Borisa Kobala za kulturnega ministra!

Prepletenost kulturne politike in akterjev kulturnega področja spominja na prepletenost politike nekaterih držav s kriminalnimi organizacijami.
Objavljeno
15. februar 2019 06.00
Posodobljeno
15. februar 2019 06.00
FOTO: Matej Družnik/Delo
Kulturna javnost spet išče ministra za kulturo. In premier ima ob kulturnikih, ki so vedno polni idej in glasni, hude preglavice s tem, da ga najde. Kje smo to že videli?

Kulturna politika se je v zadnjih letih, v odsotnosti drugih pomembnih dogodkov, zreducirala na iskanje primernejšega ministra. V ta daleč najpomembnejši kvazidogodek se stekajo vse aspiracije kulturnikov. Je šov, katerega dramski lok (pravzaprav krog) gre nekako takole: 1) premier izbere ministra dvomljivega izvora, 2) izkaže se za slabega, 3) kulturniki napnejo mišice, stopijo pred mikrofone in do političnih zaveznikov ter ga odstranijo s funkcije, 4) iščejo novega, boljšega ministra, 5) dobijo še slabšega ministra kot prej. V zadnjih desetih letih je trajalo v povprečju dve leti, da se je krog zavrtel za 360 stopinj. Kulturniki vsakega ministra odnesejo tako hitro, da mu ne uspe bistveno več kot reorganizirati delovno mizo in popiti nekaj kav s sodelavci. In ne, »kulturniki« niso le tam zunaj, tudi znotraj so, kot je lepo pokazal primer odstopa Dejana Prešička, ki si je očitno domišljal, da se sme za začetek lotiti notranjih razmer na Maistrovi.

Ne verjamem v dobre in slabe ministre. Verjamem, da obstajajo le taki, ki zavihajo rokave in morajo po hitrem postopku oditi, ter tisti, ki spoznajo, da je še najbolj smiselno vestno opravljati naloge socialnega delavca v kulturi. Taki v ministrskem fotelju preživijo znosen mandat. Dobrih deset let opazovanja slovenskih kulturnikov je v meni utrdilo le eno prepričanje: o njihovi shizofrenosti. Javno hrepenijo po resnih spremembah, na tihem pa se jih upravičeno bojijo. In v tem razcepljenem stanju živijo: se vanj vsak dan prebujajo, v tem stanju slikajo, pišejo, igrajo, režirajo in organizirajo, notranja razklanost ne izgine niti, ko zvečer ležejo v posteljo.

Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je kultura v Sloveniji odrinjena na družbeni rob, da je dekla politike. Med kulturo in političnim centrom je prav posebna vez. Gospodarstvo in finance lepo delujejo, tudi če resorna ministrstva prihajajo na plan s še tako bizarnimi idejami. Zdravstvo drvi na trg in torej ne bi padlo s tečajev, če bi jutri odpovedali ministrstvo za zdravje. Obramba, izobraževanje, znanost, vse isto. Slovenske kulture bi ostalo bolj malo, če bi jutri odpovedali kulturni resor, za nameček pa še evropske sklade.

Prepletenost kulturne politike in akterjev s kulturnega področja še najbolj spominja na prepletenost političnega vrha nekaterih držav s kriminalnimi organizacijami. Če politika ni po volji kulturnikov, se začnejo klanski obračuni med interesnimi omrežji ali se organizirajo in gredo na ulice, kjer obstreljujejo z verzi, uličnim teatrom, glasbo, podobami, ob katerih se nam srce utaplja v temnem katranu še večjega strahu pred prihodnostjo. Ne pomnim, kdaj me je kak javni nastop kulturnika pustil navdihnjeno in strmečo k zvezdam. Slovenska kultura je daleč od tega, da bi opravljala vlogo prečiščevalca družbe, njenega najbolj neizprosnega kritika, kot si rada laska. Slovenska kultura je preprosto zagrenjena, polna drobnih strahov, z nekaj izjemami – majhna.

O temeljiti prenovi kulturnega sistema govorimo že več kot dvajset let, a preden bo kakšnemu ministru uspelo izvesti karkoli omembe vrednega, bo minilo naslednjih sto. Tudi »prenova kulturnega sistema« je navsezadnje shizofren pojem. Označeval naj bi potrebo po tem, da napišemo nove kulturne zakone, a v resnici je v ta pojem naloženo hrepenenje vsakega bivšega in bodočega ministra, ki od prvega dne čuti nepremagljivo potrebo, da bi zakone pometal v koš, jih napisal na novo in tiste zoprne bullyje, ki ga ustrahujejo po pouku, postavil na njihovo mesto.

Zato je tam zunaj malo kulturnikov, ki ne bi vedeli, kakšen pekel jih čaka, če jih zgrabi lakomnost in se spustijo v ministrsko avanturo. Položaju ministra za kulturo lahko le najbolj neinformiran ali perverzen um pripiše moč in vpliv. Ni bolj samotne in nemočne funkcije na politični fronti. Ostali ministri ga upravičeno štejejo za drugorazrednega, civilna družba gre na ulice po vsaki malo bolj živahni politični potezi.

Štiri leta na ministrstvu za kulturo v vlogi ministra lahko uspešno prebrodi le: a) nekdo, ki je neustrašen in samozavesten do mere, da se od njega odbija tudi ognjena toča, b) nekdo, ki je ravnokar ostal brez ugleda. Zato za ministra predlagam Borisa Kobala. Smrtno resno. Seveda mislim, da kršitelji zakonodaje ne bi smeli imeti dostopa do javnih funkcij ter drugih in tretjih priložnosti. Nikakor. Menim pa, da je mogoče kulturno politiko z mrtve točke premakniti le z ministrsko izbiro na tanki meji med pragmatizmom in ludizmom. In prav to dvoje zahtevati od vsake ministrove bolj resne poteze.

Kopiranje avtorskih del je kraja, a kopiranje dobrih zakonodajnih rešitev od drugod je veljavna praksa. Morda lahko Kobal ali njemu podoben odpadnik začne s prenovo avtorske zakonodaje. Nadaljuje s krovnim zakonom v kulturi, zaposlovanjem v javnih zavodih in samozaposlovanjem. V sodelovanju z drugimi resorji lahko pripravi zakon, ki bi gospodarstvu, ki investira v kulturo, omogočil lepe davčne olajšave. Prav Kobal je v opravičilu za plagiat lepo povedal, da je kruh v gledališču težek. Kako ne bi bil, ko potenciali naših kulturnih institucij niso izkoriščeni, ko so zakoni prej ovira kot pomagalo.

Z ministrskega položaja še nihče ni odkorakal bistveno bolj pokončne glave, kot danes po mestu hodi Boris Kobal. Za ministra za kulturo nekoga, kogarkoli, ki nima več kaj izgubiti!

***

Mojca Pišek je novinarka, literarna kritičarka in esejistka

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.