Blog pomagaj: Velika igra v »črnem vrtu«

Takšnih spopadov, kakor so zadnji konec tedna izbruhnili med armensko in azerbajdžansko vojsko, lokalni prebivalci ne pomnijo vse od leta 1994, ko se je večletna vojna za Gorski Karabah, ki se je začela že v sovjetskih časih, končala z »biškekskim« premirjem oziroma armensko zmago in praktično neodvisnostjo regije, ki jo tudi v Moskvi uradno štejejo za del Azerbajdžana.

Nedavni boji, ki se kljub mednarodnim posredovanjem in zagotovilom o prekinitvi ognja še niso povsem umirili, so bili res hudi, ne pa tudi nepričakovani. V tej coni zamrznjenega konflikta, v kateri ni le nekdanja avtonomna regija z večinskim armenskim prebivalstvom, ki jo je bil Stalin kot neuspešni poskus »prilizovanja« Turkom posadil znotraj azerbajdžanske sovjetske socialistične republike, ampak tudi okoliško azerbajdžansko ozemlje, ki ga je zavzela armenska vojska, ni bilo nikoli zares pravega miru. Očem pozornejših spremljevalcev dogajanj ni pobegnilo dejstvo, da so se na razmejitveni črti ves čas vnemali manjši spopadi z žrtvami na obeh straneh, ki sta vedno obtoževali druga drugo za kršenje premirja.

Čeprav se je zdelo, da je Zahod pozabil na ta zamrznjeni konflikt, so že lani septembra Armenci in Azerbajdžanci priredili takšno medsebojno artilerijsko obstreljevanje, da ga niso mogli prezreti niti na britanski BBC. Vsekakor pa obnovljeni spopadi v Gorskem Karabahu ne bi smeli presenetiti tistih analitikov, ki so prepričani, da so največji vsevedi na svetu ameriški vohuni. Ko je na začetku februarja direktor vseh ameriških obveščevalnih služb James Clapper senatorje seznanjal z vsemi vrstami groženj in nevarnosti, ki pretijo ZDA, je med drugim omenil, da zaradi napetosti med Armenijo in Azerbajdžanom v letošnjem letu kaj lahko izbruhnejo nove sovražnosti, zlasti zaradi »stalne krepitve vojaške moči v Azerbajdžanu, ki je povezano s slabšanjem gospodarskih razmer v tej državi«. »Mirno rešitev problema bosta še naprej oteževala nepripravljenost Azerbajdžana, da bi se javno odpovedal zahtevam po Gorskemu Karabahu, in oklevanje Armenije, da bi se umaknila z zasedenih ozemelj,« je pojasnil vrhovni ameriški obveščevalec.

Poleg tega da gre zaradi nizkih svetovnih cen nafte Azerbajdžanu slabše kot prej, ni Clapper povedal pravzaprav nič novega. V Bakuju se nikoli niso sprijaznili z izgubo »okupiranih ozemelj«, na njihovi strani pa je bila vsaj formalno tudi mednarodna skupnost, zato vas azerbajdžanski diplomati nikoli ne bodo pozabili spomniti, da je marca 2008 v posebni resoluciji, ki jo je podprla tudi Rusija, generalna skupščina Združenih narodov zahtevala »takojšen, popoln in brezpogojen umik vseh armenskih vojakov z okupiranih ozemelj Republike Azerbajdžan«. Tudi tega, da niso zadovoljni z delom minske skupine v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki ji je bilo dodeljeno reševanje te krize, v Azerbajdžanu niso nikoli skrivali. Toda to permanentno nezadovoljstvo nad mednarodnimi posredniki, ki so po mnenju Bakuja zgolj utrjevali zamrznjenost konflikta, še ne pojasnjuje, zakaj eskalacija prav zdaj. V poskusu, da bi našli ta odgovor, pa se najbrž ne bi smeli izogniti vprašanju, komu ta izbruh koristi.

Vsi se najbrž strinjamo, da imajo najmanj od krvavih spopadov sami prebivalci Gorskega Karabaha. Tudi »okupatorski« Armeniji status quo v tem zamrznjenem konfliktu povsem ustreza, po Moldaviji druga najbolj revna država na stari celini pa si vsekakor ne more več privoščiti totalne vojne z Azerbajdžanom, ki se je iz nekoč bedne sovjetske republike s pomočjo nafte prelevil po oborožitvi trikrat močnejšega nasprotnika od njih samih. Koristi od vojaških uspehov bi seveda imel Azerbajdžan, toda tudi ta si nikakor ne upa tvegati resnega oboroženega spopada s sosedo, članico Organizacije sporazuma o kolektivni varnosti, ki ji bodo v primeru vojne morale priskočiti na pomoč njene partnerice Rusija, Kazahstan, Kirgizija, Tadžikistan in Uzbekistan.

Naslednja raven iskanja potencialnih dobičkarjev v tej »veliki igri« je regionalna, v njej pa so že vrsto let zelo izurjeni tako politiki kot analitiki v Bakuju in Erevanu. Karkoli Azerbajdžanci storijo, so zadaj geostrateški interesi njihovih velikih bratrancev Turkov, so prepričani Armenci, ki ne bodo nikoli pozabili genocida izpred sto let. Tudi v Rusiji kar nekaj analitikov meni, da so izbruh napetosti zakuhali v Ankari, kjer zdaj goreče zagotavljajo, da bodo svoje azerbajdžanske brate do konca podpirali v boju za osvoboditev svojega ozemlja. Toda ali si lahko Turčija, s katero je Rusija po tem, ko je turški lovec nad sirskim ozemljem sestrelil ruskega bombnika, povsem ohladila odnose, privošči še večjo zaostritev z Moskvo? In ali bo po tem, ko se mora boriti proti Kurdom, res še sposobna priskočiti na pomoč Azerbajdžanu, če se bo zapletel v totalno vojno z Armenijo? V Bakuju vidijo svet povsem drugače, saj vedo, da za vsem skupaj stojijo Rusi, ki da so skoz zgodovino v boju proti Turkom vedno uporabljali Armence, Azerbajdžan, ki ga menda hočejo razkosati, pa je postal kolateralna žrtev teh geostrateških iger.

V Moskvi, kjer zdaj poskušajo pomiriti vroče glave v obeh državah, s katerimi Rusija zgledno sodeluje, je med uradnimi analitiki težko najti koga, ki bi trdil, da je izbruh sovražnosti v neposredni soseščini v ruskem interesu. Kar nekaj je takšnih, ki iščejo mednarodno zaroto, s katero hočejo velike sile zmanjšati pomen tega, kar je Rusija dosegla v Siriji, zato so ji zakuhali krizo pred domačim pragom. Pač pa je v Ukrajino prebegli ruski novinar Jevgenij Kiseljov prepričan, da zaostritev razmer v Gorskem Karabahu koristi zlasti Moskvi. Ker se je Armenija začela nevarno približevati Evropski uniji, kar je Rusija sicer enkrat že preprečila, je po mnenju Kiseljova protirusko razpoloženje v tej državi najlaže pogasiti, »če bo varnost Armenije in od nikogar priznanega Gorskega Karabaha odvisna od vojaške in politične pomoči Rusije«.

Analitiki v razlagah sedanjega dogajanja na južnem Kavkazu običajno izpuščajo še eno regionalno silo, ki se je po ukinitvi mednarodnih sankcij začela tudi diplomatsko prebujati. Ne gre pozabiti, da je ozemlje, za katerega se zdaj vojskujeta Armenija in Azerbajdžan, carska Rusija iz rok Perzije iztrgala šele po dveh vojnah na začetku 19. stoletja. Iran meji tako na (prijateljsko) Armenijo kot na (ne tako prijateljski) Azerbajdžan, na njihovem zunanjem ministrstvu pa so januarja izjavili, da so pripravljeni pomagati v pogajanjih o Gorskem Karabahu. Zgodovini se ne da ubežati, konec koncev pa že mednarodno ime te pokrajine − Nagorno Karabakh, ki je sestavljeno iz treh besed, vsaka pa izhaja iz jezika ene od regionalnih sil, priča, da rešitev tamkajšnje krize ne bo ne hitra ne preprosta. »Nagorno« je ruski izraz za »gorski«, »kara« je turška oznaka za črno barvo, »bagh« pa v perzijščini pomeni vrt.

P. S.: Če bi v luči zgodovinske »uravnoteženosti« hoteli, da nam že samo ime te južnokavkaške pokrajine razkrije »resnico« svojih problemov, bi mu morali dodati še kako angleško besedo. Eni od gospodarjev teh delov sveta so bili nekoč namreč tudi Britanci, ki so po razpadu otomanskega cesarstva okupirali regijo, se šli »veliko igro« omejevanja širjenja carske Rusije in z »reševanjem« vprašanja Gorskega Karabaha leta 1920 zakuhali prvo vojno med Armenijo in Azerbajdžanom. Britanci so se morali posloviti od imperija, štafeto pa so prevzeli njihovi čezatlantski bratranci, ki govorijo isti jezik. Ti so interese svojih velikih najprej sovjetskih, potem pa ruskih nasprotnikov omejevali tudi tako, da so podpirali destabilizacijo in konflikte v njihovi bližnji okolici.

Takšen scenarij je prepoznalo kar nekaj ne samo ruskih analitikov, ki opozarjajo, da je bil med začetkom zadnjih spopadov azerbajdžanski predsednik Ilham Aliyev v Washingtonu, kjer se je dan pred tem srečal z ameriškim podpredsednikom Josephom Bidenom in mu pohvalil stališča njegovega šefa Baracka Obame, da status quo v Gornjem Karabahu ni dopusten. Nemara bi tudi zato veljalo rusko-turško-perzijsko ime Gorskega Karabaha oplemeniti še s kako besedo v ameriški angleščini, če bi hoteli res zadostiti geostrateškemu pogoju nomen est omen oziroma v analizi sedanjega izbruha spopadov v samem imenu težave najti odgovor na vprašanje qui bono?