Blog pomagaj: Zmaga tradicionalnih vrednot

Ko se je dan po inavguraciji ameriškega predsednika Donalda Trumpa v ameriško prestolnico zgrnilo na stotisoče žensk, ki so protestirale proti novemu vrhovnemu mizoginu, se jim je na podobnih shodih v znamenje solidarnosti pridružilo veliko somišljenikov po vsem svetu. Po podatkih organizatorjev je bilo tovrstnih »ženskih maršev« kar 673, pripravili so jih v 81 državah, udeležilo pa se jih je skoraj pet milijonov, natančneje 4.876.700 ljudi.

Med to množico »sestrskih pohodnic« niso prišteli tistih, ki so protestirale v Rusiji, a to vsekakor ne bi izboljšalo njihove impresivne statistike. Če gre verjeti državnemu spletišču Rusija onstran glavnih naslovov, je v Moskvi solidarnostno podporo z ameriškimi ženskami izrazila nič manj kot ena udeleženka shoda, ki ga je bila tudi sama pripravila. »Hotela sem podpreti pohod žensk na Washington, a tu v Moskvi ni kaj dosti feministično/aktivistične scene. Zato sem se podala na solo marš,« je na svojem facebooku zapisala Singapurčanka Loretta Marie Perera, ki zdaj živi v ruski prestolnici. Tudi sama novinarka, ki je prej delala v Pekingu, je svojim ruskim kolegom potožila, da je pričakovala težave, saj ima izkušnje z omejevanjem demokratičnih demonstracij v nekaterih državah, a da je kljub vsemu pričakovala, da se ji bo kdo vseeno pridružil na shodu, ki ga je bila napovedala na spletu.

Zdaj je Singapurčanka kritična do pomanjkanja solidarnosti med ruskimi ženskami, a je zelo veliko pričakovala od njih, ko je v vabilu napisala, da se shod prične 21. januarja ob dveh zjutraj. Ruske borke za pravice žensk niso tako anemične. Le teden kasneje, bližajočo se soboto, se je namreč napovedanega protesta proti zakonskim spremembam, ki bodo dejansko ogrozile položaj žensk v Rusiji, nameravalo udeležiti vsaj tisoč ljudi. A se ga ne bo, ker je po mnenju moskovskih oblasti Blatni trg, ki je postal slaven po največjih protestih proti predsedniku Vladimirju Putinu, pretesen, da bi sprejel tako »ogromno« število demonstrantov, zato organizatorjem niso dale dovoljenja.

Na »prepovedanih« sobotnih demonstracijah so v Moskvi hoteli javno izraziti protest proti načrtovanim spremembam zakonodaje, s katerimi bodo odpravili oziroma omilili kazenski pregon nasilja v družini. V Rusiji je tako kot drugod po svetu to velik problem, če ne še večji, saj se okoli 40 odstotkov vsega nasilja v tamkajšnji družbi zgodi v družinskem okolju, kakor je lani ugotovil svet za človekove pravice pri predsedniku Ruske federacije. Nevladne organizacije so se vrsto let pritoževale tako nad širšo družbeno strpnostjo do nasilnega obračunavanja za domačimi zidovi kot nad nepripravljenostjo policije in drugih državnih organov, da bi se »vtikali v domače zadeve«. Potem so se lani precej nepričakovano zgodile korenite spremembe, ko je duma na liberalno pobudo ustavnega sodišča, ki je hotelo zmanjšati število zapornikov in dolžino zapornih kazni v državi, sprejela novi kazenski zakonik, ki je omilil prej pretirano stroge kazni za blažje prestopke. Toda »huliganstvo«, »sovražni napadi« in nasilje v družini so ostali na seznamu kaznivih dejanj, ki jih je morala policija obravnavati in sprožiti kazenski postopek proti storilcu.

Ni dolgo trajala ta državna zaščita žrtev družinskega nasilja (med katerimi se, po pravici povedano, v Rusiji pogosto znajdejo tudi moški). Že ob sprejemanju zakonodaje se je konservativna senatorka Jelena Mizulina, ki slovi po svojem zavzemanju za tradicionalne vrednote in borbi proti »istospolni propagandi«, pritoževala, da bo zakon uničil družine. Po njenih besedah nasilje sploh ni težava v ruskih družinah, pač pa je problem novi zakon, po katerem je nekdo, ki je oklofutal na cesti neznanca, storil prekršek, za katerega bo plačal denarno kazen, če bo isto storil svojemu otroku, pa mu bo kot nekomu, ki je storil kaznivo dejanje, grozilo do dve leti zapora. Borbi senatorke so se kmalu pridružila gibanja po vsej državi. Eni so se pritoževali, da zakon onemogoča tradicionalno vzgojo otrok, pri katerem je »nenasilno« telesno kaznovanje nujno. Če otroke pretepaš »z ljubeznijo«, ni nič narobe, je ugotovila tudi Ruska pravoslavna cerkev. Zato pa zakon, ki takšno »ljubezen« prepoveduje, omogoča porednim paglavcem, da na policiji tožarijo svoje starše, so se pritoževali zagovorniki tradicionalnih vrednot. »Družine so začele trpeti zaradi zakona,« je za ruski časnik v angleškem jeziku Moscow Times potožila tiskovna predstavnica gibanja Vseruski upor staršev Olga Avetisjan.

Njeno gibanje je bilo zbralo 213.000 podpisov za spremembo spornega zakona, zeleno luč za poslance, ki zdaj po hitrem postopku to tudi počnejo, pa je dal na začetku lanskega leta sam predsednik Putin, ki je na tiskovni konferenci izjavil, da je pa res pretirano, če zaradi ene klofute, ki jo je prisolil otroku, pošlješ starša v zapor. Le kakšnih sedem mesecev so trajale te »grozote« oziroma »napake«, kakor jim zdaj pravijo ruski zakonodajalci, ki jih v teh dnevih tako hitijo odpravljati. A z njimi bodo odpravili tudi državno zaščito, ki so jo imele žrtve družinskega nasilja. Odslej bo policija morala ukrepati le v primeru težjih telesnih poškodb, če bo hotela žrtev poiskati pravico za povzročene »zgolj nedolžne« odrgnine in buške, pa bo morala sama plačati odvetnika, najti priče in sprožiti tožbo proti nasilnemu družinskemu sočlanu.

Rusija je tako tik pred tem, da bo naredila velik korak naprej k spoštovanju tradicionalnih vrednot. V skladu z njimi je najbrž tudi to, da oblasti liberalnih protestov proti temu ne dovolijo. Še bolj tradicionalno pa je, da zdaj, ko bi ruske ženske, ki so glavne žrtve domačega nasilja, najbolj potrebovale mendarodno podporo in solidarnost, po svetu ne bo nihče pripravljal »sestrskih maršev«. Pa čeprav bi si dogajanje v Rusiji zaslužilo precej večjo globalno »histerijo« kakor neko »nedolžno« pijansko klobasanje o »grabljenju za mucke«.