Blog pomagaj: Slovenski napad na Merklovo

Po letu 1991, ko so po Sloveniji deset dni divjali spopadi, se menda ni zgodilo pogosto, če se je sploh kdaj, da bi se ta država v mednarodnih medijih pojavila med prvimi novicami dneva. Danes pa ... Najprej me zjutraj še povsem omotičnega prebudi glas napovedovalca avstrijskega nacionalnega radia, ki začne poročila s prispevkom o tem, kako so v sosednji Sloveniji zaprli svoje schengenske meje za vse, ki nimajo vizuma, čez mejo pa bodo spustili le še tiste begunce, ki nameravajo zaprositi za azil pri njih. Medtem se mi počasi, prav tako zaspano na računalniku odpirajo spletne strani avstrijskega časnika Standard in glej ga, spet Slovenija na prvem mestu. »Ljubljana − Begunska pot iz Turčije je dejansko prekinjena« oziroma »začepljena«, so začeli avstrijski kolegi svoj prispevek o tem, kako je Ljubljana sprožila nov učinek domin, saj so podobne ukrepe že napovedali tudi v Beogradu in Skopju (novice o tem, da se je dominam priključil tudi Zagreb, so prišle šele kasneje). Dobro, si mislim, medtem ko na svojem »pametnem« telefonu odpiram začetno stran bolj »svetovljanskega« trobila BBC, sosede, ki so v nasprotju s Slovenci v zadnjem času res sprejeli ogromno beguncev, te reči pač zanimajo, zato je ta novica tako izpostavljena. Potem pa še ti Britanci na prvo mesto postavijo velik naslov: »Migrantska kriza: Slovenija zapira balkansko pot«.

Razpravo o tem, ali naj bi zaradi tega današnjega velikega piarovskega »uspeha« dežele na sončni strani Alp moralo vse, ki smo slovenske gore listi, razganjati od ponosa, rade volje prepuščam drugim. Moj občutek je le, da kolegi z BBC o posledicah slovenske domine nimajo najboljšega mnenja, saj se je že tretji stavek njihovega poročila zlovešče glasil: »Prihodnost schengenske cone Evropske unije brez potnih listov je že zdaj negotova.« V Ljubljani bi seveda kaj lahko britanskim novinarjem očitali »neuravnoteženo« poročanje, saj sploh niso omenili, da je slovenska vrnitev k striktnemu spoštovanju schengenskega sporazuma, če gre verjeti slovenskemu premieru Miru Cerarju, zgolj posledica pred dvema dnevoma sklenjenega sporazuma med EU in Turčijo, ki je prehod prebežnikov skozi Slovenijo tako ali tako že zaustavil. Tudi tega niso poročali, da je slovenske ukrepe že v torek zvečer na avstrijski nacionalni televiziji podprl avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz. »Mesece smo si za to prizadevali,« je povedal v avstrijski različici Odmevov s slovenske nacionalke.

Sicer pa v severni sosedi bolj skeptično gledajo na sporazum, ki ga je v imenu EU s Turčijo sklenila nemška kanclerka Angela Merkel. A niso edini. Pravzaprav je težko najti koga, ki ne bi godrnjal, razen seveda trenutnih turških zmagovalcev v tem perverznem pribežniškem monopoliju, ki pa se ne bo tako hitro končal. V višegrajski četverki, kjer odločno nasprotujejo že dosedanjim iz Bruslja »vsiljenim« kvotam prosilcev za azil, kaj šele da bi hoteli sprejeti tiste, ki jih bodo zdaj iz Turčije neposredno vozili v EU, so se po ponedeljkovem vrhu pritoževali, češ da so doživeli »veliko frustracijo«, ko se je pred njimi znašel povsem drugačen dogovor, kakor ga je prej pripravilo 28 veleposlanikov pri EU. Zaradi tega, ker so v nočnem pogovoru Merklova, premier trenutno predsedujoče evropskega sveta Mark Rutte in njegov turški kolega Ahmet Davutoğlu spremenili pripravljeni osnutek, pa je bil po poročanju spletišča EurActiv menda še najbolj frustriran sam Donald Tusk, iz pogajanj prav tako izločeni predsednik evropskega sveta.

Če bi se nad še ne do konca dorečenim ponedeljkovim sporazumom zmrdovali le vzhodnoevropski uporniki, bi nemška kanclerka lahko upravičeno trdila, da je bil z njim dosežen »velik korak naprej« oziroma »preboj«. A kaj, ko so se ji uprli še v konservativnejši bavarski sestrični njene krščanskodemokratske stranke, kjer ostro nasprotujejo vključevanju Turčije v EU in olajševanju pogojev za vstop njenih državljanov v EU. Do Merklove niso prizanesljivi niti pri najbolj branem nemškem in evropskem političnem tedniku Spiegel, kjer so v komentarju zapisali, da je vrh prinesel več vprašanj kot odgovorov. Tako kot marsikateri komentator tudi Spieglov Severin Weiland, ki je »preboj« Merklove razglasil »za premik za kak milimeter«, opozarja, da je že dogovor o solidarnostni porazdelitvi 160.000 na staro celino že prispelih prosilcev za azil »farsa«.

Kolega s časnika Standard Eric Frey pa je sploh prepričan, da je vrh med EU in Turčijo pokazal žalostno sliko glede prebežniške politike osamljene Nemčije, razcepljene EU in njene nemoči, da bi se uprla turškemu izsiljevanju. Njegov zaključek je ubijalski: »Dejstvo je, da je nemška zunanja politika v svojem največjem izzivu po ponovni združitvi pogrnila na skoraj vseh frontah.« Komentar z naslovom Propadla zunanja politika Merklove je Frey napisal še pred tem, ko so iz Ljubljane sporočili, da je Slovenija zaprla meje. Zato v njem še opisuje, kako nemška kanclerka v svojih javnih nastopih uporno zavrača obtožbe, da je bil vrh polomija, kot simbolne dosežke pa navaja, da v dokumentih vrha niso zapisali, da je balkanska pot zaprta. Potem pa ji v Ljubljani − kjer so zdaj mimogrede uvedli zgolj nadvse podobne ukrepe tistim, s katerimi je Berlin presenetil Dunaj že decembra, ko so čez avstrijsko-nemško mejo nehali spuščati pribežnike, ki niso hoteli zaprositi za azil v Nemčiji − vzamejo še ta argument ...