Blog pomagaj: Ruski uvoz ameriških volilnih »močeradov«

V Moskvi so se o tem, kako je Rusija, ki so jo na Zahodu vedno dojemali kot neki napol carski režim, končno začela uvajati temelje prave demokracije, norčevali še v tistih časih, ko sta si na Brdu pri Kranju nekdanji ameriški predsednik George Bush mlajši ter njegov ruski kolega Vladimir Putin zazrla globoko v oči in sklenila, da bosta postala prijatelja. To je bilo kmalu po tem, ko je namesto volivcev kar ameriško ustavno sodišče Busha postavilo za voditelja »svobodnega sveta«, v šali, ki je takrat krožila, pa je Putin svojega novopečenega jenkijevskega prijatelja prosil, ali mu lahko pomaga, da bo tudi on na naslednjih volitvah zmagal tako demokratično, kakor se v civiliziranem svetu spodobi. »Ni problema,« mu je odgovoril George in naročil, naj v Rusijo pošljejo vse stroje za avtomatsko štetje glasov s Floride. Čez nekaj časa so ruske predsedniške volitve mimo in ... »Veste, kdo je bil zmagovalec? Kdo je bil izvoljen za ruskega predsednika?« je potem pripoved prekinil pripovedovalec šale. In običajno tudi sam povedal odgovor: George Bush.

Od takrat se ni veliko spremenilo. Vsaj na bolje ne, če pogledamo zgolj odnose med nekdanjima, takratnima in sedanjima hladnovojnima sovražnicama. Tudi o ruski »demokraciji« na drugi strani luže nič kaj lepše ne mislijo, kot so takrat, a Putin prav tako ne skriva posmeha, ko mu beseda nanese na trenutni cirkus, ki mu v ZDA pravijo predsedniške volitve (čeprav ruski predsednik vedno znova diplomatsko poudari, kako so to izključno notranje ameriške zadeve, v katere se noče vmešavati). A ne glede na to, kako visoko cenijo drug drugega, je v Rusiji vsekakor zdaj precej več zanimanja za ameriški predsedniški spektakel, kakor je v ZDA za bližajoče se ruske parlamentarne volitve. Po svoje je to razumljivo, saj je v nasprotju s presenetljivimi obrati ameriškega volilnega kabareja izid ruskega glasovalnega stroja dolgočasno predvidljiv. Po drugi strani pa bi se spodobilo, če bi Američani več vedeli o tem, kako letos Rusi izbirajo svoje zakonodajne predstavnike v dumi. Če bi namreč malce bolj podrobno pogledali, kako se je v zadnjem času spremenil ruski volilni sistem, bi ugotovili, da jim je v Rusijo uspelo izvoziti vsaj dva elementa svoje demokracije.

Prvega so Rusi doživeli že maja, ko so prvič v zgodovini potekale »predvolitve« oziroma po ameriško »primaries«, ki so jih bili nekoč uvedli zato, da političnih kandidatov ne bi določalo zgolj strankarsko vodstvo, ampak že pri tej osnovni izbiri sodeluje tudi ljudstvo. Te je letos pripravila samo vladajoča stranka Združena Rusija, čeprav drugim tega ni nihče prepovedoval, in to vsekakor ni bil tak spektakel, kakor ga poznamo iz ZDA. Toda vse tudi ni tako gladko potekalo, kakor so si bili ruski »aparatčiki« zamislili, saj so predvolitve razkrile precej sporov v vladajoči stranki ter trenja med zveznimi strukturami in vplivnimi lokalnimi voditelji. Letošnji prvi ruski poskus uvedbe te ameriške demokratske prvine nemara ni bil najbolj uspešen, a že na to, da so si ga Rusi izbrali za model, bi bili lahko Američani ponosni.

Zato pa bi v ZDA najbrž težko našli koga, ki bi se hvalil s tem, da so se v Rusiji med preoblikovanjem volilnega sistema zgledovali po še eni »demokratični prvini«, v kateri so se izmojstrili zlasti ameriški republikanci, njen namen pa je, da demokratske volivce tako razkropijo in pomešajo med privržence republikancev, da ne morejo izvoliti svojega kandidata, pa čeprav jih je več kot nasprotnikov. Ruski volivci bodo tretjo nedeljo v septembru poslance v dumi spet volili po mešanem proporcionalno-večinskem sistemu, ki so ga pred 12 leti odpravili in uvedli zgolj proporcionalne volitve prek strankarskih list. Volilna okrožja, iz katerih bodo po večinskem sistemu izvolili polovico od 450 poslancev, so narisali na novo, pri tem pa so si pomagali z izkušnjami ameriških »partnerjev«, ki so jih po naročilu Putinove administracije preučili ruski strokovnjaki in analitiki. Rezultat tega »ruskega uvoza ameriške demokracije« sta profesor politologije z moskovske Visoke šole za ekonomijo Nikolai Petrov in njegov kolega Darrell Slider z Južnokalifornijske univerze v Tampi pred kratkim opisala takole: »Povsem očitno je [Kremelj] navdahnil eden od najbolj nedemokratičnih elementov ameriškega političnega sistema, gerrymandering, ki ga stranka na oblasti izvaja zato, da bi nasprotni stranki onemogočila možnosti na volitvah.«

»Gerrymandering« je posebna tehnologija, ki je dobila ime po petem ameriškem podpredsedniku Elbridgeu Gerryju. Ta je leta 1812 še kot guverner Massachussetsa zagotovil volilno zmago svoji demokratsko-republikanski stranki z ustvarjalnim preoblikovanjem volilnih okrožij, ki so po reformi dobila nadvse čudne oblike, eno v Bostonu pa je bilo videti kot salamander oziroma močerad. To je opazilo budno oko karikaturista in rodila se je pošast s kremplji, krili in zmajevo glavo, ki še dandanes straši po ameriških zemljevidih sredin, v katerih bi pri normalnem risanju meja volilnih okolišev imeli večino tradicionalni volivci demokratov: Afriški Američani in prišleki iz Latinske Amerike.

Ti sodobni ameriški primeri sicer niso videti več kot močeradi, toda oblike okrožij, s katerimi tisti na oblasti »razbijajo« volivce nasprotnikov, so še vedno zabavne. Le primer je prestolnica Texasa Austin, v kateri živijo večinoma liberalno usmerjeni prebivalci, a so jih uspešno razbili in povezali z okoliškimi ruralnimi regijami, kjer večina glasuje za republikance. A kakor sta ugotovila profesorja Petrov in Slider, so nekaj zelo podobnega zdaj naredili v Jekaterinburgu, kjer je pred tremi leti na županskih volitvah uradnega kandidata vladajoče stranke prepričljivo premagal neodvisni tekmec. Zdaj se bodo takšna presenečenja težje zgodila, saj so po vzoru Austina tudi volivce iz Jekaterinburga »razčetverili« in jih pridružili kmečkim sosedom iz širše Sverdlovske regije. Pa naj še kdo reče, da znajo Američani demokracijo izvažati le z orožjem!