Blog pomagaj: Protokoli ruskih modrecev

Haiku komentar današnjega velikega dogodka v Bruslju bi se lahko glasil takole: »Dobra novica: po dveh letih se je spet sestal svet Nato-Rusija; slaba novica: dolga bo pot do tega, da se bo izgubljenjega medsebojnega zaupanja vrnilo vsaj tako malo, kakor ga je bilo pred ukrajinsko krizo.« A vsaj pogovarjati so se spet začeli tisti »naši« predstavniki, ki so menda izbrani, če že ne izvoljeni zato, da se gredo diplomate ... Ne gre pozabiti, da so prav »naši« nehali govoriti z Rusi, ko je zavrelo v Ukrajini. Ne glede na to, kdo je po našem svetem prepričanju začel ta krvavi tango, za katerega sta, kakor je že dobro vedel pokojni hollywoodski igralec in nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan, pač vedno potrebna (vsaj) dva, v po površini največji evropski državi pa je bilo notranjih in zunanjih plesalcev za celo kolo, je dejstvo, da je Nato prekinil stike z Moskvo prav v trenutku, ko bi bili ti najbolj potrebni. V krizi se šele pokaže, ali se sploh znaš pogovarjati ...

Ko zmanjka besed, spregovori orožje, pravi staro reklo. To se je med dveletnim molkom tudi zgodilo, ne le na vzhodu Ukrajine, kjer še vedno in zares poka, temveč tudi v našem pristopu do »problema«, ki se najbolj nazorno kaže v odločitvi Nata, da bo v strahu pred rusko agresijo nakopičil na vzhodni obrambni črti toliko vojske, kolikor jo je nazadnje tam zbral Hitler pred začetkom operacije Barbarossa. Zelo se morajo sprenevedati tisti zahodni analitiki, ki se zdaj čudijo, zakaj se zdi Rusom tovrstna »obrambna« politika agresivna.

Agresivno pa je v zadnjih dveh letih postalo zlasti besedno topništvo, ki ga je Nato usmeril proti svoji nekdanji hladnovojni sovražnici, v njem pa je običajno blestel tisti evropejski jastreb, ki se ob ameriškem dejanskem poveljniku pretvarja, da vodi »civilne posle« oziroma generalni sekretariat severnoatlantskega zavezništva. Spodbujeni od velikega zaščitniškega brata so dobili v zadnjih dveh letih krila tudi v nekdanjih sovjetskih republikah in članicah Varšavskega pakta, kjer so se spustili v pravo retorično ofenzivo proti ruski »teroristični državi«, kakor se je izrazila litovska predsednica Dalia Grybauskaite, in njenemu osovraženemu voditelju. »Rusija je bolj nev arna kot Islamska država,« je pred dnevi povsem resno razlagal poljski zunanji minister Witold Waszczykowski. Njegovega kolego Antonija Macierewicza, ki vodi obrambno ministrstvo, pa je dosedanje rusko početje utrdilo v prepričanju, da Moskva pripravlja napad na Zahod.

V bistvu je napad že začela, če verjamemo besedam vrhovnega poveljnika Nata, ameriškega generala Philipa Breedlovea, da Rusija in sirski predsednik Bašar al Asad »skupaj in namenoma uporabljata migracije kot orožje, s katerim bi rada uničila evropske strukture in zlomila evropsko odločnost«. Nemara pa so se zato predstavniki pri naši skupni varnostni strukturi zdaj na vrat na nos odločili, da se končno spet posedejo za skupno mizo s tem grozečim sovragom, ki »spreminja begunsko krizo v orožje proti Zahodu«? Nato kot resna vojaška organizacija bi se lahko zoperstavila nekdanji Sovjetski zvezi, ki je nad uporne Madžare ali Čehe pošiljala tanke, tudi s sodobnimi ruskimi lovci bi se še upali spopasti, pa čeprav so boljši kot vsi naši. A iz vojne, v katero Rusi namesto jedrskih raket pošiljajo azilante, se najbrž res lahko izvlečemo le s pogajanji.

Da v tej »hibridni« vojni ne moremo zmagati, ker ima Rusija premočno orožje, je pokazal tudi nedavni napad z orožjem za množično informiranje, ki je povzročil pravi preplah na Zahodu. Kaj res ne veste, kdo stoji zadaj za »panamskimi papirji«? Povsem resen analitik pri prav tako resnem ameriškem analitičnem centru Brookings je pred kratkim ugotovil, da je bil to vse skupaj prekanjeni načrt ruskega predsednika Vladimirja Putina. Tako kot marsikateri kritični bralec razkritij iz panamske davčne oaze je tudi Clifford Gaddy opazil, da so na njem razen redkih izjem bolj majhne ribe, zlasti pa v oči bije odsotnost Američanov. To je pa zato, trdi analitik, ker »žvižgač« Putin namenoma ni objavil vseh imen, ampak je z delnim spiskom le namignil ostalim, da ima tudi o njih obremenilna gradiva. »Posamezniki, ki so omenjeni v dokumentih, niso tarča. Tarča so tisti, ki niso omenjeni,« je prepričan Gaddy. Ups, še trda nam bo predla. Res je bil skrajni čas, da se spet začnemo pogajati s temi nepremagljivi ruskimi sovragi, preden nas prisilijo v vdajo ali zmeljejo v tej strašni hibridni vojni, v kateri utegne vohunski spletkar Putin kot orožje proti Zahodu uporabiti vse, kar se bo še na nas zgrnilo. Sicer se še ni našel dovolj resen analitik, ki bi napisal študijo o tem, kako Moskva spreminja klimatske spremembe v orožje proti Zahodu, a nemara nas lahko pred tem res rešijo le pogovori za skupno mizo.