Bogovi padajo, prerokov manjka

Slovenci imamo to nesrečo, da najraje verjamemo lepim besedam. Ko nam minister obljubi, da bo v enem letu odpihnil čakalne vrste, mu seveda verjamemo.
Objavljeno
11. februar 2019 06.00
Posodobljeno
11. februar 2019 08.35
Preveč bogov v belem? FOTO: Jure Eržen/Delo
V Sloveniji imamo vsako leto manj bogov. Tudi bogov v belem, na primer. Še do nedavnega smo poslušali, kako prevzetni da so, domišljavi, zaslužkarski, koruptneži, neke vrste razredni sovražniki in sploh ... sami izprijenci.

Zadnja leta odhajajo: eni gredo zaradi lepe slovenske navade zbiranja podpisov kontra, drugi v pokoj, v tujino, zaposlijo se pri državni birokraciji, nadvse radi smuknejo v politiko, nekateri odhajajo tudi v nebesa ... Medicinski fakulteti, čeprav dve, pa ne zmoreta ravno po tekočem traku printati diplom. Ne nazadnje je treba do diplome 25 let predrsati kar težke knjige.
Že pred 15 leti smo opozarjali, da premore Slovenija približno dve tretjini povprečnega števila zdravnikov v EU. A že tedaj so predstavniki zdravstvenih oblasti taka opozorila s polno mero samozavesti odločno in s prezirom zavrnili. In danes smo tako še zmeraj tam, kjer smo bili.

Ko nam minister obljubi, da bo v enem letu odpihnil čakalne vrste, mu seveda verjamemo.


Slovenci imamo to nesrečo, da najraje verjamemo lepim besedam. Ko nam minister obljubi, da bo v enem letu odpihnil čakalne vrste, mu seveda verjamemo. In ko nam zdravo za gotovo pljuskne prepolno vedro družinskih zdravnikov v obraz, nam menda ne preostane drugega in verjamemo še bolj. Minister prisega, da je zdravnikov 40 odstotkov več, da požirajo strašne milijone, da delajo premalo. Ko pa grem jaz v ambulanto, se obisk spremeni v moro. Tam je podpisanega sram, ker vzame zdravnici 20 minut časa. Boginja ima le kakih pet minut časa za ugotavljanje bolezenskih razmer, vsaj 15 minut pa piše v računalnik, gleda v priročnike, številke, gesla, označbe, izpolnjuje formularje, vpisuje pine, program se ji iz varnostnih razlogov zapira ... Srednjeveška birokracija je bila naprednejša! Moja osebna zdravnica je (vsaj pri mojih obiskih, ne vem, kako je, ko jo obišče minister) tri četrt uradnica in eno četrtino zdravnica. Zdravniki uradujejo v povprečju vsaj 20 ali 30 odstotkov svojega časa. Vsa čast zdravstvenim oblastem, da navadne uradnike (v kar so spremenili zdravnike) plačujejo z zdravniško plačo.

Prav rad bi videl, kako bo minister rešil zadevo. Lani jeseni so objavili razpis, da v Sloveniji iščejo 60 družinskih zdravnikov. Prijavilo se jih je natanko sedem. Ker je 2500 evrov za povprečno zdravniško delo menda bogovska plača, bodo pomanjkanje rešili tako, da bodo povabili hrvaške, srbske, makedonske in še katere druge bogove, ki jih toliko plačajo kot slovenske, le da dobijo enak znesek za tri dni dela. Evo, padejo eni, pridejo drugi bogovi!

Tudi v Kopru je padel bog, ki zelo počasi dojema, da se zgodovina ponavlja, prvič kot tragedija, drugič kot Biblija. Boris Popovič je velikokrat rekel, da leta 2002 ni zmagal on, ampak da je izgubil dotedanji župan Dino Pucer. Novembra lani se je zgodovina v Kopru ponovila. Ni zmagal Aleš Bržan, izgubil je Popovič. In tudi on ne razume povsem, kako se mu je kaj takega lahko zgodilo: »Bil sem najboljši na svetu. To so mi zagotavljali vsi moji svetovalci!«

V prelomnih časih padajo bogovi in se rojevajo preroki. Najprej je Gašpar Gašpar Mišič rekel: »Boris, postati moraš boljši človek!« Prejšnji teden je v Koper prišel Jezus, ki mu Hebrejci pravijo Joshua, in odprl oči nevednim Koprčanom: »Poslušal sem ljudi in ugotovil, da je Boris dober človek!« Dva preroka sta v pičlih nekaj mesecih spremenila Popoviča v dobrega, ki je na koprski maši ta teden izustil zgodovinsko misel: »Če sem slučajno koga užalil, se mu opravičujem!« Skesanec torej še ne ve, če ... In četudi ne bi bilo dvoma niti čeja, je bilo slučajno. In ni naredil nič hujšega, samo užalil je. Pa še opravičuje se. V Kopru je manjkal samo še prerok, s hebrejskim imenom Jezus. Bogovi so padli, dobili smo Joshuo.

Niso se spomnili na Gonars, ne na Rab, ne na Rižarno, ne na streljanje talcev, ne na bodečo žico ...


V Italiji zadnje dni vse do predsednika države spet tolčejo po Titovih Slovanih, ki da so opravili etnično čiščenje v Istri in Dalmaciji. Prav nič se niso spomnili na Gonars, ne na Rab, ne na Rižarno, ne na streljanje talcev, ne na bodečo žico okoli Ljubljane ... Popolna kolektivna amnezija. Italijani ostajajo brava gente, ki so jih titoisti na lepem, kar tako, iz čistega miru, malo etnično počistili. Zato Italijani več kot 70 let kasneje terjajo zadoščenje in popravo krivic. Samo da še zmeraj ne povedo povsem natančno, kako naj bi to poračunali. In kateri bogovi bodo stehtali žrtve na eni in drugi strani.