijačev, ki slovijo po svoji miroljubnosti, krotkosti, strpnosti in nasploh, mora biti sedma sila pripravljena na podobne ruske »agresije«. Le slepi ruski nacionalist bo seveda trdil, da so bili ruski pijani in podivjani huligani zgolj ovčice, a da so bili njihovi angleški kolegi pri vsem tem zgolj nedolžne žrtve, kakor zdaj poročajo zahodna trobila v slogu vsakdanje hladne vojne? Če ne bi bil načelno proti vsakemu nasilju, bi se mi nemara še zapisalo, da se je, hvala bogu, končno našel nekdo − če je že francoska policija dokazala, da je povsem nesposobna −, ki je pokazal vraga divjakom z druge strani kanala. Ti so v Marseillu, kakor v svojem odličnem zapisu ugotavlja Antony Penaud, povzročili že precej hujše spopade z domačimi temnopoltimi navijači, ko sta na prvenstvu leta 1998 v tem mestu igrali reprezentanci Anglije in Tunizije.
Penaud je sedanje marseillske spopade umestil v zgodovinski kontekst obračunov med rasističnimi angleškimi in domačimi temnopoltimi navijači, hkrati pa je naredil izvrstno analizo, kako so o zadnjih dogajanjih poročali britanski tiskani mediji oziroma kako se je spreminjal ton njihovega poročanja. Ti so sprva še obveščali o tem, kako so angleški huligani divjali po mestu, tudi prvi članki o samem spopadu na tekmi so še uravnoteženo porazdeljevali krivdo, potem pa se je zgodba počasi spremenila, huligani so bili le še Rusi, »naši« pa so postali zgolj krotki navijači oziroma nedolžne žrtve, kakor je to dan kasneje nazorno pokazal časnik Guardian z naslovom: »Ruski huligani so bili divji in organizirani, pravijo angleški navijači«.
Ja, res so ubogi ti Otočani. Ne le da jih pretepajo ti zlobni Rusi, takšni reveži so celo, da si niti ene same državne reprezentance ne morejo privoščiti. Pravila so namreč taka, da bi Združeno kraljestvo na prihodnjem evropskem prvenstvu lahko teoretično predstavljalo kar pet »nacionalnih« moštev, če bi se jim uspelo prebiti skozi kvalifikacije, tem pa bi pred začetkom tekem igrali regionalne himne Anglije, Škotske, Walesa, Severne Irske in Gibraltarja. Za to nesrečo Velike Britanije sta po besedah ameriškega profesorja Casa Muddeja kriva »zgodovinski precedens in organizacijska inercija«, a Britanci imajo konec koncev še srečo, da jim ni treba pripravljati tudi ekipe Falklandskih otokov.
Si predstavljate, da bi morale tudi druge države trpeti takšno zgodovinsko krivico? In bi morali Nemci pošiljati na prvenstva vsaj še moštvo Bavarske, Francoze bi zastopala tudi »nacionalna« ekipa Bretanije in Normandije, Srbi bi navijali še za Vojvodino, Hrvati za Dalmacijo ...? To krivico je treba vsekakor čim prej popraviti. Že to je preveč, da nedolžne angleške ljubitelje žogobrca neusmiljeno pretepajo ruski huligani, zato je treba Britance razbremeniti vsaj tega, da morajo na evropskem prvenstvu nastopati s toliko moštvi. To mora biti tudi drago in si na Otoku tega najbrž tudi ne bodo mogli več privoščiti, če se bodo odločili za »brexit«. Rešitvi sta dve. Bodisi dovoliti Veliki Britaniji, da odslej nastopa na prvenstvih samo z enim nacionalnim moštvom, bodisi to krivično politiko pravično porazdeliti med vse evropske države. Če ima »nacionalno« moštvo »britanskega« Gibraltarja pravico, da si lahko izbori nastop na evropskem nogometnem prvenstvu, potem res ni nobenega razloga, da na njem ne bi imela možnosti nastopiti tudi »nacionalna« reprezentanca kakega »ruskega« Krima ali Kaliningrada. Pravo demokratično evropsko nogometno prvenstvo bo šele takrat, ko bo v polfinalu Transilvanija tesno izgubila s Francijo, v finalu pa bo po podaljških in enajstmetrovkah (in zaradi pristranskega sojenja, seveda) Nemčija komajda premagala Prekmurje.
Komentarji